Po
starem pravopisu je veljalo, da se imena zapisujejo z veliko začetnico. Če bi
hotel dodatno poudariti zapisano opredelitev, in je s tem, vsebinsko gledano,
prav nič spremeniti, bi dodal besedico »VSA«.
Po
novem pravopisu se imena državnih praznikov zapisujejo z malo, začetnico…
Obstajata
dve zadevi, ki kot veliko spornost označujeta to, novodobno jezikovno
spremembo.
Prva
zadeva je – princip, načelo! Kadar želiš določeno vsebino opredeliti, takrat
jo opredeljuješ v podobi pravila, in to
pravilo MORA veljati za vse posamičnosti (vsebine) ki sodijo pod »isto streho«.
In imena so imena, ne glede na to, koga ali kaj z njimi označujemo. Potemtakem –
bi bilo potrebno, tudi po novem pravopisu, imena državnih praznikov zapisovati
z veliko začetnico, ker…
Še
malo, pa se bodo spomnili, ti, »genialni« jezikoslovni BEBCI, tega, da pa bi
lahko tudi imena gora, rek, dežel… zapisovali z malo, kajti – če že »ljudstva«
ne moreš opismeniti, ga nečesa naučiti, potem…
Potem
se »razvoj« kaže tako, da prestaviš v vzvratno prestavo, in da »znanost«
postane, v končni fazi, tisto, kar zmore to »ljudstvo«. Upoštevaje, da umsko
ničesar ne zmore…
Druga
zadeva je povsem praktične narave. In za primer uporabim besedno zvezo »novo
leto«.
Kadar,
denimo nekje v decembru, zapišem »novo leto«, potemtakem z malo začetnico,
takrat – mislim na celotno, prihajajoče leto, kajti to, CELOTNO leto je novo, v
odnosu na trenutno. Kadar pa taisti besedi zapišem z veliko začetnico, takrat
imam v mislih nek konkreten, po trajanju krepko omejen čas, pravzaprav
zgolj nekaj trenutkov, tistih – v okviru katerih se dosedanje leto prevesi v neko
drugo, v novo! In, aleluja, to novo niti ne more trajati dvanajst mesecev,
kajti že po nekaj mesecih postane – tekoče, aktualno, prav nič več novo.
Da
različne podobe zapisov o različnostih govorijo, ti ponazorim z besedo »janez«.
Kadar to besedo zapišem z veliko začetnico, takrat zapisujem (osebno) ime,
nekega Janeza, pač. Po drugi strani pa – kadar jo zapišem z malo, začetnico,
takrat v prispodobi govorim o nekem povprečnem podalpskem zarukancu! In oba zapisa sta, upam, da je temu tako, še
vedno dopustna, v odvisnosti, pač, o čem s to, ali ono podobo zapisa govoriš.
Ti
sodobni »jezikoslovci«, kakor tudi vsi ostali, sodobni »znanstveniki«, počnejo
le dve zadevi, in obe nista niti malo dobri. Prvo: puščajo zalet bebavosti, ne
samo svoji, pač pa bebavosti celotnega okolja, pa postopoma, a zanesljivo,
vračajo stanja v neke davno minule (očitno ne zares minule) čase, v čase še
močnejše nepismenosti, v čase še močnejšega neznanja, v čase, ko je bebavost
povsem prevladovala (in se je znanost šele začela boriti za svojo pravico do
obstoja)! Druga stvar, ki jo počnejo, pa je razvidna že iz (neposredno)
predhodnega zapisa: živela Kamena doba!
In,
mimogrede: kdor spremlja, to, kar zapisujem, skozi leta, ta, morda, pomni, da
zadeva, katero v tem zapisu opisujem, še zdaleč ni edina problematična, ma –
NEUMNA, ŠKODLJIVA, nasprotno: malodane iz dneva v dan je vse več »cvetk«, ki ne
samo da kvarno na jezik (in vse ostalo) delujejo, pač pa to, na kar delujejo,
dobesedno uničujejo, razkrajajo, vračajoč stanja na…
Ja, sem
že maloprej zapisal na katero raven, stopnjo »vedenja«, »poznavanja«, ne
nazadnje – živetja, obstajanja!
So ti,
ki tako razkrajajo jezik, jezikoslovci?
So,
očitno, da so, kajti družba, celo stroka, pardon – »stroka« jim je namenila, in
priznala, takšen status.
So
nepismeni?
Nedvomno,
pa še kako nepismeni! Čeprav ne bi smeli biti, kajti prav ti so študirali
jezik, potom študija celo do nekih akademskih naslovov dospe(va)li!
Kako
potem, da so nepismeni, če pa so strokovnjaki?
Zato,
ker so »strokovnjaki« samo na papirju, dejansko pa so daleč od stroke!
Čemu?
Preprosto
(in to velja za dobesedno vsa področja znanosti, in tudi umetnosti, potemtakem
za vse tisto, s čemer naj bi se izključno Razum ukvarjal) – nagonsko bitje se
rodi, in umre, kot NErazumsko in – kadar nisi, objektivno, zmožen razumevanja,
takrat sicer lahko uspešno papagajsko šolo, celo tisto najvišjo, opraviš, če
pridno delaš, in se ponavljati naučiš, a dlje kot do tistega foh-idiot ne boš
dospel!
P.S.
Pa
nikarte verjeti, mojim zapisom, besedam, ker – jaz nimam doktorata, in nikdar
nisem silil k njemu, ti, nagonski bebci, pa so dospeli do njega, pri čemer – le
kaj je tisto, kar obči, nagonski bebavosti potrjuje neko »znanje«, »strokovnost«,
če ne zadeve, katere je moč videti, jih s čutnim zaznavanjem kot obstoječe
prepoznati (revčki nimajo drugih orodij, pa Svetu ne kaže drugače, kot da je tak,
kakršnega vidijo!), in med tem, kar je moč videti, so tudi – (šolska)
spričevala (naslovi, funkcije, položaji). Ja…
Obči
bebčki šele takrat »vidijo« koliko so »strokovni« ti, njihovi »strokovnjaki«,
kadar država uboga, te »strokovnjake«, pa razproda vse, in, denimo, tudi
proizvodne vire, ter se, posledično, »strokovna in strokovno« znajde – v riti!
Ne vem,
ne bi, vsaj za nekaj desetletij, namesto obveznega cepljenja proti kovidu,
uvedli obvezno kastracijo/sterilizacijo vseh teh, ki so s šimpanzovimi geni »okrašeni«?!
Aha, še
to…
Staromodnost
NI moja značilnost, še zdaleč ne, kajti še vedno obstaja nek delček dejanskega
razvoja (revež, bolj kot ne se trudi zaman, a kljub temu), še vedno velja, da
nova, in dejanska spoznanja nadgrajujejo, celo nadomeščajo stara, poprejšnja
(nepopolna, celo napačna), še vedno razum deluje tako, da upošteva dejstva (in še
nič koliko jih je neodkritih, bolje – neugotovljenih, na vsakem in vseh
področjih)… pa si neke okostenelosti, nekega vztrajanja pri starem, samo zato,
ker je staro, niti v mislih ne dovoljujem, a, kljub temu – kadar se, tu in tam,
znajdem v dvomih, takrat sežem po prejšnjem, starem pravopisu. Njega so
spisali pismeni, razumski jezikoslovci. Tega, »sodobnega«, prepuščam bebcem,
tako avtorjem, bebavim »strokovnjakom«, kot morebitnim uporabnikom, prav tako
bebavim. »Ljudstvo« pa itak ne uporablja pravopisa, čemu bi ga, ko pa že samo
po sebi »ve«, kako je »prav«, pa mu pravopisi, ti novi, samo sledijo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar