Kritičnost ali kritizerstvo?!

Velikokrat sem zasledil mnenje, ki govori o tem, da je občestvo ( = »ljudstvo«) kritično, čeprav je resnica daleč od tega! In je »ljudstvo« zgolj – kritizersko…

Za kritičnost so potrebne določene osnove, med katere, zagotovo, sodita tako poznavanje obravnavanih tem oz. vsebin (potemtakem tudi zmožnost porajanja ustreznih rešitev obravnavane problematike), kakor tudi, in predvsem, zmožnost biti odgovoren za lastna mnenja in ravnanja. In ne prvega, ne drugega, »ljudstvo« ne premore. Še huje…

»Ljudstvo« meni, da se je pristojno vpletati v vse, in v vsako posamičnost, čeprav v veliki večini problematiko "pozna" po sistemu »svet je tak, kakršnega vidim«, in v okvirih lastne nezmožnosti razumskega funkcioniranja. Taisto »ljudstvo« potemtakem presoja na temelju tistega, kar vidi in sliši, na temelju – posledic… pri čemer niti za hip nima pred očmi preprostega dejstva: za svet, kakršnega dandanes živimo, gre zasluga prvenstveno »ljudstvu«! Le-to je hotelo prosti trg in nizke cene (dostopnost trgovske robe), le-to je (bilo) prepričano v lastne zmožnosti, tudi podjetniške, kakopak, le-to je izbiralo, ustoličevalo svoje »legendarne voditelje«, katere je izbiralo med sebi enakimi in, dobesedno, »s ceste«! Nezmožno presojati tako moralno ustreznost izbranih, kakor njih znanje in strokovnost. In le-to bi moralo vedeti (če že soodloča), da – so nizke cene neposredno pogojene z nizkimi proizvodnimi stroški (potemtakem tudi z nizkimi plačami), je prosti trg delujoč na temelju konkurenčnosti (pa boljši, močnejši, spretnejši… dobesedno požrejo slabše, šibkejše, manj spretne…), so zmožnosti dejansko obstoječe (realne) šele takrat, kadar jih v praksi (in ne na jeziku) izkazuješ, s ceste ni dobro kadrirati (o tem, da naj se kandidati najprej praktično dokažejo, preden odgovornosti prevzamejo, je, pa ne edini, pisaril že Platon)…

Že bežen pogled na spletne strani zadošča za ugotovitev, da se »ljudstvo« ubada praktično z vso (in vsako) problematiko, od okoljevarstvenih zadev, do vprašanj zdravstva, izobraževanja, kulture, kakopak – tudi politike. »Ljudstvo«, ki je v absolutni večini le polpismeno, če sploh, in daleč od tega, da bi bilo vsaj s temeljno izobraženostjo obdarjeno! Da o njegovi NErazumskosti sploh ne govorim, saj bi s tem že v kali zatrl slednjo možnost upanja na uspešno vseljudsko (demokratično) razreševanje česarkoli.

Zanimivo, to, da taisto »ljudstvo« ne izkazuje ustreznega znanja na področju lastnega živetja, kajti – če zmoreš o drugih ter o vsem vedeti, potem, bržčas, bi moral vedeti tudi o sebi, in o tem, s čemer se preživljaš!

Ne, »ljudstvo« še zdaleč ni kritično, pač pa je zgolj kritizersko. In kritizer zmore biti dobesedno vsak postopač, ali nastopač, četudi v bistvu popolno nesposobno, celo neumno bitje, ki pa ima, žal, in na podlagi povprečnega (mentalnega) stanja, celo priznano opravilno sposobnost, posledično tudi (iz)volilno pravico!