Pesek je pesek zato, ker…

»Kakor so vzgojeni, tako se obnašajo. In kakor se obnašajo, tako vzgajajo.«

Tako bi lahko, poenostavljeno, opisal trditve tistih, ki niso zmožni razumevati, pa, posledično, trdijo, da je moč z vzgojo spremeniti izkazovanja »človeštva«. Pri tem ne vedo nekih, povsem preprostih, »malenkosti«…

 

Skozi čase so bili vzgojni modeli že ničkolikokrat spreminjani, pa se »človeštvo«, vedno in še vedno, obnaša po istih vzorcih.

Zanemari, da se danes tako obnaša celo v kravatah, nekoč v kožuhih… s telefoni, nekoč z dretjem z griča na grič… z avtomobili, nekoč s pešibusom… vsebinsko gledano se popolnoma enako obnaša, pa – če je v kameni dobi zgrabil za tisto, kar je hotel (in je, takrat, zgrabil s pomočjo gorjače), danes grabi – s  pomočjo bodisi moči ( = »oblast-pokvari«) ali s pomočjo priložnosti ( = »priložnost-dela-tatu«)! In – tako se ne izkazuje samo takrat, kadar je nek birič, pa tudi strah pred posledicami! Ampak, veš, birič (palica) je zgolj birič (palica), in to, še zdaleč, ni ne vzgoja, ne vzgojenost, pa…

Marsikatero žival bom lahko zdresiral (»vzgojil«), da se bo izkazovala mojim zahtevam primerno, vendar – ob prvi priložnosti, ko se več ne bo morala tako izkazovati, se bo izkazovala popolnoma drugače, svoji naravni zasnovanosti ustrezno!

 

Kadar na različne načine deluješ na neko vsebino, posamičnost, ta pa, še vedno (in kljub temu delovanju) ostane nespremenjena, takrat to pomeni, da tvoje delovanje (in takšno delovanje je tudi vzgoja, ali pa zgolj večinska »vzgoja«) nima moči… da bi kakorkoli resneje v to zadevo posegla, kaj šele, da bi jo spremenila!

Vodo lahko upariš, ali zamrzneš, lahko jo pustiš v tekočem stanju… lahko jo omejuješ, jo daš v kozarec, steklenico, kad, ali jo pustiš tam, kjer se sama od sebe nahaja, vendar – karkoli že boš z njo počel, VEDNO bo H2O nič drugega kot H2O!!!

Pomeni, spet, da je naravna zasnovanost močnejša od zunanjega delovanja, od zunanjih vplivov! Obenem pa…

 

Ko bi izhodiščno »modrost« drugače zapisal, bi se lahko bralo tudi takole:

Pesek je suh, in ker je suh, je pesek!

Dobro, nekaj malega, na tem, celo ustreza dejstvom, vsaj za nekaj časa, kajti – ko do peska dospe neka tekočina, takrat, ta pesek, ni več suh…

Poglejmo, kaj nastane, če izpustim podobo izkazovanja, tega, domnevno suhega peska (torej izpustim, iz trditve, stanje biti-suh):

Pesek je pesek. Da, samo takšna trditev ostane, ampak, ko bi hotel dodatno pojasnilo, potem bi, po principu izhodiščne trditve, slišal nekako takole:

Pesek je pesek zato, ker je – pesek!

 

To pa sila »umen« način spoznavanja, ugotavljanja, posledično tudi poznavanja (vedenja o nečem), mar ne?!

 

Aha, še pripis…

Psa lahko naučim tega, da bo sedel na stolu, ob mizi, in da bo jedel s krožnika. Celo tega ga lahko naučim, da ne bo zastavil z jedjo, preden mu ne bo dovoljeno, ali preden vsi skupaj ne zastavimo, vendar – marsičesa ga lahko naučim, ampak samo tega ne, da ne bo več pes, da bi se iz psa spremenil v svoje nasprotje, v NEpsa!