Tudi izreki govorijo

Res je, tudi o izrekih sem že pisal, vendar – sredi nagonskega sveta je tako, z resnico, da jo lahko tudi milijontič ponoviš, pa še vedno ne bo sprejeta! Z lažjo je, v tem »poštenem« in »umnem« svetu, popolnoma drugače – jim je všečna, in je sploh ponavljati ni treba. Pravzaprav njihove »resnice« niso nič drugega, kot povsem običajne – laži!

 

Tudi o tem sem že, da obstajajo ljudski izreki in – »ljudski« izreki. Slednji izkazujejo »modrosti« nagonskih, nerazumskih. In zlahka je moč ugotavljati, kateri izrek sodi med prve, kateri med druge, denimo…

 

Tisti »kovačeva kobila je vedno bosa«, zagotovo, sodi med ljudske (torej med Ljudi, torej k Človeku), kajti – Človek samega sebe nikoli NE postavlja v prvi plan, potemtakem se ne izkazuje s sebičnostjo, dočim pri nagonskih – najprej sebi in zase, če pa, slučajno, kaj ostane, pa če s tem, ostalim, ne vem, kaj bi počel…

 

Izreki so, v bistvu, izkazi pojmovanja ( razumevanja) sveta, posledično tudi neke vrste napotila za ravnanje, pa – če ne ravnam tako, da je moje delovanje skladno z mojim pojmovanjem tega, kar počnem, potem je nekaj hudo narobe! Ne morem namreč istočasno govoriti tisti tako-je-prav, obenem pa delati tisti tako-je-narobe!

 

Dve sila lepa primera nagonskih, pardon, »ljudskih« izrekov sta tista prilika-dela-tatu in oblast-pokvari. Pa še dosledno je, to »ljudstvo«, pri teh zadevah, pomeni, da se dejansko izkazuje izgovorjenemu primerno. Viš…

Ta izreka niti pod razno ne moreta biti ljudska (brez navednic!), kajti Človek, ki razumeva, je že v svoji osnovi – ETIČNO bitje. Pa njega »priložnost« nikakor ne bo za tatu naredila, in ga »oblast« ne bo (po)kvarila, daleč od tega – ko bo dospel na položaj odločanja/moči, bo Človek ta položaj obravnaval kot ODGOVORNOST, dolžnost, in NE kot priložnost, ki bi jo zase in sebi izkoristil. Pri nagonskih pa…

Ja, res je, praviloma VSAK nagonski, ki bo dospel do priložnosti (oblasti), bo to dospetje izrabil – sebi v prid! Pri čemer…

Tudi lopov NE krade takrat, kadar nima priložnosti, pa bi bilo zelo čudno govoriti to, da je, ta lopov, pošten samo zaradi tega, ker, pač, do priložnosti ni dospel!

Priložnost NE dela tatu, potencialni tat ŽE obstaja, še pred priložnostjo, in samo čaka na to, da ga nihče ne bo videl, (za)tožil, kaznoval! Pomeni, da je »pošten« samo zaradi tega, ker se boji posledic, v primeru, da odkrijejo njegovo nečedno ravnanje! Ne verjameš? Poglej…

Kraja NI samo to, da vdreš v banko, ali v neko stanovanje, pa odneseš, kraja je tudi – to, da nekdo drug žigosa tvojo kartico prisotnosti (in si podjetju, s tem, dvakrat ukradel: prvič tako, da pričakovan rezultat tvoje /dogovorjene/ prisotnosti ni bil dosežen, pomeni, da je podjetje utrpelo nek manko, drugič pa s tem, ker je podjetje tudi tvoj izostanek z dela poravnalo, v podobi plače, katero si prejel!), pa da med delovnim časom (in, kakopak, ne da bi svojo odsotnost z dela, zabeležil, pa jo, kasneje, nadoknadil) nakupuješ, ali katerekoli druge opravke opravljaš. In je kraja tudi to, da s tekočega traku pest vijakov vzameš, in jih domov odneseš, češ itak-jih-je-veliko-nihče-ne-bo-opazil…

Kraja je, nenazadnje, tudi to, da se na delovnem mestu DELAŠ, da delaš, ker – ne plačuje te, nihče, za pretvarjanje, pač pa za delo!

Toliko, in mimogrede, o prislovični »poštenosti« tega (pa ne samo tega) »ljudstva«!

 

Zanimivo stanje je takrat, kadar obči, in sočasno ter o isti zadevi, dva popolnoma nasprotujoča si izreka uporabljajo! Izreka, za katera je povsem nelogično, da zmoreta, sočasno, obstajat, ker – če izrek izraža neko pojmovanje, pa če napotilo za ravnanje izkazuje, potem moraš biti popolnoma »zmeden« (BUTAST), če hočeš, da dam banalen primer, oditi nekam, pa, istočasno, zastaviš korak z desno, in v desno, ter z levo, in v levo…

 

Obči »vedo« da »ni vse zlato, kar se sveti«. Seveda »vedo«, ne nazadnje so to že tolikokrat slišali, pa »razumejo« tudi, da – ma, še papiga bi znala ponavljati, ta, kratek, stavek! Ampak…

O čem pa ta izrek (ki JE, mimogrede, ljudski, in NI »ljudski«!) govori, o čem pripoveduje. Preprosto, o tem – da sijaj (zunanji izgled, tisto KAR VIDIM) NI zanesljiva metoda za ugotavljanje neke snovi, predmeta, vsebine, oziroma, če drugače zapišem, potem – »vedo«, da ne smeš ugotavljati, presojati, spoznavati na temelju zunanjosti, na temelju tistega kar, in kakor, vidiš!!! Ja, to, obči, »vedo«, in to, obči, tudi »razumejo«, vendar…

 

»Svet je takšen, kakršnega vidim!« Potem je svet takšen, kakršen se mi kaže, kakršnega po njegovi zunanjosti, izgledu, ugotavljam, in ugotovim!!!

 

Kaj smo že rekli, o tistem, ki bi z obema nogama hkrati, in v različni smeri, hojo zastavil? Da je butast?

Seveda so butasti, ker so NErazumski, ker so nagonski, ampak, veš, so »zdravo« butasti, pa – ko bi živeli v nekem SVOJEM okolju, denimo tako, kot žive neka plemena, v nekih džunglah, potem bi se drugače, povsem »normalno« izkazovali. Že res, da tudi takrat ne bi mogli biti razumski (če nimaš zmožnosti, mišljenjske, potem se tudi njej primerno ne moreš izkazovati!), pač pa bi živeli, še vedno, natanko tako, kot so njihovi predniki (no, vsaj tisti, ki so odločilni za njih bebavost, nagonskost), s kopji, na pol goli, predvsem pa – kot sestavni del narave. In se ne bi za nobene »viške« (pravilno, pojmovno, seveda, ne vsebinsko: vrhunce) imeli!