sobota, 22. januar 2022

Čemu branje ni obče razširjeno?

Uvodoma: ne govorim o branju obveznega čtiva, študijske literature, doktor romanov, kvačkarskih, kuharskih, čvekarskih  zapisov!
 
Si lahko zamisliš, predstavljaš to, da – si ob branju ne bi mogel ustvarjati nekih podob, da se ti ne bi, ob branju, »film vrtel«, in ti, v tvoji režiji, seveda, prikazoval podobe (pre)branega?!
 
Si lahko zamisliš, to, da bi sicer bral besede, stavke, vendar – ker sam nikoli česa (zapisanemu) podobnega nisi (do)živel (pa sploh ne govorim o nekih pustolovščinah, daleč od tega, pač pa o drugačnih pojmovanjih živetja, vrednotah, načinih izkazovanja), taistega (in opisanega v besedah) sploh – ne razumeš?!
 
Si lahko zamišljaš, posledično, da se temu, ki bere, ob prebranem ne bi porajale določene misli, ugotovitve, ki sicer niso neposredno povezane s prebranim, posredno pa so? Govorim o tistem branju-med-vrsticami (nagonska večina zmore »ugotavljati«, »spoznavati«, potemtakem tudi brati izključno in samo NEPOSREDNO alias dobesedno, ker njeno »spoznavanje« temelji oz. obstaja samo na čutnem zaznavanju!).
 
Si lahko zamisliš, našteto? Če da, potem – se ne sprašuj glede občih nebralnih izkazovanj! In, mimogrede…
Spočetka nisem mogel verjeti, ko sem preizkušal, preverjal, pa spraševal, če si lahko zamislijo (pa, če jim je lažje, z zaprtimi očmi) določene podobe, denimo tistih, katere malodane vsak dan vidijo, in sem poslušal tisti – ne…
Kako šele bi lahko videli vsebine nekih drugih (ja, tudi značajev NISO zmožni prepoznavati, zato se jim tudi skrajno nemoralna bitja . povsem njim, nagonskim, nenačelnim podobna – na začetku zdijo popolnoma-v-redu), in – kako šele bi do zakonitosti, naravnih dospevali, pa do tvorjenja?!

Ni komentarjev:

Objavite komentar