Sobivanje in »sobivanje«

»Midva se imava rada, on je moj Pikec, jaz njegova Pikica…« mi razlaga, ko sedimo, ob pogovoru, za mizo. In mi razlaga, kot da ju ne bi poznal. Pa ne samo poznal, tako, kot »poznajo« obči, pač pa – ju videl v globine, vse do njunega bistva…

Bojda me celo »spoštujeta«. Zaradi načina, na katerega živim, zaradi moje doslednosti-samemu-sebi, načelnosti, poštenosti. Pa zaradi tega, kar sem dosegel. In me »spoštujeta« tudi zato, ker – vsakokrat, kadar sta potrebovala neko pomoč, intelektualne narave, sta vedela, kje jo iskati. Mejduš…

Ko bi delček nekih strokovnih izpitov, pa diplom, tudi magisterijev, katere sem »pregledoval«, v bistvu pa tudi popravljal, in, marsikdaj, celo napisal, zase obdržal, bi imeli tisti, neki, ki me skušajo drugim predstavljati, še več težav, kot jih imajo sicer, ko začnejo naštevati…

 

»Dobro, rada se imata. Ni sile,« se odzovem, ampak »povejta, razen o nekih težavah, povezanih neposredno z živetjem, o položnicah, stroških, o seznamu za nabavo, pa o kakšnem izletu – o čem se pogovarjata?! Imata kakšno skupno točko, neko interesno področje? Mar ne bežita, stran, drug od drugega, takrat, kadar nekoga neke težave pestijo? Mar ne hodita na neke ločene izlete, pa na njih uživata, kljub temu, da nista skupaj, vidva, ki se imata rada?«

V odgovor prejmem – molk…

 

Da, res je, obstajata dve vrsti tistega, čemur pravimo delitev istega prostora in časa. Obstaja, tisto običajno, »sobivanje«, in obstaja tisto, sila redko, sobivanje. In prvo ni prav nič posebnega! Kako bi bilo, če pa v celotnem živalskem svetu obstaja?!

 

Riba in rak. Riba, dovolj velika, da nudi zaščito, in da takrat, ko žre svoj plen, delčki padajo naokoli, v luknji, v kateri »sobivata«. Rak, majhen, a priden, in lačen, pa te ostanke pospravlja, potemtakem – čisti, to, njuno domovanje.

Oba »sobivata«, skupaj živita v isti luknji. Riba bo sicer rade volje požrla, nekega drugega, tovrstnega, raka, a tega, »njenega«, ne bo, ker – ji čisti dom!

Rak bi, običajno, zbežal, od neke, tovrstne, ribe, a od te ne beži, ker ga je sprejela v svoje domovanje, pa še hrani ga, obenem…

Se imata rada? Daleč, zelo daleč od tega! NIMATA se rada, pač pa – riba ima rada pospravljeno domovanje, rak ima rad zaščito/varnost in sitost, pa – ker drug drugemu zagotavljata neko zadovoljstvo, samo zato živita, drug z drugim, neko »sobivanje«!

Mimogrede: nikar ne pomisli, da govorim o tem, da se obe živali zavedata svojega početja, svojega imeti-rad, ker se ne, le – sledita svojim nagonom. Kakor jim sledijo VSA nagonska bitja, tudi človejaki!

 

Obstaja neko področje, v morju, kamor priplavajo morski psi, pa se, tam, umirijo, in odprejo gobce, manjše ribe pa gredo, v te, odprte gobce, in v njih žrejo ostanke hrane, v bistvu – čistijo zobovja morskih psov.

Ko bi morski pes takšno ribo našel izven tega področja, in jo ujel, bi jo, brez »razmisleka«, požrl. Ko bi takšna riba videla morskega psa, izven tega, konkretnega področja, bi, brez »razmisleka«, skušala ubežati mu…

Ampak – na tem, konkretnem območju »sobivajo«. Čemu?!

 

Zaradi potreb, LASTNIH, zaradi interesov, LASTNIH, zato, ker, pač, vsakdo zase, in sebi, ni zmožen zagotoviti tistega, kar mu zagotavlja ta, s katerim »sobiva«. In ti interesi so lahko različni, številni… pripadnost, varnost (tudi socialna), običajnost (če bom samska/samski, pri petdesetih, ne bom tak-kakršni-so-drugi, kakršni-so-normalni), nezmožnost samosvojosti, samostojnosti (še nisem spoznal nagonskega bitja, ki bi bilo samosvoje, samostojno, suvereno… vse je drug drugemu podobno, celo enako, pa čeprav navzven različno!)…

Tam, kjer interesi združujejo, tam NI drugačne ljubezni, kot je tista IMETI-RAD-SEBE-LASTNO-UGODJE-ZADOVOLJSTVO!!! In tam je »sobivanje« zgolj izpolnjevanje teh interesov, delitev strehe, nekakšen trgovski, morda celo vojaški sporazum. Nič več, nič manj.

 

Je možno sobivati, četudi je med dvema razdalja, čeprav sta tudi v stotinah kilometrov narazen?

Pri Ljudeh, pri Človeku – je, vsekakor. Pomisli… Romeo in Julija…

Kadar sta dva SKUPAJ, kadar imata drug drugega rada (kako zelo primerno je tisto obče »kadar SE imata rada"..«)… takrat delita želje, zanimanja, težave… takrat eden ne more biti zadovoljen, če je drug NEzadovoljen… takrat komaj dočakata, da sta SKUPAJ, fizično… in takrat to njuno izkazovanje traja, in velja, tudi v primerih, ko je – ona na balkonu, on pa ji, pod balkonom, ljubezen izpoveduje. In v bistvu tudi sobivata (čeprav fizično ločena), ker si niti samega-sebe ne znata predstavljati brez tiste(ga) druge(ga), pa jima je živetje lahko zadovoljno le, in zlasti, takrat, kadar sta, pa čeprav »samo« v mislih – skupaj!

 

Ko pomislim o tem, kako »radi« so imeli, neke svoje eks-»junake«, pa kako so jih »spoštovali«, takrat, ko so jim ti nemoralneži, ti »junaki«, drobtine odstopali… in kako hitro sta se ta »ljubezen« in »spoštovanje« razblinila, takrat, ko… ni bilo več teh drobtin!