Tiho, tiho

Pesem je, v njeni izvirni podobi, spisal srbski pesnik Jovan Jovanović Zmaj (Tiho, tiho, moje zlato spava), medtem ko mi podatek o avtorju melodije ni znan.

Pesem je tožna, saj jo je pesnik zapisal ob smrti njegove hčerkice. 

Med mnogimi umetniki

Od česa živiš?

Od umetnosti.

A. Kaj pa si?

Vratar v Operi. 

Prek širjave

Žal mi je dano le v mislih, sanjarjenjih, v domišljiji, vendar - tudi tako je bolje, kot nikakor!

 

Dvojna merila

Kadar se nekdo izkazuje z dvojnimi merili, pa ima ena zase, neka drug(ačn)a pa za ostale, takrat je moč govoriti o dvoličnosti, hinavščini, nepoštenosti, nemoralnosti! In je popolnoma vseeno, to, kdo ali kaj se izkazuje na tak način, opredelitev (NE)značajska velja za vse primere, od posameznika, pa do skupnosti, katero tvori – do naroda in/ali države!

 

Teh dvojnih meril mrgoli, tako pri posamičnostih, kakor pri skupnostih, so na vsakem koraku in na vseh ravneh, in…

Eno takšnih izkazovanj je tudi to, da – ko se tujec priseli v Slovenijo, takrat od njega pričakujejo, da bo opustil svoje izvirne, dotedanje navade, in prevzel lokalne, da bo govoril slovensko, da se bo, če že ne on, docela, potem njegovo potomstvo, v celoti vklopil, prilagodil, postal enak drugim, postal – brezličen del neke brezlične mase, dočim…

Od svojih rojakov, živečih v tujini, pričakujejo (in jih v tem tudi podpirajo, tudi in celo na ravni države), da se zavedajo-svojih-korenin, da ohranjajo-svoj-jezik-svoje-običaje, da – ostanejo Slovenci!

 

To je nekako tako, kot če bi v svoji hiši zahteval, da so vsi meni podobni, dočim bi v neki tuji pričakoval, celo terjal, da pa jaz smem ostati – jaz. Pa ko bi bil ta, konkreten jaz kaj posebnega, med vsemi ostalimi, a ni, ker – vsa nagonska bitja, ne glede na to, kje živijo, ne glede na to, ali govorijo angleško, nemško, francosko, slovensko, ne glede na to ali mukajo, blejejo, kokodakajo, lajajo… vsa nagonska bitja so nagonska bitja, vsa se v okvirih nagonov izkazujejo, vsa so nerazumska (nespametna), pa je popolnoma vseeno, vsebinsko gledano, to, da so med njimi neke nepomembne razlike v zunanjosti, in je vseeno celo to, če se nek nagonski naučiti voziti avto, medtem ko nek drug zmore voziti samo voz, kadar je vanj vprežen!

 

Nemoralnosti nikoli nisem maral, in je ne morem marati! In je nikoli nisem spoštoval, in je tudi ne morem spoštovati! Pa naj se še tako trudi, da bi svoje mladiče naučila tisti treba-je-imeti-rad-svojosvetogoro-svojsvetipotok-svojsvetikriž-svojnarod-svojodomovino! Itak so…

 

Tu mi misel poleti k janičarjem. Ne vem, koliko ti je znan ta pojem, beseda »janičar«, vem pa, da je obče umsko stanje enako bedi, in da je tudi neka splošna izobraženost, razgledanost temu ustrezna, pa raje pojasnim…

Janičarji so bili mladci, dečki, katere so Turki nasilno odpeljali z njihovih domov, s področij, katera so osvajali, in osvojili, nato pa so jih predresirali, in so bili v tem predresiranju tako uspešni, Turki, da so ti janičarji postali še hujši, srditejši, še bolj krvoločni bojevniki zoper pripadnike lastnih (nekdanjih) narodov, skupnosti! Pa ne misli, da je to nekaj, kar se v zgodovini ne more več zgoditi, ma, daleč od tega, kajti tudi med drugo vojno je zadoščalo, da je far povedal kaj in kako je treba, pa se je brat nad brata spravil, in to tako kruto, da…

 

Ne, ne, zares, niti najmanjše možnosti ni, za to, da bi ljubil nemoralo in nemoralne, da bi, oboje, spoštoval, niti za to ne, da bi se, z obojima, bratil!

Med zvezde

In tu ni česa dodati.

Istospolna usmerjenost

Preden se lotim zapisovati tisto, čemur je, v osnovi, zapis namenjen, zapišem dve zadevi.

 

Prva. »Vsi smo enaki.« »Vsakogar je treba spoštovat.« »Vsakogar je treba imeti rad.«

Medklic: že tisti »treba je« priča o tem, da zmorejo nagonska bitja alias živali v človekovem svetu bivati izključno – na osnovi zapovedi! Govedu zapoveš samo-tukaj-boš, in krog nekega prostora namestiš ogrado. Tudi psu na podoben način poveš, kje se bo nahajal, pa mu, poleg ograje, narediš pesjak, ali ga pripneš, na povodec, verigo. Tako je, tako mora biti, da je vsaj kolikor toliko možno dvema povsem različnima podobama živetja deliti prostor in čas! Obenem…

Živali so NErazumska bitja, pa tudi ne zmorejo razume(va)ti, in ne zmorejo razumeti niti tega, da ljubezni in spoštovanja ni moč zapovedovati, poroditi z vzgojo ali s šolanjem, ker – tako ljubezen, kakor spoštovanje, obe podobi čustvovanja se porajata tako, da tista neka vsebina (katero naj bi imel rad, jo spoštoval) obstaja (se izkazuje) s takšnimi svojimi lastnostmi, značilnostmi, da jaz sploh ne morem drugače, kot da jo imam rad, jo spoštujem!

Tudi njih »mama civilizacije Cerkev« pravi, da »smo vsi božji otroci«, in, da »ima bog vse svoje otroke enako rad«.

Te, obče, njihove trditve celo veljajo, in veljajo vse do tedaj, ko – ne veljajo več! Izpuhtijo, v trenutku, že če o nekem klatežu govorijo, ali o kakšnem »uspešnežu«, kateremu zavidajo njegov uspeh (in zavist, zagotovo, ne sodi med pozitivna čustvovanja, daleč od tega), ali kakšnemu (njim enako »poštenemu«) pizdunu, ki je popolnoma enak njim, le da mu je uspelo zlorabiti določene priložnosti, do katerih oni sami niso dospeli… in, kakšen bog-pomagaj se zgodi, kadar naj bi imeli radi, in jih spoštovali, bili njim enaki, neke, denimo, Cigane! In še večji bog-pomagaj, kadar v obravnavo dospejo »pedri« in »lezbače«! Ja, ti, slednji, so še hujši, zanje, bebce obče, kot sleherni pizdun, njim sicer enak, a uspešnejši, pomeni – da jim je istospolna usmerjenost večje zlo kot – hinavščina, pogoltnost, nepoštenost, pokvarjenost, nemoralnost! Čudno? Sploh ne, kajti – kako bi jim bilo obsojanja vredno tisto, s čemer se – sami izkazujejo?!

 

Druga. Nikoli nisem razlikoval po jeziku, narodni pripadnosti, okolju, navadah, barvi kože, po tem ali je nekdo debel ali suh, visok ali nizek, ali ima vse ude, ali je, morda, brez katerega, ali je »lep« navzven (absurd, a tista »manekenska lepota« večinoma izkazuje neko hladnost, praznino, nevrednost, ki za zunanjostjo stoji), ali ni… NIKOLI. Vedno mi je bilo merilo, eno samo: si človek ali nisi = si etičen ali nisi! In…

Priznam, nekoč, ko še nisem do določenih spoznanj dospel, sem tudi jaz mislil, da je neetičnost, sluzavost, smrdljiva drekavost posledica vzgoje, pa neizobraženosti, nerazgledanosti, nekih vplivov okolja… in ne tega, kar je zares njen vzrok – nagonskosti, nerazumskosti, biti-žival-oblečena-v-telo-človeka! Pa…

Dokler ti, istospolno usmerjeni, s svojim načinom živetja ne posegajo neposredno v moje živetje, do takrat mi niso moteči, pač pa jih zmorem sprejemati kot eno izmed sila različnih podob (različnosti), iz katerih je Svet sestavljen! In…

Nisem rojen, da bi skrbel za »obstanek naroda«, te BUTASTE tvorbe, nenaravne, sestavljene iz BUTASTIH njenih sestavnih členčkov, in nikoli nisem občeval, spolno, misleč na to, da skrbim-za-ohranitev-naroda! Bentiš, goveda zarukana! Potemtakem…

Potemtakem tudi istospolno usmerjenim ne očitam tega, da za njimi ne bo potomstva, tega, da ogrožajo obstoj naroda (ko bi ja izpuhteli, VSI narodi tega sveta, pa da bi samo razum ostal!), pač pa jim priznavam povsem enako pravico, kakršno tudi zase terjam: živi tako, kakor ti ustreza, in takšen, kakršen si, in živi svobodno vse do tedaj, dokler drugih neposredno ne ogrožaš, dokler v njihova živetja neposredno ne posegaš!

 

Zdaj pa nazaj, ali naprej, k istospolni usmerjenosti!

Nekateri menijo, da je le-ta posledica odločitve, drugi »vedo«, da ni naravna, tretji pravijo, da je posledica vzgoje, četrti, da gre za obolelost, peti trdijo, da je posledica okolja… jaz pa bom skušal o teh trditvah malček drugače, kot znajo in zmorejo obči.

 

Posledica odločitve, torej neke svobodne volje, istospolna usmerjenost zagotovo ni, ker – bi moral biti nezdravo butast, da bi si, s takšno odločitvijo, povzročal neke dodatne, in velike, težave, znotraj zdravo butastih! Ker pa pri istospolno usmerjenih ni ugotovljena, vsaj kot pravilo ne, umobolnost, potemtakem – niso nezdravo butasti!

 

Posledica vzgoje tudi ni, ker – nagonska bitja niso zmožna posredno dojemati, ugotavljati (pravzaprav sploh niso zmožna ugotavljati dejanskih stanj), obenem pa – da bi znotraj večinskega, »normalnega« okolja, v katerem je edino »normalno«, »naravno«, »pošteno«, »dopustno« to, da dec babo naskakuje, in obratno… ne, ne, močno dvomim v to, da bi bebava zaplankanost v kaj drugega »vzgajala«, kot v – kopije same sebe!

 

Posledica okolja tudi ni, vsaj ne takrat, kadar o občosti govorimo, kot o tem okolju, ker – preberi prejšnji odstavek (dodatna razlaga pri tem ni potrebna)!

Ja, je lahko posledica okolja, nekega konkretnega okolja, ker, veš – nagonska bitja NE ZMOREJO DRUGAČE, kot tako, DA SLEDIJO NAGONOM! Nagoni jih opredeljujejo, jim zapovedujejo, izven njih ne morejo, drugače, kot – z zapovedjo, pretnjo, kaznijo! In med nagone sodijo tudi spolni, pa – če ne gre drugače, v nekem, na primer, izključno moškem okolju, potem bo tudi homoseksualnost (za)živela. Med jetniki, ki dlje časa prestajajo svoje kazni, ni nič posebnega, kakor ni nič posebnega med »brati«, med  tistimi strici, ki se v krila oblačijo (halje, kute, kakorkoli želiš), pa tudi »vedo«, da je »pederstvo« greh, ampak kaj, ko pa imajo tako radi svoje »brate«, da dobesedno hlepijo, da bi bili blizu njih, zelo blizu…

Potemtakem – ja, je lahko posledica okolja, v nekih specifičnih razmerah, vendar ko te razmere prenehajo, izgine, ta istospolna usmerjenost (v kolikor, seveda, ni obstajala že prej, potemtakem – v kolikor ni vseživetvene narave)!

 

Ni naravna, istospolna usmerjenost? Res? Na enak način ni naravna, kot ni naravna »kemija«, ki neka zdravila izdeluje, pa čeprav – v laboratorijih ne počno nič drugega, kot da v naravi obstoječe snovi povezujejo, povečajo njih zgoščenost (koncentracijo), in to počno s sredstvi, katera so tudi iz naravnih sestavin naredili, in z (lastnimi) zmožnostmi, katere so jim tudi naravno dane, pa – če je vse, kar je povezano s to »kemijo«, naravno, kako ne bi bili naravni tudi rezultati njenega delovanja?! Še zlasti za to, ker – izven Narave NIČESAR NI, pa iz NIČ-a ne moreš prav ničesar narediti, da bi bilo »umetno« narejeno!

Daj, pojdi malček na podeželje, do nekega pašnika, na primer, na katerem imajo bike ograjene. Vzemi si čas, opazuj, in – kaj boš ugotovil, med ostalim? To, da se tudi biki med seboj naskakujejo, da jih spolna sla potegne na enak način, kot potegne zapornike in »brate«, in jim je pomembno samo to, da ustrezno luknjo najdejo…

In biki niso naravni, in njih obnašanje ni naravno?!

Obenem: če so tudi istospolno usmerjeni neka naravna bitja… če so tudi njih izkazovanja neki naravni načini (nihče ni zmožen »ven« iz svoje zasnovanosti, naravne – pa ne govorim tu samo o istospolni usmerjenosti – nihče ne zmore v nasprotju s to zasnovanostjo!)… če se v realnosti, ki tudi je narava (naravno) izkazujejo s svojo spolno prakso, potem – so, pa še kako, tudi oni naravni!

 

Je istospolna usmerjenost posledica obolelosti (psihične)?

O tem je še krepko premalo znanega, da bi bilo moč neke merodajne trditve postavljati, in tudi sam se nisem, nikoli, v praksi, ukvarjal z istospolno usmerjenimi, potemtakem tudi do izhajajočih spoznanj, ugotovitev, nisem mogel dospeti, pa lahko zgolj razmišljam, o tem, upoštevajoč neka, povsem logična, dejstva…

 

Narava v prvi vrsti skrbi za to, da – ohranja samo sebe, kajti samo takrat, kadar bosta srna in zajec imela mladiče, samo takrat bo tudi v neki bodočnosti na Zemlji dovolj nekih vrtnarjev, koscev, obrezovalcev, tistih, ki redčijo pregosto rastje… tistih, pač, ki za neko ravnovesje skrbijo (med vsemi nekimi drugimi, ki tudi skrbijo zanj, na neke druge, drugačne načine).  Pomeni, da je Narava poskrbela za razplod, in pomeni, da je – razplod neko naravno stanje. Vendar…

Tudi v Naravi se dogaja, da bo volk naskočil volka, ker – v krdelu imata pravico do parjenja samo vodilna volk in volkulja, potemtakem je vsem ostalim prepovedano delati-mladiče. Prav, čeprav…

Ni pa, tem vsem ostalim, odvzeto tisto, čemur pravimo nagoni, in jim, potemtakem, tudi niso vzeti tisti nagoni, katere imenujemo spolni, pa…

Ker volkovi ne poznajo javnih hiš, ker ne znajo/zmorejo samozadovoljevati se, zato… spomni se na bike, vsaka primerna luknja prav pride! Potemtakem je tudi to stanje, v Naravi, obstoječe, potemtakem tudi – naravno! Ampak…

 

V človekovem svetu ne obstaja zapoved o tem, da se smeta samo vodilna dva pariti, še več, v »človekovem« svetu je parjenje na tekočem traku, pa – če v lastnem brlogu ne dospeš do zadovoljstva, ni težave, je veliko mick, ki komaj čakajo na to, da »dajo«… Obenem pa…

Prav tako ni prepovedi imeti-mladiče, ma, daleč od tega, za vozniški izpit moraš izkazat določeno usposobljenost, za biti oče/mati pa – zadošča, da imaš ustrezen spolni organ, itak ne boš, praviloma, spočel ničesar drugačnega, od tega, kar že itak obstaja, vsepovsod, v okolju! Potemtakem…

 

Potemtakem se istospolno usmerjeni NE srečujejo z okoliščinami, kakršne sem pri volkovih opisal, potemtakem imajo, načeloma vsaj, priložnost občevati tudi s predstavniki nasprotnega spola, potemtakem…

Da, upam si trditi, da je istospolna usmerjenost posledica/izkaz psihične obolelosti, zgolj eden izmed njih, in da ni prav nič čudnega, da te, konkretne, in vse ostale podobe obolelosti dobesedno mrgolijo, v okolju, ki – bi rado živelo na človekov način, v človekovem svetu, a tega, preprosto, objektivno ni zmožno, pa – kadar brezuspešno in nenehno stremiš k nečemu, česar nisi zmožen doseči, takrat zagotovo ne moreš biti zadovoljen. Pa se ti »zgodi«, kakšna psihična težava, a, brez skrbi – nisi ne edini, ki se mu zgodi, in dogaja, in še manj redek!

 

Ko pride do tega, da me za pomoč, terapevtsko, poprosi neko istospolno usmerjeno bitje, takrat bom lahko, po končani terapiji, z gotovostjo trdil o tem, kar sedaj zgolj domnevam. Do takrat pa bom domnevano zgolj kot tako upošteval, čeprav, logiki sledeč, ustreznejšega pojasnila ne najdem.

Pod lipo

Bi jo imel, veliko, mogočno, pa v njeni senci ptic speve poslušal, skozi veje kukal, in zvezde štel... pa, tu in tam, neizogibno, še kak ptičji proizvod s sebe spravljal. 

Vegetarijanstvo

Tudi tokrat bom malo »skakal naokoli« in skušal čim bolj opisno pojasnjevati. Zastavim pa s trditvijo: vegetarijanstvo je zgolj modna muha, kot takšna pa izkaz popolne nezmožnosti razumevanja nekih konkretnih, naravnih stanj! Če zapišem drugače, potem – vegetarijanstvo je skregano z razumom.

 

Zastavil je pred približno petnajstimi leti, in je zastavil samo zaradi tega, ker sta mu njegova otroka očitala to, da je meso. Prav.

Otroka sta postala vegetarijanca, ker imata-rada-živali, in sta prenehala jesti meso v puberteti, potemtakem prav v obdobju, ko se telo še spreminja, raste, in kljub temu, da sta bila tudi sicer izjemno izbirčna, pri hrani, in, oba, suha kot trlici.

Takrat, ko je zastavil, s to, prehrambeno prakso, tudi on, sem mu nekajkrat skušal dopovedati, da samemu sebi dela zelo slabo uslugo, uslugo, ki ga bo udarila po zdravju. In, kakopak, mi ni verjel.

 

Možakar ima določene težave, psihične, in je že takrat dospel v stanje krepko slabšega razumevanja, danes pa… ko nekdo priznava, da se mu slabšajo vid, sluh, telesna kondicija, da ima težave z dihanjem, z zbranostjo, s spominom, obenem ostaja pri svojem prepričanju, in ustrezni praksi, pa k homeopatom in raznim drugim vračem hodi po pomoč (kakopak, ko mu »zagusti«, takrat tudi zdravnika najde, in je pripravljen antibiotike goltat, v strahu za lastno rit), obenem »ve«, da je način živetja, za katerega se je odločil, edini pravi, edini, ki omogoča zdravo živetje, takrat – ne vem, morda pa le obstaja tako trd zid, da utegne, ob njem, glava popustiti?!

 

Kakorkoli že, vegetarijanci »vedo«, da je moč z rastlinskimi beljakovinami nadomestiti živalske. Na žalost tega ne ve – Narava! Ona je namreč tako butasta (je pravi čudež, da, tako butasta, toliko časa obstaja!), da je dvonoštvo ustvarila v podobi vsejedosti. In, verjel ali ne, to je celo z razlogom naredila, kajti…

 

Pozabimo, tu, ta trenutek, na omenjene beljakovine, pa samo na neko povsem preprosto dejstvo poglejmo! Predstavljaj si, na primer, neko zimo, nekdanjo. Meter, morda dva, tri snega. Nobenih plodov, ki bi viseli, in se z veje ponujali. Nobenih klasov, ki ponujajo dozorelo zrnje. Ma – ničesar užitnega ni najti, z izjemo iglic, smrekovih, borovih, in lubja, ti pa nimaš ne pogojev (prostora), da bi ozimnico spravil, niti še tako daleč nisi dospel, da bi sploh vedel o tem, kaj ozimnica je! Pomeni…

Za nekih pet, morda šest mesecev stisni pas, potrpi, pa, kakor medved, prespi lakoto, in potrebe lastnega telesa?! Ker – že res, da zima ne traja tako dolgo, a je obenem tudi res, da sama rast sadežev tudi nekaj časa potrebuje!

 

Primati. Po domače opice. Občestvo »ve«, da se prehranjujejo z rastlinami, čeprav…

Bi bilo dobro, ko bi, to občestvo, poleg butastih resničnostnih »šovov« in raznih kozolcev kakšno poljudnoznanstveno, dokumentarno zadevo pogledalo, pa bi v njej lahko videlo, denimo…

Kako pavijan potolče antilopo, in kako se loti njenega mesa.

Kako znajo šimpanzi uprizoriti lov na neke manjše opice, prav tako z namenom, da jih ulovijo, pobijejo, požrejo!

Da raznih črvov, hroščev in podobnih podob živetja sploh ne omenjam, ki so reden del jedilnika opic. In, jamčim – vse so mesnate, vse iz mesa narejene!

 

Lansko jesen mi je tožil, omenjen možakar. Zgodilo se je tisto, kar sem mu napovedoval. In…

Čeprav redno hodi v hribe, praviloma na (najmanj) dvatisočake, čeprav je nabit s kondicijo, čeprav bi moral imeti (zaradi hribolazenja) volovje mišice… je pri zdravniku zvedel, kako naj odpravlja eno od številnih težav, katere ga pestijo. Težavo, kateri bi lahko, povsem preprosto, rekel takole: njegov lastni organizem, njegovo telo, mu je, zaradi potrebe po beljakovinah (pa se je hranil s sojo in ostalimi blablabla  rastlinskimi »nadomestki«!!!), »požrlo« mišično maso!

In je začel jesti ribe. One niso take živali, da bi jih bilo škoda. Bebcem, z dvoličnostjo izkazujočim se. In – preden se loti hranjenja, z ribo, se – opraviči njeni duši, ker jo bo pojedel!

 

Podobni so bili neki patri, tu, v Deželi. Ne vem tega, kako so se imenovali, kateremu redu pripadali, nekje na Štajerskem so imeli svoj samostan (mimogrede: neredke verske ločine vodnih bitij ne pojmujejo kot živali… in, spet, mimogrede: ker se »greh dela samo na zemlji«, je nastala tudi tista »palma«, naselje na vodi, v Abu Dabiju)…

Tudi oni NISO jedli živali, ker jim je to vera prepovedovala, ampak – ker je tik samostana tekel potok, so v njem lovili rake, in ribe, pa če je kakšna raca plavala, po potoku… potem pa se delali, češ da vodna bitja niso živali…

 

Če je tozadevni imeti-rad-živali razlog za to, da kretensko posežeš v tisto, kar ti je namenila Narava, potem – bi pričakoval nekaj več tega poseganja, nekaj več njihove navade ne-konzumiram-tistega-kar-imam-rad, kajti…

Domnevam, da imajo radi (čist) zrak. Pa ga konzumirajo, in ga ONESNAŽUJEJO s svojimi izdihi, ter trošijo s svojimi vdihi. Da o tem, kako se še po najkrajših poteh z avtomobili naokoli vozijo, sploh ne govorim!

Domnevam, da imajo radi (čisto) vodo. A jo, kljub temu, pijejo, a jo, kljub temu, s svojim načinom živetja onesnažujejo!

Domnevam, da imajo radi rožice. A jih, kljub temu, trgajo, da »poginjajo« v njih domovanjih, v vazah, krepko prej, kot bi jih odneslo na travniku. Pa da preprečujejo raztrošenje semen, s čemer ogrožajo konkretne vrste.

Domnevam, da imajo radi celotno naravo, ker, veš, ta narava tudi živi, diha, raste, se rojeva in umira. Resda na drugačne načine, kot to počno živali, a kljub temu. Pa žrejo solato, krompir, zelje, vse vrste sadja, in jih niti najmanj ne moti, pri tem, da je današnja proizvodnja v bistvu hiperprodukcija, da, temu ustrezno, mrgoli raznih škropiv, posipov, gnojil, s katerimi krepko posegajo ne samo v pridelovano rastlinje, pač pa tudi v zemljo, vodo, zrak! In jih to, kakopak, ne moti, kljub temu, da – tudi živalice trpijo, zaradi vnašanja teh sredstev, pa obolevajo, poginjajo, doživljajo nenormalne spremembe (ne vem, kje v ZDA so ugotovili, da jim bodo krokodili izumrli, ker se izlegajo same samice – mislim, da je šlo za samice, in ne samce – pa še te so neplodne… zaradi sredstev, s katerimi tamkajšnje kmetijstvo prideluje hrano, poljščine).

In o tem, kako radi imajo živali – me prav zanima, ko bi se jim v stanovanjih zaredile mravlje, ko bi živeli skupaj s prebivalkami neke skupine mravljišč – bi mravljico po mravljico nosili nekam ven, na nek travnik, ali bi, morda, vzeli neko razpršilo, pobijanju mravelj primerno?! Ali pa, morda, mravlje niso živalice?!

 

Obči so, itak, defektni. »Spoštujejo« tudi vsevprek, kar pomeni, da nikakršne razlike ne počenjajo, med temi, katere »spoštujejo«, kar pomeni, da dejansko – sploh ne vedo, kaj to spoštovanje je, in da, dejansko, ne spoštujejo nikogar!

S spoštovanjem je tako, da izpostavlja določene posebnosti, da morajo biti dane neke specifične lastnosti, pri tistem k(og)ar spoštuješ, pa prav zaradi teh lastnosti izkazuješ nek poseben odnos do njega. In – tudi spoštovanje sodi v kategorijo imeti-rad…

Tudi jaz imam rad, tudi jaz spoštujem, vendar – še zdaleč ne povprek, od prvega do zadnjega! Se mora tisto, kar imam rad, kar spoštujem, s svojo posebnostjo izkazati, da ga bom temu ustrezno obravnaval, čutil.

Nekega popadljivega psa, ki komaj čaka, da me ugrizne, nimam rad. Pa gada, modrasa, krokodila, neko govedo, za katero sploh ne vem, kje biva, ali pa sosedovo, tudi nimam rad. Tudi tjulnjev, povprek, nimam rad, pa medvedov, katerihkoli, vendar – kadar pride do tega, da se dvonožnost, butasta, pohlepna, spravi nadnje samo zato, da bo s kožuhi služila (ostalo pa, dobesedno, vržejo stran), takrat pa vem, da Narava ni ustvarila vseh teh podob živetja zato, da bi se nek primitivec izživljal nad njimi! Da pa jih je ustvarila za prehrano… ja, baje smo se vsi učili o prehranjevalni verigi, a kaj, ko je učenje eno, znanje, razumevanje pa drugo!

 

Aha, tudi to znajo povedati, da »je meso strupeno«. Bojda proizvaja določene sestavine, ki so zdravju škodljive. O katerih, spet, Narava, očitno pojma ni imela, da je mesojede ustvarila. Mimogrede, preden o strupenosti nadaljujem…

Pa sploh veš, čemu je ustvarila, mesojede? Preprosto: ko jih ne bi, bi se rastlinojedi tako razmnožili, da bi že zdavnaj vso rastlinje požrli, in bi bil planet popolnoma gol, tako kot je Luna! Samo radi tega je Narava naredila tako, kot je: rastlinojedi so vrtnarji (preprečujejo, da bi rastline nebrzdano vse prerasle (potem tudi sončni žarki ne bi segli do tal), mesojedi pa skrbijo, da rastlinojedi ne bi vsega prerasli, ker bi, na (svojem) koncu – poginjali, mukoma, od sestradanosti!

Ja, res je, glede strupov, v dandanašnji hiperprodukciji jih mrgoli, v mesu, raznih nakopičenih antibiotikov, pa sredstev za hitro rast, večjo težo… raznih hormonov (sicer pa, samo po sebi, meso NI strupeno, edina strupenost, v povezavi z mesom, je BEBAVOST vseh tistih, ki ne vedo, kaj je zmerno hranjenje, pač pa se nažirajo, in žrejo tudi takrat, ko nimajo objektivne potrebe po tem, a jim je nekaj dobro, diši, pa bi bilo škoda priložnost zavreči!), a je res tudi to, da – je v zelenjavi še več teh strupov! In je res tudi to, da kilogram solate nikakor ne more tako nasititi, kot nasiti kilogram mesa. Pomeni, da boš skozi solato večjo količino strupov vnesel v svoje telo (ali skozi sadje, krompir…).

 

Obenem…

Pomnim Černobil, konkretno eksplozijo reaktorja. Gobe so bile še nekaj let za tem (domnevam, da so še vedno) radioaktivne. Dobro, radioaktivnost je moč zaznati povsod, na vsakem koraku, in bi bilo tako tudi takrat, ko reaktorjev ne bi bilo, vendar – gobe so presegale še sprejemljivo mejo, radioaktivnosti. Pa kako veselo so jih janezi in micke hiteli nabirat! Tako, kot regrat, ker – vse, kar je moč brezplačno požreti, vse to jim sodi med tisto nartabulš…

 

Pretiravam, vsaj malček? Ne vem, nisem prepričan, pač, namenoma karikiram, malo sarkazma vnašam, ker, veš – precej vegetarijancev sem že spoznal, teh, ki »imajo radi živali«, obenem pa odrivajo, od sebe, nekega ljubeznivega, dobrodušnega psa, ki jih pride pozdravit, ker… ja, to je pa res, utegne, ta pes, dlake pustiti na njihovih hlačah, pa tudi kak prašen, celo od zemlje označen odtis tac(e), pa rad bi, da ga (po)božaš, in si ob tem roke umažeš, morda te utegne, groza grozovita, celo posliniti! In kar je najhuje – odrivajo bitje, ki ima že tako velike-očke-da-ga-ne-morem-jesti…

 

Še dandanes v ustih nosimo – kočnike. Pri uradno prepoznanih živalih so kočniki krepko bolj izraziti, so večji, daljši. Kakorkoli že – teh kočnikov nismo potrebovali, nekoč, za to, da bi z njimi »trgali«, »razparali« banano, pač pa, da bi trgali, parali nekaj, kar se krepko bolj upira – meso!

S kongresa

Valček. Baje.

 

Šolska spričevala

Šolska spričevala, od tistih iz prvega razreda, do celo doktoratov, žal niti slučajno NISO izkazi znanja, dejanskega, razumljenega, pač pa zgolj in samo – izkazi tega, koliko let se je nekdo šolal, in kako uspešen je bil, med tem, svojim, sprehajanjem iz razreda v višjega, čeprav…

 

Šolska spričevala so prav tista zadeva, na osnovi katere razne komisije, ki zaposlujejo, imenujejo, opredeljujejo, predpisujejo… temeljijo, kadar ugotavljajo »znanje«, ker jim sicer ne ostane drugega, kot da preverijo, če kandidati znajo natanko tako, kot znajo sami, člani komisije, tisto, kar so jih naučili papagajiti – učitelji papagajčki! Ampak…

 

Ko bi bile sestave teh komisij drugačne, in bi morale biti, bi nastala velika težava, kajti tudi tisti, ki takšne komisije imenujejo, ne bi mogli biti nagonska bitja, pač pa bi morali razumevati, potemtakem…

 

Madonca, pa to je že bogokletno, to, kar zapisujem, pa čeprav v podobah znanstvene fantastike, vendar govorim – o Svetu Človeka…

 

… in ne nagonskih bitij, živali, oblečenih v človeška telesa.

V objemu sanj

Ma, kakšne sanje, zbudi se! Dovolj si sanjal, odprtih oči, čas je da sprevidiš!

Sadizem je potrebno kaznovati!

Trditev, ki sem jo že velikokrat, celo prevečkrat slišal, pa je, zagotovo, nekaj z njo narobe, kajti – če so praviloma vsa obča mnenja, »vedenja«, napačna, potem je napačno tudi to! In, kakopak, pojasnim…

 

Najprej »malenkost«, ki pa sploh ni zanemarljiva, pri teh, ki »razumevajo« zgolj neposredno, potemtakem dobesedno. Sadizem je način, oblika izkazovanja (če poenostavim: je izkazovanje), in oblike izkazovanja oz. samega izkazovanja NE moreš kaznovati. Lahko pa kaznuješ tistega, ki se s takšnim izkazovanjem izkazuje, potemtakem, v konkretnem primeru, sadista. Osebo, ki uživa v tem, da nekim drugim povzroča trpljenje (lahko fizično, lahko psihično).

Nadaljujem, v isti smeri: če je potrebno kaznovati vsakogar, ki nekomu povzroča trpljenje, potem, pa verjel ali ne – bo v družbi ostalo malo nekaznovanih! In bo celo »braniteljica moralnosti« med prvimi, ki bodo sedli na zatožno klop, kajti – njeni »vzgojni« nauki, njena napotila, so dobesedno (psihično) ubijanje neke posamičnosti, njene (kakršnekoli že) samosvojosti, suverenosti (pa čeprav je pri nagonskih bitjih sila nehvaležno uporabljati besedo suverenost)! In če nekoga (v prispodobi, »zgolj«) ubijaš, potem ta, ob tem, zagotovo ne uživa, pač pa – trpi. 

Potem sledi pojasnilo: sadizem NI prirojena značilnost, kakor nista prirojena tudi mazohizem (uživanje ob povzročanju bolečine sebi) in pedofilija (spolno nadlegovanje nedoletnih oseb), pač pa gre v vseh teh primerih za – psihično obolelost, za BOLEZEN! In še nekaj je potrebno, ob tem, vedeti, in upoštevati: te bolezni si oboleli niso zaželeli imeti, pravzaprav jih nihče niti ni vprašal, po željah, takrat, ko – so jih, ti, »ta pametni«, nagonsko večinski, skozi svojo »vzgojo« tolkli, in dotolkli, natanko v – obolelost! Pa…

Če ni kaznivo imeti pljučnice, neko virusne/bakterijske bolezni, katero lahko uspešno širiš naokoli (in bebci takšne bolezni dejansko tudi širijo, uspešno, ko se, bolni, sprehajajo naokoli!), če ni kaznivo imeti katerekoli druge BOLEZNI, potem ne vem, čemu princip NEKAZNOVANJA ne bi veljal tudi pri teh, tukaj omenjenih (psihičnih) boleznih, torej tudi pri sadizmu! 

Sadizem je »samo« nekakšna »nadgradnja« psihične obolelosti, konkretno stanja, imenovanega – mazohizem.

Ko nastaja psihični krč, takrat to nastajanje ČUTIŠ, v prsnem košu, in se izkazuje kot trajna bolečina. Te bolečine se zavedaš nenehno, razen takrat, ko spiš (in je zavest izklopljena). Ta bolečina lahko traja tudi leta dolgo, vse do takrat, ko – izgine?! Ne, ne…

Ne vem, če si zasledil, če pomniš, ampak že sem nekaj zapisal o možakarju, ki je sicer bil razumsko zasnovan, vendar hudo psihično obolel (žal je, za taisto obolelostjo umrl, krepko prezgodaj, star niti šestdeset let). Ta možakar je celo napisal (zanj, pa, očitno, za neke urednike, pa, očitno, za neko »strokovno« javnost) knjigo, »strokovno« knjigo, v kateri je razpredal o tem, kako NAJ bi bilo potrebno ravnati z bolečino. In je trdil, da se moraš z njo soočiti (pa ne v smislu iskanja njenih vzrokov, in odpravljanja le-teh), pa da potem, s časom, »bolečina sama od sebe izgine« (njemu ni, mu jo je šele smrt odpravila!)…

Tudi ta bolečina, ki jo povzroča nastajanje psihičnega krča, ne izgine, ker – razlogi zanjo so še vedno »tu«, v psihi, pride pa do nečesa drugega: možgani, konkretno zavest, spozna, da te pre/dolgo časa opozarja na določeno nepravilnost (na bolečino), ti pa teh opozoril ne jemlješ resno, zaradi česar zavest, preprosto – obupa, in te neha opozarjati! In takrat nastane podobno stanje, kot pri neki operaciji: samo zaradi tega, ker ti »izklopijo« zavedanje, ti NE čutiš tega, da te režejo…

 

Pri psihi so zadeve krepko bolj zapletene, kot se dozdeva občosti. Pa, da ne bo nesporazuma: vse deluje na osnovi določenih zakonitosti, ki so povsem logične, potemtakem je vse popolnoma enostavno, takrat, kadar ta »vse« razumeš (ko prvič počneš neko delo, se zapleta, ko si se naučil opravljati ga, ko ga, baje, »razumeš«, stvari potekajo avtomatsko, samodejno)…

Ta bolečina, ki je »izginila«, dejansko pa ni (če se ti ne zavedaš zraka, krog sebe, to še ne pomeni, da tega zraka, tam, ni!), je postala – samoumevnost! Še več, tvoji možgani ugotovijo, da če že živiš s to bolečino, potem se ne moreš ločiti od nje, potem – jo imaš rad. In takšna ugotovitev pripelje do tega, da – ne moreš sebi najti zadovoljstva, če samega sebe ne trpinčiš ( = mazohizem)! Kasneje…

 

Kasneje tvoji možgani ugotavljajo naprej, nekako takole: če ti sebi najdeš zadovoljstvo, v tem, da se trpinčiš, pa… če imaš rad tudi neke druge, in tudi njim želiš porajati zadovoljstvo… da, na tak način dospeš iz mazohizma v sado-mazohizem, v stanje, v katerem dospeš do zadovoljstva takrat, kadar zmoreš trpinčiti tako sebe, kakor neke druge (katere imaš tudi rad)! Zdaj pa takole…

 

Kadar je nekdo bolan, takrat ga ne kaznuješ, zaradi bolezni, pač pa skušaš bolezen odpraviti. Že itak, obolela oseba, trpi, zaradi obolelosti, čemu bi ji, s kaznijo, dodatno trpljenje prizadeval?! Prav, vendar…

 

Da nekoga ozdraviš psihične bolezni, morajo biti izpolnjeni določeni predpogoji, in eden teh predpogojev, celo najbolj pomemben, je ta, da – obolela oseba se mora izkazovati vsaj z neko minimalno zmožnostjo razumevanja (sklepanja, povezovanja, tvorjenja tistega, čemur pravimo tokokrog/i… o tem sem, ko sem zapisal zgodbico, o gori, ki iz gore, prek skale, kamna, peska… spet postane gora!). V kolikor ni zmožna razumevati, potem ji nobeno pojasnjevanje ne more pomagati (psihoterapija pa je prav pojasnjevanje, dopovedovanje, je proces, v katerem PREPRIČAŠ PREPRIČANEGA… in obči »vedo«, da se česa takega ne da narediti), potem – ne moreš odpraviti psihične bolezni!!!

 

Dr. Rugelj je »zdravil« alkoholike, čeprav…

V bistvu jih NI zdravil (ni jim odstranil vzrokov, ki so jih popeljali v alkoholizem, potem jim tudi ni kakovosti živetja izboljšal, glede na to, da jim nezadovoljstva ni niti zmanjšal, kaj šele odpravil), pač pa jih je samo PREDRESIRAL, iz ene navade (pitje alkohola) v drugo navado (NE pitje alkohola). Potemtakem jih je, skladno z doktrino, ki velja med terapevti, samo naučil živeti z obolelostjo! Ampak…

Tudi kozarec alkohola mi lahko porodi neko zadovoljstvo, ugodje, le-to pa je vir energije, neke moči, volje do živetja, do reševanja težav, s katerimi se vsakodnevno srečujem!

Glede na to, da se telo po nekaj mesecih povsem očisti, in da preneha biti zasvojeno, z alkoholom, bi, potemtakem, ti, nekdanji (pa niso, zares, nekdanji) alkoholiki spet lahko začeli piti, nadzorovano, same sebe nazaj-držeč, vendar – ker jim NI odpravil omenjenega nezadovoljstva, ti alkoholiki ne smejo niti poskusiti, kaj šele popiti, alkohola, ker – in to se v absolutni večini primerov res zgodi – že če ga samo okusijo, jih bo znova popeljalo v alkoholizem! Zato tisti njihov hvala-ne-pijem-sem-zdravljen-alkoholik. Zdravljen že, zdravljen, a očitno ne tudi – ozdravljen!

 

Pomeni, če nadaljujem: sadizem je moč dejansko ozdraviti (ga odpraviti), vendar le pri razumsko zasnovanem bitju, ki še razpolaga z neko, vsaj minimalno, zmožnostjo razumevanja. In takšno bitje se po ozdravitvi ne bo več izkazovalo s sadizmom, kakor tudi ne z mazohizmom, pedofilijo… bi se še dalo naštevati, razne podobe teh izkazovanj.

Nagonsko zasnovano bitje pa je NEOZDRAVLJIVO, ob čemer je zadeva še hujša, ker – tudi, če ga skušaš predresirati, ga ni, pa naj bo še tako sloveč (in dejanski) strokovnjak, ki bi jamčil za to, da se predresirani ne bo več izkazoval s sadizmom (takšna zagotovila lahko dajo samo »strokovnjaki«, BEBCI, eni teh… bentiš, zadnje čase berem, da so »znanstveniki« odkrili organ, ki je, BOJDA, kriv za debeljenje… da bi bilo ta organ potrebno odstraniti, pa bi bila postava ah in oh… ja, zato je Narava tako butasta, da je taisti organ naredila, pa zato v naravi sami »bajsi« živijo, ker jim nihče organa ne odstranjuje… resnica: manj se nažiraj, delaj, nekaj, fizično, gibaj se, dovolj, pa ne boš debel, razen… razen, če te kakšne težave s ščitnico v debelost popeljejo, ali če zanjo poskrbi – da, tudi tako se zna izkazovati – psihična bolezen… pri njej so zanimiva vsa stanja, ki sicer, v Naravi, niso normalna, pa se lahko, na primer, bašeš s čokolado, vse dneve presediš, a boš suh kot trlica, lahko pa se gibaš, in se, še vedno, bašeš s hrano – ki je, mimogrede, mašilo, hranjenje je eden od načinov/podob tešitve psihičnega nezadovoljstva – pa boš debel)! Pomeni…

 

Če ne moreš ozdraviti… če kazen zaleže samo toliko časa, dokler ti objektivno preti, in dokler pomniš njene učinke, potem – takšnemu, čeprav bolniku, a nagonskemu bitju, je potrebno preprečiti sleherno možnost, da bi se lahko tudi v bodoče izkazoval s sadizmom. Preprečiš pa mu lahko samo s tem, da mu – gibanje omejiš!

Naša zakonodaja tudi sledi »strokovnosti« zadnjih, »demokratičnih« časov, pa… pomisli na Trobca – možakar ni bil pri-pravi, a so ga obsodili na dvajset let. In – na srečo se je v zaporu zapletel, z nekim sojetnikom, da so mu podaljšanje kazni prisodili, ker… ko bi ga izpustili, bentiš, bi še kak dodaten meter drv, za ogrevanje, prihranil, čez zimo! Ker je bila zakonodaja človeška z njim (ki si je kazen zaslužil!), in NEčloveška do vseh ostalih, potencialnih žrtev taistega Trobca!

Pa bojda ni edini, zapornik, do katerega se je človeškost izkazovala… saj veš, prosti izhodi, pa tenis, vsestransko poskrbljeno za ugodje, zabavo…

Srčnice

Da, tudi knjiga s takšnim naslovom obstaja. Pa neke ptice naj bi, z njo, letele...

 

Strah, zaveznik in sovražnik

Strah je eno temeljnih čustev, če ne celo temeljno. Spremlja nas vse živetje, od samega rojstva naprej. Izkazuje se v različnih podobah, na različne načine in v različnih jakostih.

 

Obči »vedo«, da je strah znotraj-votel-zunaj-ga-pa-nič-ni, pa, v bistvu, NE vedo niti o tistem, kar sami premorejo, kar jih spremlja nenehno in – česar ne razumejo!

Obči »vedo« tudi to, da je potrebno nastopati, »vzgojno«, proti strahu, pa da se mora deček čimprej naučiti, kako bo »pravi de'c«, pa se ne bo jokal, da bo brzdal svoje veselje in se ne bo, ne nazadnje, bal (ga ne bo strah), kajti – deci-so-pogumni! Tako sta jih, ne nazadnje, učila tudi Cerkev (Stara zaveza, krutost brez primere, obenem izkaz popolne bebavosti!) in »sistem«, skozi, denimo, šolanje (nič manj bebav!)…

 

Narava ne naredi ničesar nepotrebnega, potemtakem ima sleherna zadeva, ki obstaja, s strani Narave ustvarjena, nek  svoj razlog, smisel (pozabi, ob tem, na človejake, njih NI naredila, vsaj neposredno ne, Narava, so posledica križanja dveh podob živetja, potemtakem jih je naredilo to križanje). In tak smisel, razlog obstajanja, imajo  tudi čustva (čustvovanje), vključno s strahom. In…

Kadarkoli deluješ v nasprotju z Naravo, z njenimi zasnovanostmi, z njenimi nameni, takrat (s)počneš sila neljube posledice, in te posledice se, zlahka… v primeru »vzgojnega« ZATIRANJA čustvovanja, izkažejo kot dodatna psihična prizadetost, kot čustvena zavrtost, kot stanje, zaradi katerega se potem brezumna bitja izkazujejo v še hujših svojih podobah, od tistih, v katerih bi se sicer (in so tudi te dovolj, zadostno, hude, grde, da jih ni potrebno dodatno temniti).

 

Večina ni videla nekega komajda povrženega mladiča, ki se, spočetka, ves trese, pa k mami rine, se k njej tišči. In to počne zgolj in samo – zaradi strahu…

Podobno je BILO z novorojenci, takrat, ko so takoj po rojstvu prerezali popkovino (in je otrok, v hipu, ostal brez nečesa, česar je bil vajen, kar je poznal…), in je bil dobesedno v trenutku prestavljen iz znanega v neznano, v tuje, pa se je pomiril šele takrat, ko so ga dali k materi, ker…

Je poznal mamo? Daleč od tega, PRVIČ v svojem živetju jo je videl, kako bi (N)JO poznal?!

Ker se je počutil varnega, v materinem objemu? Tudi to ne drži, prvič se je znašel v rokah, in roka ter trup bolj omejujeta gibanje, kot ga je plodovnica oz. posteljica!

Ne, nobena druga zadeva ne pomiri, kot tista katere je bil vajen, katero je poznal – neka »melodija«. Takšna čudna, resda, kajti prej jo je bitjece slišalo, in poslušalo, po rojstvu pa jo čuti, otipa…

Da lahko čutiš melodijo? Nemogoče! Pa je, mogoče, še kako, ker – pomisli na zdravnika, na njegov stetoskop, s katerim posluša (tudi) srčni utrip (pa – če ga posluša, potem ga tudi sliši), katerega lahko ugotovi/izmeri tudi drugače, tako, da ti položi prst na žilo, pa šteje utripe, katere pod prstom čuti, ne sliši.

 

Strah ima VEDNO nek svoj razlog, potemtakem NE more biti »votel«! Strah se VEDNO izkazuje v nekih svojih podobah, potemtakem ga zunaj še kako je! Strah je…

Če že ostalih besed ne razumejo, čemu bi, potem, razumeli besedo, in stanje, vsebino, o kateri le-ta govori, »strah«?! Veš – strah ni samo tisto, ko se treseš-kot-šiba-na-vodi, ali zakričiš-in-skorajda-skup-padeš, ali tisto kar te v beg nažene, daleč od tega, strah obstaja tudi takrat, kadar si »grizeš nohte«, si nemiren, nervozen, pred, na primer, nekim testom ali izpitom, in si tak »zgolj« zaradi tega, ker – nisi prepričan v lastno znanje, in SE BOJIŠ, da testa/izpita ne boš opravil! In – če se bojiš, potem te je, zagotovo, strah!

Strah je tudi takrat, kadar ne moreš spati, ali to počneš nemirno, pa se večkrat zbujaš, takrat, ko tudi čez dan ne moreš misli nadzorovati, da ne bi letele, denimo – k tvojemu otroku, ki se, po možnosti sam, potepa, nekje v daljavah, prek širnega sveta, tebe pa skrbi, da se mu lahko nekaj-naredi, na tej poti, potemtakem SE BOJIŠ, da bi se mu neljubost pripetila, pa – če se bojiš, potem te je strah!

 

Strah je zaveznik, vsekakor. S tem namenom, da POMAGA (pre)živeti, ga je Narava tudi porodila! Opozarja na neznano, terja (rojeva) previdnost, potemtakem zadržanost, tam, kjer nismo, in ne moremo biti suvereni, ker – bodisi sploh ne poznamo okoliščin, v katere se podajamo, bodisi je okolje dejansko polno nekih objektivnih nevarnosti!

Odsotnost strahu je značilna samo in izključno za – BEBCE! Ob  čemer ni pomembno, ali se za to besedo nahajajo tisti, ki so dejansko zboleli za neko (ma, ne morem napisati »umsko« boleznijo, vsaj ne v okolju, v katerem absolutna večina raz/uma NE premore!) mišljenjsko boleznijo, ali beseda, bebec, govori zgolj o občestvu, naravno, »zdravo« bebastem, ki… ma, brez zadržka se podajo na, na primer, neka, tudi tista, ki ustrezno odgovornost terjajo (obči tako in tako ne vedo, kaj je to, ker – če nečesa ne premoreš, ne poznaš, potem se ti zgolj dozdeva, da veš o čem govoriš!), delovna mesta, brez zadržkov bi bili tudi predsedniki, sploh jih ni strah, pa, posledično, niti zadržkov nimajo, ker – čemu bi jih imeli, ko pa sem v nekem nedavnem sestavku zapisal, da je, v konkretnih okoliščinah, biti normalen = biti neumen?!

 

Ker me strah OPOZARJA pred (morebitno) nevarnostjo, ker to opozorilo UBOGAM, zato – previdno delam neke svoje korake, postopoma ugotavljam neke neznane mi okoliščine, dejstva, in med ugotovitve, do katerih dospevam, pride tudi tista, ki – pove, če sem, morda, sam in samostojno zmožen razrešiti nek problem, težavo, ali moram, za to rešitev, poiskati nekoga usposobljenega. In s tem, s takšnim načinom upoštevanja tistega, o čemer mi sporoča strah, lahko celo – živim dlje časa, kot bi živel, ko bi »pogumno« ( = brezglavo) »jurišal-svobodi-naproti«!

 

Potemtakem, če mi pomaga, sli mi to vsaj skuša početi, potem je strah moj zaveznik! Ampak, veš… strah je lahko obenem tudi sovražnik! Potemtakem je SOČASNO, hkrati, tako zaveznik, kakor tudi sovražnik!

Kako lahko trdiš nekaj takega, ko pa vedno praviš, da neka stvar ne more biti lastno nasprotje, če si moker, potem ne moreš biti, obenem, suh?!!!

Res je, tako pravim, in bom pravil tudi v bodoče, ker ta, konkretna trditev, sporoča resnico, govori o dejanskosti, o dejstvih, ampak, veš – pravim tudi to, da je potrebno neko zadevo/vsebino (katerokoli, in vse) obravnavati z različnih zornih kotov, ker samo takrat, kadar razpolagaš z nekimi kompleksnimi, celovitimi pogledi/spoznanji, samo takrat zmoreš dospeti do tega, da tisto, o čemer govoriš, tudi ZARES POZNAŠ, obenem pa…

Tu, pri trditvi, da je strah sočasno tako zaveznik, kakor sovražnik, se je potrebno zavedati sila preprostega dejstva: v  takšnem primeru se strah (v svoji različnosti) izkazuje v odnosu na popolnoma različni vsebini!!! Pojasnim…

 

Mimogrede, kod MEDKLIC: poznamo delitev strahu na tistega ZDRAVEGA (to je strah, ki nas opozarja na morebitno OBJEKTIVNO, potemtakem DEJANSKO nevarnost, in nam poraja, posledično, previdnost, zadržanost našega ravnanja), in na tistega BOLESTNEGA (to so vse podobe t. im. maničnega strahu, tistih strahov, za katere preprosto pravijo strah-ima-velike-oči… pa da ne bi pomislil, da temu ni tako, ker – neka »suha južna«, pajkec, za katerega se moraš potruditi, marsikdaj, da ga sploh vidiš, se lahko, v primeru takšnega maničnega strahu, izkaže kot pol metra široka zverina, pa povzroči panične odzive, kričanje, beg, celo tako brezglav beg, da se zmore bežeča oseba, ob njem, tudi poškodovati ... potemtakem v te nezdrave strahove sodijo vsi primeri strahu, kateremu sicer, v normalnih razmerah – ko bi bilo v-glavi-vse-v-redu – ne bi bilo nikakršne osnove, tako pa nas lahko ne samo povsem-vrže-iz-tira, pač pa nas dobesedno HROMI /pa nikarte tega ne razumi dobesedno, v podobi paralize, torej odvzetosti zmožnosti gibanja… čeprav se tudi to lahko zgodi!/, saj nam že neka domneva o tem, da pa-bi-tu-in-tu-lahko-prežala-neka-nevarnost prepreči, na primer, odpraviti se tja, kamor bi sicer radi šli, ampak… ja, hromi nas, nam krči živetveni prostor, nam krči naša izkazovanja/aktivnosti, pomeni, da nam, v prenesenem pomenu, zaveže-roke in, v bistvu, strah obvladuje nas, namesto da bi bilo obratno). In ti bolestni strahovi niso nič drugega, kot – posledica, bolje IZKAZ psihične okvarjenosti (mišljenjske nezmožnosti)!

 

Ma, moram še en medklic realizirat, ker – že tolikokrat sem slišal tisti »vsi imamo psihične težave, tudi ti jih imaš«, in sem to poslušal takrat, ko sem nekoga skušal spraviti v stanje, v katerem bi se ovedel potrebe po tem, da si pomoč, terapevtsko, poišče, in takrat, ko sem se zgolj pogovarjal o psihi, psihičnih stanjih, da zlahka ugotavljam – ma, je že res, tudi psiho imajo, ampak, veš, princip je princip, pravilo pa pravilo, in – če že o vsem ostalem POJMA NIMAJO, potem ga nimajo tudi (in zlasti) o psihi! Do nje, niti lastne, tako in tako niso zmožni dospe(va)ti, to, do česar dospejo, so pa zgolj – posledice te psihe, obenem posledice »vzgoje«, posledice mišljenjske NEzmožnosti… pri čemer: svet NI kakršnega vidim, potemtakem Sveta NE ugotavljam na osnovi izkazovanj (posledic), pač pa na temelju VZROKOV!!!

Čemu ta medklic? Preprosto, ker – žalost, občutek nemoči, brezvoljnost, jeza… vse te podobe čustvovanj so nekaj normalnega, takrat, kadar se pojavijo kot odziv na neko konkretnost, ki je ta čustvovanja, pač, porodila. Ko ta stanja ne bi bila normalna, samoumevna, celo POTREBNA za normalno (mišljenjsko in čustveno) živetje, jih Narava ne bi porodila. Tudi samo živetje NI »sajenje rožic« (razen za bebce, obeh, že prej, omenjenih vrst), nasprotno, dobesedno vsak trenutek je sestavljen iz nekih težav, problemov… ki nam, na začetku, predstavljajo celo breme, terjajo nek naš napor, kasneje, ko se jih naučimo razreševati, pa postanejo tako običajne, samoumevne, da se jih sploh ne zavedamo (več)… se jih »zaveda« naša podzavest, ki bo, če tako nanese, in bo potrebno, spet oživela neka navodila, po katerih smo, denimo, že v rosnih mesecih delali prve korake… Pomeni, da sama čustvovanja, dokler so z nekimi konkretnimi zadevami pogojena, in dokler jih zmoreš živeti na način, da te ne blokirajo, da ne prevzamejo oblasti nad teboj, tvojo voljo, tvojimi ravnanji, tvojim soočanjem z živetjem kot takim, NISO psihične težave, pač pa so, takšne težave, tista čustvovanja, ki te dobesedno prevzamejo (ni zdravo niti stanje biti-nenehno-žalosten-potrt-brezvoljen, niti stanje biti-nenehno-širokega-nasmeha), pomeni, da te blokirajo, ali vsaj in »zgolj« omejijo tvoja izkazovanja (s katerimi, načeloma) ne samo, da ne bi bilo nič narobe, ko bi obstajala, pač pa so celo potrebna, za neko normalno, naravno funkcioniranje! Pri čemer…

Nikar ne razumi, da so čustvovanja tisto, čemur pravimo psihična obolelost, daleč od tega, ker – so zgolj posledice, potemtakem izkazovanja nekih drugih zadev, tistih, ki so DEJANSKI VZROKI bolezni!

 

Pa da se, končno, po obeh medklicih, vrnem k pojasnjevanju: strah je zaveznik in sovražnik hkrati…

Takrat, ko se, še kot nezrelo, nedoraslo in povsem nesamostojno bitje soočaš z okoljem, ki te želi spraviti v svoje kalupe (mišljenjske, ravnanjske), ti pa povsem drugače vidiš in razumevaš, takrat se, običajno, srečuješ tudi s tistimi vsebinami, katere bi lahko z eno samo besedo označili kot – kazen! Če-ne-boš-ubogal-boš-kaznovan! Kazen NI učinkovita, takrat, kadar ne pri/zadene, in če prizadene, potem pomeni, da tudi za/boli! Lahko »zgolj« fizično, lahko »zgolj« psihično (čustveno), lahko oboje.

Kar boli, povzroči trpljenje. Ponavljajoče se trpljenje, celo konstantno zna biti (ko bi tu zapisoval o »naprednem« okolju, iz katerega je izrasla neka oseba, kateri sem odpravil huda bolezenska stanja, bi dejal ah-pa-to-je-nemogoče-tu-pri-nas-v-razvitem-svetu!), takrat, kakopak, kadar se upiraš temu, da bi ubogal, in s svojo konstantnostjo slej ko prej privede do tega, da, preprosto – ne zdržiš več! In se ukloniš, ter…

Sprva se zavedaš, da govoriš tisto in tako, kakor od tebe zahtevajo, da se obnašaš tako, kakor od tebe zahtevajo, s časoma pa to tvoje govorjenje, in obnašanje, postane rutina-vsakodnevnost-običajnost-»normalnost«-NAVADA, in se drugače sploh ne znaš več izkazovati! Dospeš v stanje, v katerem postane tvoj PRAVI JAZ (torej tista vsebina, katera dejansko, po zasnovanosti, SI) ujetnik tvoje podzavesti, ujetnik prepričanj (in s tem kalupov), v katere so te, obči, nerazumski, pahnili. Če ti ne kapne, pa celo dvomiš v to, da je nekaj takšnega mogoče, te spomnim na obče znano zgodbo o Dokror Džekilu in gospodu Hajdu! Pa nikar ne pomisli, da gre zgolj za neko fikcijo, za neko izmišljeno, z realnostjo neutemeljeno zgodbo, daleč od tega, takšna razdvojenost, osebnostna, ni samo mogoča, pač pa je…

Pri človejakih, ki so nagonska bitja, celo podoba njihove »normalnosti«, običajnosti, »zdravosti« - nimajo enovite zavesti (potemtakem tudi nimajo enovitega zavedanja), pa se prilagajajo, tako, da se v različnih okoliščinah izkazujejo z različnimi svojimi podobami, pomeni, da so BREZOSEBNA bitja, da jih moraš zares poznati, dobro poznati, da lahko sklepaš o tem, kakšni se bodo izkazali, v nekih konkretnih momentih, dočim…

Pri razumsko zasnovanih je takšno stanje IZKAZ njihove psihične obolelosti, in sploh niso redki primeri, na žalost, ki se na tak način izkazujejo, celo več, in huje – tisti, ki so zgolj razdvojeni (se kažejo v dveh podobah), celo sodijo med srečneže, ker…

Si lahko predstavljaš to, da se moraš nekemu bitju, ki se nahaja znotraj enega in istega telesa, tudi po desetkrat na dan predstaviti, povedati kdo si, s čem se ukvarjaš, kaj, v njegovem konkretnem primeru, počneš, z njim?! Si lahko predstavljaš to, da je neko bitje, načeloma eno samo, tako razbito, na neke svoje podzavestne podobe, da pomni samo delčke svojega obstajanja, o vsem ostalem, o večini svojega živetja pa – pojma nima!? Si lahko predstavljaš, da se odraslo bitje, srednjih let, izkazuje kot dvo-, triletni otrok, da je prepričano v to, da živi v času, ki se je odvijal pred dvema, tremi desetletji, in je šokirano (tako šokirano, da mora tudi drugače preverjati, preden informacijo sprejme, vsaj pogojno, kot dejstvo), ko poveš, da dejansko »teče« leto to-in-to… pa moraš to dokazovati s koledarjem, pa z datumi na časopisih, na računalniku, oziroma na katerekoli druge načine, ki so ti dostopni?!

In, če se povrnem k pojasnjevanju dvojne (med seboj nasprotujoče si) vloge, delovanja strahu, v takšnem primeru se strah izkazuje s to (svojo) dvojnostjo, ker…

V strahu pred tem, da bi se kaznovanje ( = nasilje = bolečina = trpljenje) nadaljevalo, se je oseba pustila ujeti-v-kalup, je pristala na to, da, v bistvu, samo-sebe- zataji-ubije (pri živem telesu, resda, a kljub temu), pomeni, da je oseba s tem svojim pristankom-na-poraz, s svojo predajo, v bistvu dospela do tega, da – lahko, med bebci, kolikor toliko »normalno« za/živi, da ni več kaznovana, trpinčena, pomeni, da se je, s tem, ko je ubogala svoj strah, dokopala do stanja pustijo-me-pri-miru! Resda je ta, svoj in tozadeven, mir drago plačala, vendar – povsem naravno je, da se izogibaš nekim pretečim stanjem, nekim nevarnostim. In je to še toliko bolj naravno, za tiste, denimo, ki »vedo« da je smisel živetja to, da čim lepše pre/živiš, in katerim je fizično zadovoljstvo izključno merilo njih splošnega zadovoljstva (»duha« tako in tako ne premorejo, pa verjameš to ali ne!). Potemtakem – s tega, konkretnega zornega kota je strah zaveznik, pripeljal te je do tega, da si, končno, dospel do nekega svojega (telesnega predvsem) miru, stanja neogroženosti! Obenem pa…

Ker je, taisti strah, v bistvu pripeljal do tega (v bistvu te je pripeljala tvoja podzavest, strah je »le« toliko časa deloval nanjo, nezrelo, nezmožno neke samostojne, od drugih neposredno neodvisne živetvene poti, da je popustila, ta podzavest, da ga je »poslušala« in pristala na to, da – samega sebe izničiš, zanikaš, zatreš), da si se znašel v sebi dejansko škodljivem stanju (kaj ti pomaga, da te več ne tepejo, ko pa si samega sebe v kletko zaprl, in o zaprtosti njenih »vrat« celo sam odločaš, podzavestno, resda, ne vede), v stanju, katero se bo, iz dneva v dan, in dobesedno, zares, samo slabšalo, v stanju, ki ne vpliva samo na manjšanje tvojih mišljenjskih in čustvenih zmožnosti, pač pa, posledično, slabša tudi tvoje fizično, telesno stanje?! Verjetno si že slišal za t. im. psihosomatske bolezni (številne so, v mnogoterih podobah se izkazujejo, ni jih moč ozdraviti z nekimi zdravili, pa če se še tako trudiš… denimo: slabokrvnost lahko leta in leta zdraviš, vendar – dokler ne boš odpravil psihične obolelosti, bo ostala, trajno in trajna, ko pa privedeš do psihične ozdravitve, takrat pa – aleluja, poprej konstantno izkazovana »slaba« kri se bo, v hipu, začela izkazovati kot dobra, celo odlična, brez zdravil, brez običajnega, »telesnega« zdravljenja! In, da ne boš mislil, da gre za neka »nedolžna« stanja – psiha te lahko privede tudi do oglušelosti, oslepelosti, onemelosti, do ohromitve, delne ali popolne… da raznih brejviških izbruhov in samomorov tu ne omenjam) in, v povezavi z njimi, za neke »čudežne« ozdravitve, ki sploh čudežne niso, pač pa do njih pride tako, kot pride pri vseh ostalih ozdravitvah – z odpravitvijo njihovega vzroka. In, verjel ali ne, sprostitev (izginotje, odprava) psihičnega krča (če je samo eden, je še dobro, tudi po pet, deset… se jih lahko »nahaja« znotraj neke psihe, podzavesti!) se zgodi v nekaj sekundah (pot do teh sekund pa je dolga, in, marsikdaj, traja tudi mesece intenzivnih pogovorov!)…

Ja, ko pa na tak način gledam na posledice strahu, ki te je pripeljal v neko nezdravo psihično stanje, takrat pa ugotovim, da mu lahko, pogojno vsaj, pripišem tudi vlogo – sovražnika! ON, ta strah, je bil POVOD, da se je tvoja nezrela, živetveno nesamostojna podzavest »odločila«, da te bo zaprla v – samega (NE)sebe!

 

Kasneje pa…

Če nadaljujem z zastavljenim primerom, potem zapišem, da – kasneje strah postane tvoj sovražnik! Čemu?

Preprosto. Če zanemarim vse manične strahove, ki te na tak, ali drugačen način omejujejo v živetju, te, kolikor zmorejo, blokirajo, te v bistvu celo usmerjajo, vodijo, potem zapišem takole:

 

Ker se je TVOJA PODZAVEST navadila na to, da ima mir pred nagonskim okoljem, takrat, kadar si ti, tisti PRAVI, dejanski TI, zaprt v kletki tvoje (lastne) podzavesti, se dobesedno BOJIŠ slehernega posega (terapija pa je takšno poseganje), ki se je nameril v to, da – odpravi tvoje, konkretno (psihofizično) stanje. Posega, ki bo (vsaj) skušal prepričati te, da prepričanja, na katerih temeljiš, NISO TVOJA, da, v bistvu, zate, za tvojo zasnovanost (vrsto) sploh naravna niso… posega, ki te bo skušal pripeljati do tega, da SAM ta prepričanja nadomestiš z dejstvom, realnosti ustreznejšimi, pravilnimi (nihče ne more, neposredno, fizično, dospeti do podzavesti, niti do lastne, še manj do tuje, da bi vanjo »vsadil« neke zapovedi, daleč od tega, tja lahko – pa se tega sploh ne zaveda – dospe izključno s TVOJO POMOČJO, tako, da tebe prisili v neka izkazovanja, prek katerih boš potem, postopoma, a zanesljivo, samega sebe »spremenil«  = izničil, se-zaprl-v-kletko… in kakor ti nihče ne more neposredno ničesar »vsaditi«, v podzavest, tako ti ne more tudi tega »vsajenega« odpraviti, pač pa »zgolj« tebe pripelje do tega… če ponazorim, z zidom… do tega, da postopoma, in zate na varen način, spodkoplješ del zidu, pa namesto starih temeljev nove narediš, in to korak za korakom, dokler niso vsi temelji tega zidu = TEBE SAMEGA zamenjani, in so ti, novi, v bistvu stari, tisti zares TVOJI, s katerimi si se porodil, katere si spočetka živel, kot razumsko zasnovano bitje).

Da, ker se je podzavest naučila tega, da si varen (pred nagonsko običajnostjo, njenimi navadami, izkazovanji, pričakovanji) takrat, kadar si, kakršen (domnevno) si, zato se tudi takrat, ko nekoga zdraviš, taista podzavest UPIRA (in se to upiranje izkazuje tudi s tem, da je za obolelo osebo lahko, celo, praviloma, je, zdravljenje, vsaj v svojem začetnem delu, zelo psiho-fizično naporno, utrujajoče, in – boleče!), »želeč« (spet, in znova) u/braniti te (in ne zavedajoč se – zato pa je PODzavest, ker se ne zaveda, na način, na kakršnega se zmore, pri razumskih, zavedati zavest… kako se »zaveda« podzavest, o tem sem v enem prejšnjih zapisov pojasnil – ne zavedajoč se tega, da ti, v bistvu, zaradi svoje vkalupljenosti TRPIŠ, da sicer fizično gledano lažje, z manj motečimi vplivi s strani okolja, obstajaš, vendar tvoje obstajanje ni niti tako kakovostno, kot bi bilo, ko bi smel živeti svoj dejanski JAZ, niti ne bo tako dolgo, ker ti bolezenska stanja dobesedno odžirajo čas tvojega – tudi fizičnega – živetja), pomeni…

Pomeni, da se tvoja podzavest izkazuje popolnoma enako, kot se izkazujejo človejaki, vsa nagonska bitja, ker – ne samo, da te sili ravnati na njim ustrezne načine, pač pa celo NAPAČNO »VE«: misleč, da te brani, v bistvu sovražno deluje v odnosu do tvoje zasnovanosti, do tvojega pravega JAZ-a, s tem, ko se upira pozitivnim vplivom, ki te skušajo obuditi v živetje, ti skušajo pomagati v tem, da spet postaneš tisto, kar zares si (in kar ne smeš biti, kot ujetnik lastne psihe/telesa)!

 

Ko sem zapisal, da (ne samo psihične) bolezni krajšajo (in ne samo kvarijo) živetje…

Verjetno si slišal, da nezadovoljstvo neposredno deluje tudi na stanje nekoga, na psiho-fizično stanje, in  to tako deluje, da lahko trajnejše nezadovoljstvo tudi v obolelost pripelje. In to tudi počne, po drugi strani pa…

Zadovoljstvo = energija = moč, in vsak obstoj potrebuje nekaj moči, za to, da se zmore boriti, se jim zoperstavljati, s težavami, med katerimi so tudi tiste, ki se na ne/zdravje nanašajo. Ki celo neposredno, in bolj kot misliš, odločajo o ne/zdravju, ne/zdravosti.

 

Ne vem, če sem zapisal razumljivo. V preteklosti so me velikokrat opozarjali, da pišem pre/dolge sestavke, da zgubijo-nit, med branjem. Kasneje sem ugotovil, čemu je to tako, ker – ni enovitega zavedanja, ni pomnjenja različnih informacij, različnih prikazov, različnih »zornih kotov«… ni zmožnosti povezovanja, vseh teh različnosti, v neko uporabno, zaokroženo, kompleksno celoto. Potemtakem tudi razumevanja ne more biti, niti delnega, niti popolnega, obenem pa…

Nikoli ne funkcioniram tako, kot funkcionirajo obči, pa da bi samo neke trditve nizal, ker, veš – pri trditvah je osnovni problem v tem, da ali jim verjameš, ali pa ne, sam pa na slepem verjetju ne znam, in ne želim! Čim pa se podam v pojasnjevanje, vedoč, da govorim o zadevah, o katerih vsi »vedo«, a le tu in tam kdo zares ve… takrat pa pride, neizogibno, do tega, da se moraš malo potruditi, pa malček dlje brati.

Hamhamgram

Baje so dobri. Priznam, zares ne vem!

Še nisem skusil kuhanih, dušenih, cvrtih in pečenih,

ne sušenih, nadevanih, v solnici osoljenih…

Za zdrav želodec, gledam na to, kar jem.

Potoček

Teče, teče, in šumlja, ko v neznano se poda...

 

»Ljudje so dobri«

Da, s takšnimi besedami me prepričuje sosed, kadar, tu in tam, beseda na dobroto, in na »ljudi«, nanese. Pač, možakar sodi po svojih izkušnjah, ki so specifične po tem, da je v svojem, in širšem okolju, priznan, kot športnik, natančneje – kot trener.

 

Obstajajo trije možni zorni koti obravnavanja naslovne trditve, in sosed pozna le enega. Ampak, nič zato…

 

Bil sem že krepko na tem Svetu, ko so, nekje po letu 1980., predvajali neko reportažo. Star možakar, z otoka ne-pomnim-njegovega-imena, pripadnik nekoč ljudožerskega plemena in – poslednji (še) živeči, kateremu je dnevni jedilnik bil sestavljen iz – človeškega mesa. Nekoč, še preden je prepoved ljudožerstva preprečila tovrstno hranjenje.

In je možakar povedal, da je človeško meso okusno, da spominja – na svinjino. Zdaj pa…

Ne vem, tega možakarja nisem osebno (s)poznal, pa tudi o njegovem okusu kaj več ne morem govoriti, in mi ostane zgolj to, da – mu verjamem, na besedo, in se strinjam z njim, z njegovim ljudje-so-dobri. Osebno sicer še nobenega nisem poskusil, ne kuhanega, ne pečenega (surovemu mesu pa se izogibam, ga še, v nobeni podobi, nisem jedel), vendar – ker nimam osnov, da bi dvomil v izrečeno…

 

Ljudje so dobri. DEJSTVO! Ljudje, potemtakem pripadniki vrste Homo Sapiens, so dobri! Ko ne bi bili, potem bi se Svet še dandanes vrtel natanko tako, kot se je v pradavnini – gorjača poglaviten argument, pobiješ, tistega, ki se ti zoperstavi, da dospeš do tistega, kar bi rad imel…

Ko bi bila dobrota (in ljubezen, spoštovanje, moralnost…) stvar vzgoje, potem – med nagonskimi bi, še vedno, veljale popolnoma enake »družbene norme«, kot so nekoč! In tudi v, denimo, neki Južnoafriški republiki ne bi prišlo do tistih, na začetku sila redkih BELOPOLTIH, katere je rasno ločevanje (in vse, kar je iz njega izhajalo) BOLELO (dobesedno, psihično bolelo!), pa so se mu začeli zoperstavljati! Da, belopolti! Pa čeprav…

Pa čeprav bi imeli, kot pripadniki »bele« rase, krepko ugodnejše, lagodnejše, lažje živetje, ko bi, sužnji, brezpravni namesto njih razna dela opravljali! Ker, veš – v omenjeni državi je večinska »vzgoja« aparthajd pojasnjevala (obravnavala) kot povsem normalno, naravno, samoumevno, potrebno – celo etično stanje! In takisto je bilo moč poslušati, o tej rasni razdeljenosti, v tamkajšnjih šolah, in vseh ostalih institucijah, potemtakem…

Da, sosed, človek je dober, težava je le v tem, da ti – sploh ne ločiš, med človekom in človejakom, pa da ne ločiš tudi med vzroki (razlogi) določenih izkazovanj, kajti…

 

Povej, sosed moj dobri…

Kadar v mlaki prevladujejo žabe, ima ta mlaka značilnosti, katere ji žabe povzročijo? Se v tej mlaki sliši reganje, je moč opaziti mreste, žabja jajčeca, dobi, ne nazadnje, ta mlaka nek specifičen vonj?

Seveda, da je moč govoriti o tem, da neka prevladujoča zadeva, neka večina neposredno vpliva na okolje, potemtakem, dragi, dobri sosed, povej…

Tam, kjer so pošteni… tam priložnost poraja tatove, pa neka oblast tudi?!

Tam, kjer so umni, tam je bebavost, nerazumevanje osnovnih zadev, celo besed, osnovna značilnost?!

In – tam, kjer so tako dobri, tam… povej, od kod tisti rek, katerega tudi sam poznaš, in ga marsikdaj izrečeš, tisti »dobrota je sirota«?! Je možno, to, da je dobrota izkaz neumnosti, celo vzrok nekega obžalovanja, med tako dobrimi »ljudmi«?!

Tika taka

... tika-taka, ne zamuja, nič ne čaka, ne obeta, in ne hlini, vsem odšteje, vse razblini!

 

»Sodobni človek«

Odkar je znanost spoznala, da absolutna večina tistih, ki sestavljajo t. im. človeštvo, ne pripada vrsti Homo Sapiens (Človek, razumsko bitje), je začela uporabljati drugačno trditev, pa…

 

Po novem trdi, da človeštvo sestavlja »sodoben človek«. In v tej trditvi so (vsaj) tri kapitalne napake.

 

Prvič - t. im. človeštva NE tvori SAMO »sodobni človek«, pač pa ga tvorijo (resda v krepki manjšini, številčno gledano komajda omembe vredni) tudi pripadniki vrste Homo Sapiens! Ne nazadnje – brez te vrste, ne bi bilo nekih galileov, kopernikov, tesel, ajnštajnov… pa puškinov, dostojevskih, salomonov, marksov… pravzaprav bi tudi t. im. človeštvo živelo natanko tako, kot živi ves preostali živalski svet – prilagajalo bi se okoliščinam, in niti pod razno istih ne bi spreminjalo sebi v prid!

 

Drugič – s takšno opredelitvijo teh, ki (tudi) sestavljajo t. im. človeštvo, je znanost sebi dovolila nekaj, čemur sicer NASPROTUJE (takšno ugotavljanje ZAVRAČA): opredelila je, neko obliko živetja, tako, da je o njej presojala izključno in samo na osnovi njenega izgleda, videza, na osnovi – zunanjosti. Potemtakem je znanost uporabila isto »metodo« ugotavljanja, kakršna je značilna za občost, in ta metoda je – »svet je takšen, kakršnega vidim«!

 

Tretjič – ker znanost VE, da za absolutno večino t. im. človeštva NI značilen razum (razumskost), pač pa gre pri tej večini za NAGONSKA bitja… ker bi znanost morala pomniti lastno definicijo razlike med človekom in živaljo, po kateri je za človeka značilen RAZUM(skost), za žival pa njegovo nasprotje, NAGON(skost), je termin »sodoben ČLOVEK« popolnoma zgrešen, napačen, saj lažno prikazuje neko objektivno stanje!

 

Že skozi stoletja (morda tudi tisočletja) se, kot eno temeljnih vprašanj, pojavlja sledeče, vprašanje:

Kako je lahko človek, ki je razumsko bitje, edino bitje, med vsemi poznanimi/obstoječimi, ki se izkazuje z NEUMNOSTJO?!

Kadar si visok, takrat se izkazuješ s svojo višino. Kadar si debel, z debelostjo. Kadar si pošten, s poštenostjo (in te NOBENA priložnost in NOBENA oblast NE spridi), pa…

Kadar si razumski, kadar si UMNO bitje, kako, za vraga, se lahko z lastnim nasprotjem izkazuješ, z NEumnostjo?!

Zadeva ne gre skupaj, nikakor, in nikoli ne bo šla, pa…

 

Ker je dejstvo, da obstajajo tisti, ki razumevajo, in spreminjajo, celo tvorijo… je dejstvo tudi to, da je opredelitev Človeka, kot razumskega bitja, pravilna!

Ker je dejstvo, da absolutna večina ne premore dveh podob (oblik, načinov) mišljenja, pač pa razpolaga izključno, samo s tisto najosnovnejšo (ki jo premoreta tudi človek, in, poleg njega, živalski svet)… ker je že nič kolikokrat ugotavljano, in ugotovljeno, da so zmožnosti taiste večine omejene na izvajanje določenih opravil… ker je dejstvo, da se absolutna večina izkazuje »oportuno«, kar pomeni, da v različnih okoliščinah sebi išče različne načine (tudi ali predvsem izkazovanja), praviloma tiste najlažje (zategadelj tudi NEetične!), pri čemer ji je temeljno vodilo tisti sebi/zase-dobro… ni dvoma o tem, da gre, pri tej večini, za – NERAZUMSKA bitja, potemtakem za nagonska bitja (ni namreč nekih drugih opredelitev, kot: »neživa narava« = tvarine, materija kot taka; nagonska bitja = tako rastlinski, kakor tudi živalski svet, razumsko bitje = Homo Sapiens alias Človek).

Ker je dejstvo, v tem, da kadarkoli NE razume(va)š tistega, s čemer se ukvarjaš, takrat nikoli ne boš uspešno razrešil določenih problemov, težav, s katerimi se soočaš!!! In Svet, človeški, se nenehno sooča z enimi in istimi težavami: z (odpravljivimi) boleznimi, z (odpravljivo) lakoto, z (odpravljivim) izkoriščanjem, z (odpravljivim) trpljenjem, z (odpravljivimi) vojskovanji! In za vse te težave NI kriv razum (daleč od tega, od edini zmore biti empatičen, uvideven, etičen… takšen je ŽE POROJEN), pač pa je kriva – NAGONSKOST = NEZMOŽNOST RAZUMEVANJA = NEZMOŽNOST ZAVEDANJA = NEZMOŽNOST SAMOKRITIČNOSTI = NEZMOŽNOST BRZDATI SAMEGA SEBE (vedno potrebujejo neke prepovedi, sodnike, kazni, v nasprotnem jih »priložnost za tatove naredi«… pomisli na razna mesta, v katerih, v »civiliziranem okolju«, zadošča električen mrk, pa se vrstijo vlomi, ropi, umori… v nasprotnem jih »oblast pokvari«), na eni strani, in, na drugi, nenehna lakota po imeti-še-več, pa zavist, nezmožnost tega, da bi si ta več na pošten način ustvarili…

Zaradi vseh teh »ker« velja sledeče:

 

Dokler ne bo najprej ugotovljeno, sila preprosto, dejstvo, da…

Ne bi bilo najboljše, ko bi tudi domači ljubljenčki, pa golobi, vrane, srake, vrabci, podgane, miši in ostala nagonska bitja dospela do človekovih pravic (in zlasti do tiste, ki o pravici do soodločanja govori!)!

Nato pa poskrbljeno tudi za to, da bodo domači ljubljenčki, pa golobi, vrane, srake, vrabci, podgane, miši in ostala nagonska bitja sicer lahko živela »pod isto streho« s človekom, se »šlepala« na njegov račun, bila celo deležna tistega, za kar niso sama zmožna poskrbeti… vendar POD DRUGAČNIMI POGOJI!

Do takrat bodo veljale izjemno bebaste »ugotovitve«, po katerih je človek, taisto bitje, ki z raketo leti na Luno, tak bedak, da na vsem svetu ni – večjega bedaka!

In do takrat bo govor o odpravi vseh tistih negativnih dejanskosti, o kateri sem malček nazaj zapisal, le – prazno, jalovo besedičenje!