Uvodoma:
ne govorim o branju obveznega čtiva, študijske literature, doktor romanov,
kvačkarskih, kuharskih, čvekarskih zapisov!
Si
lahko zamisliš, predstavljaš to, da – si ob branju ne bi mogel ustvarjati nekih
podob, da se ti ne bi, ob branju, »film vrtel«, in ti, v tvoji režiji, seveda,
prikazoval podobe (pre)branega?!
Si
lahko zamisliš, to, da bi sicer bral besede, stavke, vendar – ker sam nikoli
česa (zapisanemu) podobnega nisi (do)živel (pa sploh ne govorim o nekih
pustolovščinah, daleč od tega, pač pa o drugačnih pojmovanjih živetja,
vrednotah, načinih izkazovanja), taistega (in opisanega v besedah) sploh – ne razumeš?!
Si
lahko zamišljaš, posledično, da se temu, ki bere, ob prebranem ne bi porajale
določene misli, ugotovitve, ki sicer niso neposredno povezane s prebranim,
posredno pa so? Govorim o tistem branju-med-vrsticami (nagonska večina zmore »ugotavljati«,
»spoznavati«, potemtakem tudi brati izključno in samo NEPOSREDNO alias
dobesedno, ker njeno »spoznavanje« temelji oz. obstaja samo na čutnem
zaznavanju!).
Si
lahko zamisliš, našteto? Če da, potem – se ne sprašuj glede občih nebralnih
izkazovanj! In, mimogrede…
Spočetka
nisem mogel verjeti, ko sem preizkušal, preverjal, pa spraševal, če si lahko
zamislijo (pa, če jim je lažje, z zaprtimi očmi) določene podobe, denimo
tistih, katere malodane vsak dan vidijo, in sem poslušal tisti – ne…
Kako
šele bi lahko videli vsebine nekih drugih (ja, tudi značajev NISO zmožni
prepoznavati, zato se jim tudi skrajno nemoralna bitja . povsem njim,
nagonskim, nenačelnim podobna – na začetku zdijo popolnoma-v-redu), in – kako šele
bi do zakonitosti, naravnih dospevali, pa do tvorjenja?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar