Hodim,
le hodim, dolgo, noge me bolijo,
komajda
se premikam, mučen je korak,
želje
so v daljavi, in še dlje se zdijo,
ko pred
očmi vse huje migeta mi zrak…
Davi
sem se odpravil, dan pa je v kipenju,
sence nikjer
nobene, vrelo je nebo,
prav
nič na poti ni naklonjeno hitenju,
še
polž, prav zlahka, mimo mene švignil bo…
K sreči
pa čevlji dobro mi držijo,
resda se
zdijo stari, in zanič,
nič jim
ne manjka, le da se prašijo,
z njimi
je v redu, z mano pa hudič…
Nič ne
odpada, še drže podplati,
ni se
mi bati, da bi hodil bos,
poti
primerno znajo se ravnati,
in
bolje od mene so ji, vedno, kos…
Noge
hudo bolijo, hrbet mi odpada,
pot pa
ne da se, noče sploh mi popustit,
želja
me že popušča, nehala bi rada,
vendar
je ne ubogam, mora mi se prit…
Hojo
počasi vlečem, je bolj skromna bera,
trma pa
me vzpodbuja, češ da bom uspel.
enkrat čez
noč, če že ni dano do večera,
prav
zagotovo nekam, bržčas, bom dospel…
K sreči
pa čevlji dobro mi držijo,
resda se
zdijo stari, in zanič,
nič jim
ne manjka, le da se prašijo,
z njimi
je v redu, z mano pa hudič…
Nič ne
odpada, še drže podplati,
ni se
mi bati, da bi hodil bos,
poti
primerno znajo se ravnati,
in
bolje od mene so ji, vedno, kos…
Ni komentarjev:
Objavite komentar