Moje bralne navade?

Ko sem že, maloprej, o bralnih navadah občestva zapis(ov)al, je korektno, da tudi o svojih spregovorim, pri čemer, medklic…

 

Kadar ugotavljaš, nekaj, karkoli in vse, takrat je potrebno dospeti do dejanskih vzrokov nekega izkazovanja, kajti v nasprotnem primeru – je tvoje ugotavljanje povsem jalovo! Ne samo, da je stran-metanje-časa, pač pa se izkaže tudi z neučinkovitostjo ugotovljenega (ugotavljanja). Tipičen primer je »človeštvo« - že stoletja trdijo, da sta vzgoja in izobraževanje tisto, kar bo vplivalo na (pozitivno) spremembo, tega, »človeštva«, le-to pa, kljub vsem poskusom (vzgojnim, izobraževalnim) – ostaja takšno, kakršno je od nekdaj!

Primer…

 

Nekdo ti ne posodi denarja, ti pa veš, da ga ima, in bi ti ga lahko (po tvojem) posodil. Pa »veš«, da je grd (ker ti ne ustreže). Ampak, veš…

Lahko da ta, nekdo, v bližnji bodočnosti pričakuje neko finančno obveznost, neko breme, svoje, pa tega denarja, ki ga, zares, ima, ne more posoditi, ga bo sam (morda že »jutri«) potreboval…

Lahko, da si tega nekoga v preteklosti naučil, ko ti je posojal, da je sila težavno od tebe dobiti – vračilo, poravnavo, dolga, pa ti, preprosto – ne zaupa več (pomeni, dejansko, da si TI grd, ker dogovora ne spoštuješ!)…

Lahko, da ta nekdo ugotavlja, da bi, ti, zmogel brez sposojanja, pa ti (po tistem kitajskem principu ne-dajaj-mu-rib-nauči-ga-loviti-jih) skuša, s tem, ko ti (morda celo »težkega srca«) ne da denarja, celo pomagati, te nečesa naučiti…

Skratka – obstaja vrsta razlogov, zaradi katerih se, zlahka, lahko izkaže, da ta, ki ti ni posodil, dejansko NI grd, pač pa si ti – zabit! Nagonski, itak, nikoli razlogov lastne neuspešnosti ne iščejo v sebi, vedno izven, pri nekih drugih, grdih… če ne drugje, potem v tisti bebasti »usodi«…

 

V otroških, in kasneje, v mladinskih letih sem »goltal« knjige. Verjetno samo dobro založene knjižnice premorejo več (tovrstnega) branja, kot sem ga jaz, takrat, v mladih letih, (pre)bral, vendar – ko bi danes moral našteti avtorje, katerih dela sem bral… samo nekaj jih je, katere bi lahko omenil, vsi ostali so šli... ne, ne v »pozabo«, daleč od tega, tudi do tovrstnih podatkov bi dospel tisti, ki bi, denimo s pomočjo hipnoze, dospel do moje podzavesti…

Ko bi moral naštevati naslove knjig, katere sem prebral – bi bila zadeva še hujša, malo, zelo malo bi jih znal našteti (ista opomba, kot pri prejšnjem zapisu). Celo tako se dogaja, da, denimo, pomnim nek naslov, a niti pod razno njegovega avtorja ne vem (se ga ne zavedam, ga ne pomnim)…

Ko bi moral navajati (»citirati«) iz teh knjig… uh, tu pa popolnoma »zmrznem«!

 

Kakopak, tudi kasneje sem bral, kako ne bi, le da so nekim Jalnu, Karlu Maju, Sienkieviču… sledili tudi Puškin, Dostojevski, Šekspir, da, tudi Prešeren in Cankar sta se znašla, med njimi, pa mnogi drugi, ob čemer sem se tolkel tudi skozi študijsko literaturo. Štiri leta sem, denimo, študiral Marksa, in upam si trditi, da ni knjige, ki bi bila, takrat, natisnjena v slovenščini, njegove, da je ne bi prebral (ja, smo morali brati tudi v izvirniku, v nemščini, pa tudi angleški jezik se je marsikdaj znašel med – vsaj – priporočeno literaturo), a, temu navkljub – ko bi danes moral en sam navedek, nekega Marksovega zapisa, izkazati… ma, tisti, o religiji, ki je opij ljudstva, bi bil, kolikor vem, edini! Ampak…

Če bom pa z nekom, ki zna celega »Marksa« na pamet, o Marksovi teoriji razpravljal, potem pa ne vem, če bi ta »na pamet« kakorkoli zadoščal. Še zlasti, ker – je Marksov nauk tako samoumeven, tako nekaj-normalnega, v Človekovem svetu, svetu Razuma, da se ga niti učiti ni potrebno, zadošča – razumevanje! Pa…

 

Ja, celo o zadevah, katerih sicer ne prakticiram, sem bral. Pa ne samo pojasnjevanja, določenih posameznikov, teh zadev, daleč od tega, pa sem bral tudi, denimo, Koran, pa Biblijo, celo zloglasna Stara zaveza je šla »skozi« moje oči… pa ne samo radi tega, ker je bil eden med predmeti, študijskimi, sociologija religije (omenjeni »sveti zbirki pravljic« nista bili na seznamu učne literature), pač pa – če česa niti spoznavati ne greš, kako, za vraga, boš o tem karkoli vedel?! Dobro, ampak…

 

Potemtakem je vse tisto, kar sem (pre)bral, zaman, neko stran-metanje-časa? Nikakor, celo – daleč od tega, kajti vse to, (pre)brano, se je »samo« zlilo v neko gmoto, katero imenujem gmota-(s)poznavanja, v gmoto, ki mi je tudi do kasnejših ugotavljanj, zagotovo (čeprav se tega, neposredno, ne zavedam) pomagala, kajti – ko bereš, na primer, Dostojevskega, takrat spoznavaš tudi njegova pojmovanja, vrednotenja, njegovo, pravzaprav življenje, pa…

Če nič drugega (pa je, še kako obstaja še marsikaj drugega, kar sem iz knjig prejel!), sem ugotovil, da – poleg morja teh, nagonskih, meni tako različnih, od mene drugačnih, obstajajo (resda) posamezniki, ki na enak način dojemajo, ki na enak način vidijo, to, kar se sicer po svoje kaže, a je krepko bolj zapleteno, kot ga je moč, zgolj s čutili, videti – Svet! Potemtakem – nisem sam! Jupiiiii!

 

Nekje po štiridesetem, morda nekaj časa kasneje, mojem letu, pa se je z mojimi bralnimi navadami »nekaj« zapletlo, pa so, malodane v celoti – izpuhtele! Čemu? Ker…

Pojdimo po vrsti, pa skušajmo razumeti!

Če imaš nekaj rad, pa če to večji del svojega početja počneš, se s tem izkazuješ, potem se mora nekaj hudega zgoditi, da se ti taisto »zagabi«, da se ti odtuji, te ne vleče več, da to celo, pogojno rečeno, seveda (sovraštvo, maščevalnost in vse ostale podobe izkazovanja primitivnosti niso moja »odlika«!) zasovražiš. Ampak - nobena knjiga me ni tako šokirala, me prizadela, da bi me odvrnila od branja. Daleč od tega! Potem…

 

Potem morajo biti neki drugi razlogi, vzroki, da več nisem (strasten, vsaj reden) bralec! In so…

Prvič – karkoli od prebavljivega v roke vzamem, pri vsem ugotovim, da berem o že-videnem-slišanem-celo doživetem, pa – kako naj najdem zanimivost, v tem, kar sem že nič kolikokrat premlel? Ne morem!

 

Drugič – večino tega, kar sem jemal v roke, je bilo puhlega, celo bebastega! In da bi za branje bebavosti metal vstran svoje obstajanje?! Niti pod razno, (sem) se s tem pojavom že tako dovolj, več kot preveč, ukvarjal, nerviral, namučil!

 

Tretjič – kar pomnim, so besede sestavni del mojega živetja, mene samega, in že teh, katere sam tvorim, je toliko, da se mi po tujih, samo radi tega, da bi trdil o svojem branju, ne sega! Pa da ne bo nesporazumov…

 

Sem prebral, po tem, ko se mi je branje ustavilo, nekaj knjig. Nekaj malega (glede na mojo poprejšnjo prakso). Celo pomnim eno od teh (ne vsebinsko, vsaj ne na način, da bi znal kaj več kot nekaj stavkov o tem povedati)… pravzaprav, če me spomin ne vara, sta bila dva, morda celo trije deli, te knjige. Mislim, da je avtorica Marija Vogrič, naslov knjig(e) pa »Vojna iz ljubezni«. In v teh knjigah sem, tudi skozi oči nekih drugih, videl vso »lepoto«, osvoboditeljev, ves primitivizem, sovraštvo, maščevalnost, nemoralnost (kako bi se, kot časten, izkazoval tisti, ki časti sploh premore ne, pa o njej ničesar zares ne ve, in ga celo moti, če jo, slučajno, pri nekih drugih zavoha, vsaj približno, tozadevno?!)…

 

In, ja, mislim, da sem nekje pred dvema letoma vzel v roke knjigo Homo Sapiens, nekega francoskega, mislim da, avtorja, vendar – vzel sem jo, v roke, takrat, ko sem že do določenih spoznanj dospel, obenem pa – že itak nisem ljubitelj pravljic, tudi tistih, ki iz verovanj izhajajo, ne… in sem že na tretji strani obupal! Bentiš, komajda sem se pretolkel skozi bebavost, zgoščeno na teh treh straneh, pa naj bi jo preživljal celo vse do konca knjige?! Čeprav…

Knjigo sem prejel v dar, pa se, vse od takrat, pripravljam, psihično, da bi se je znova lotil, zaradi darovalca, ne zaradi knjige, ampak – očitno še nisem zbral dovolj moči…

 

In ja, prebiral sem tudi razne rokopise, zlasti (tozadevno) pesniške. K sreči sem, zadnja leta, odrešen tega, ampak nekoč sem malodane hitel pomagati, kar tako, povprek, in sem pomagal, vsaj skušal, malodane vsakomur, ki me je prosil za, recimo, nasvet, mnenje, napotilo, čeprav…

Pri teh zadevah mi je bilo najhuje to, da – kako nekomu povedati, da to, kar zapisuje, nima nobene vrednosti, obenem pa ga spodbujati, da ostane pri zapisovanju, zaradi tega, ker – še vedno je bolje, da piše »poezijo«, kot pa da po bifejih poseda, ali z granitnimi kockami (pa čeprav »samo« policaje) obmetava?!

 

Ja, viš, in jaz, popoln nebralec, si celo drznem o bralnih navadah občestva spregovoriti! Ti, ti grdi – jaz!