Ulice
so že zaspale, Luna jih odeva,
ko posipa
svoje žarke, da jih vse razda,
misli
mnoge so zastale, moja ne okleva,
vsa
nemirna, hrepeneča, v daljo se poda…
Tam, v
dalji, moja draga zdaj je že sanjaje,
kdo bi
vedel, kam jo nosi, komu se smeji,
mene pa
preveč počasi steklenica daje,
ko se
trudi, da v pozabo mi nemir gasi…
Daj
naslednjo, ta je prazna, mene pa še peče,
kar znenada,
v tišini, jo je vzela pot,
čas ne
zdravi, ne pomaga, le glodaje teče,
kamorkoli
me zanese, vidim jo povsod…
Luna že
vse je posrebrila,
vlada,
v spečem mestu, nočni mir,
meni
kap je žalosti kanila,
nikdar
ne presahne nje izvir…
Vino pa
po grlu pridno teče,
da mi
hrepenenje ublaži,
z
jutrom za odtenek manj zapeče,
z
jutrom vse se, znova, odvrti…
Ni komentarjev:
Objavite komentar