Trditev,
s katero se, v zadnjem času, izkazuje znanost. Osebno sem sicer prepričan, da
se s to trditvijo izkazuje »znanost«, torej tista skupina nekih »strokovnjakov«,
ki niso zmožni dojemati (razumevati), pa določene dejanske, objektivne
spremembe, v vesolju – svojemu »dojemanju« primerno, NAPAČNO »razumejo« ( = NE
razumejo).
Bom,
kakopak, skušal pojasniti, in pri tem uporabiti povsem banalne primere (ki bi
morali biti »razumljivi« vsakomur), pri čemer opozarjam: kadar govorimo o
določenih zakonitostih, o določenih izkazovanjih, vseh, takrat govorimo tudi o
principih, načelih, in takrat vemo, da – se vse, kar se izkazuje na nek,
konkreten način, vsebinsko gledano – izkazuje enako (pomeni, da je potem moč
tudi do identičnih ugotovitev dospeti, ne oziraje se na to, da o različnih
posamičnostih govorimo)!
Mimogrede,
kot medklic: (tudi) o tem zapisujem v »Vesolje, živeče umiranje«.
Prvič.
Izhajajmo iz domneve (za katero si upam trditi, da je napačna), da je
vesolje eno samo, in neskončno!
Poglej –
v roki držiš jabolko. Povej: je lahko tega enega in istega jabolka VEČ od tega
VSEga, celotnega jabolka?! Ne more, kajne, ker – toliko, kolikor meri, po
obsegu, teži, več od tega NE more meriti (je že zraslo do svojih končnih meja,
omejitev). Pomeni…
Pomeni,
preprosto to, da smo, s tem jabolkom, dospeli do ugotovitve, da VEČ od VSEGA ne
more biti, da prav tako NE more biti VEČJEGA od NAJVEČJEGA! Pa se lahko vrnemo
k vesolju, tozadevno enemu samemu, in neskončnemu…
Če je
vesolje neskončno, pomeni, da NIMA nekih svojih (fizičnih) meja, da že tako,
kakršno je, zaseda VES prostor, ki je na razpolago. Pomeni, potemtakem, tudi
to, da – izven tega vsega prostora ni nobenega drugega, prostora, potemtakem…
Povej,
KAM, in KAKO se lahko širi to vesolje, ko pa je že sedaj največje, ko že sedaj
VSE zaseda?! Nikamor, mar ne?!
Drugič.
Izhajajmo iz domneve, da vesolje ni eno samo, potemtakem tudi ni neskončno (je
omejeno, fizično, prostorsko).
Ne bi
upal ugibati o tem, koliko bi znalo biti takšnih vesolj, a prepričan sem, da
sta vsaj dve. Dobro, morda bi bilo bolje, ko bi zapisal takole: vesolje je
sestavljeno vsaj iz dveh, med seboj povezanih delov, in eden teh delov je
prostor, kateremu pravimo »naše vesolje«. Ampak, recimo, za hec, takole:
Obstaja
neko krovno vesolje, nek ata vseh vesolj (da, ta ata se piše Vesolje), in
ZNOTRAJ tega krovnega vesolja (ki je »seštevek« vseh posameznih vesolj) se
nahaja kopica manjših posamičnosti, ki se prav tako pišejo Vesolje. Recimo, da
jih je, vseh skupaj, deset. Ampak – tudi teh deset vesolj zaseda VES
prostor, ki je na razpolago, in izven katerega ničesar ni!
Dogovori
se s prijatelji, pa se zberite vkup. Deset naj vas bo, ki se boste dobesedno
stisnili v gručo, podobno, recimo, krogu. In ko se boste zares stisnili,
kolikor je maksimalno mogoče, naj enajsti zariše krog, neposredno in tik krog
vas. Prav?
Zdaj pa
takole: predstavljaj si, da imaš zmožnost nekega balona, pa da se lahko
napihneš (se razširiš, postaneš obsežnejši in s tem, neizogibno, več prostora
zasedeš). Kaj boš povzročil, ko se boš napihnil?
Preprosto,
sledeče: izpodrival boš vse ostale, kajti dve telesi (masi) sočasno NE
moreta zasedati istega prostora! Pomeni, da boš bodisi »počil« krog, ki ga
je nekdo narisal, krog vas, da boš ostale, vsaj nekaj njih, iz tega kroga
izrinil (ampak KAM, ko pa izven tega kroga – ničesar ni, izven vsega prostora
ni nobenega prostora več?!), bodisi, da boš povzročil to, da se bodo drugi
morali (s)krčiti, da bodo tebi več prostora oddali, in bo krog ostal »cel«.
Ampak, veš, pri tem, slednjem, obstaja ena sama težava, ki je v tem, da – so tendence,
silnice pri VSEH primerljivih telesih (tudi pri nebesnih, tudi pri vesoljih)
ENAKE, pa – če tebe sili v rast, sili tudi vse ostale, ki so ti podobni! Ne
nazadnje – da krog ne bi »počil«, povej – se lahko nekdo skrči še več, kot je
že itak skrčen (je lahko še manjši, v nekem danem trenutku, od tega, kakor je
že majhen/velik)?! Verjetno se strinjaš, če zapišem, da – to ni možno.
Ampak –
še vedno obstaja trditev o tem, da se vesolje širi! Da, obstaja, vendar…
Sedaj
pa zapišem res banalen, morda celo trapast primer (kaj morem, boljšega nisem
našel).
Skušaj
si zamisliti, da se nahajaš v gromozansko velikem loncu, tako velikem, da sploh
ne vidiš, do kod sega. Potem si zamisli, da je ta lonec poln vode, in da je
nekdo vanjo nasul, na gosto, makarone. In si predstavljaj, da se zmorejo ti
makaroni obdržati, nekje v vodi, ne da bi kar potonili (plavajo, potemtakem,
drug ob drugem, drug nad drugim).. Torej – lonec+ti+voda+makaroni…
Na
začetku, ko so ti makaroni zgoščeni, bodo drug od drugega minimalno odmaknjeni
(tudi, če se ti zdi, da med njimi ni razdalje, kljub temu obstaja, ta razdalja…
resda je ne moreš videti, a obstaja, kljub temu). Potem nadaljuj s stanjem
zamisliti-si – predstavljaj si, da nekdo (ti tega NE vidiš, sploh ne zaznaš)
postopoma jemlje te makarone iz lonca. Pomeni sledeče: ti si še vedno tam,
nekje na sredi lonca (in še vedno ne veš, do kod ta lonec sega), lonec je še
vedno enako velik (se NIČ NE ŠIRI!!!), vode je enako v njem (recimo, da ta, ki
jemlje makarone iz nje, makarone nekako ožame, da ne »kradejo« vode iz lonca),
le – makaronov je vse manj in MANJ!
Kaj se bo zgodilo?
Nič
posebnega, »le« to, da se bo začela
razdalja med posameznimi makaroni VEČATI, ti pa boš, ker NE veš, da
nekdo jemlje makarone iz lonca, ugotavljal, da – se prostor (lonec) ŠIRI…
Dejstvo,
tudi Luna se odmika od Zemlje (pomeni, da se razdalja med obema povečuje), in
zlahka dopuščam možnost, da se podobno dogaja povsod, v tem, »našem« vesolju.
Ampak – ČEMU se Luna odmika?
Iz dveh
razlogov. Prvič – manjša se privlačnostna sila Zemlje (planet, resda počasi,
ugaša, njegov magnetizem se manjša). Drugič: da se lahko oddaljuje, mora
zasesti nek drug prostor od tistega, katerega je zasedala prej, da pa bi
to lahko naredila… mora biti v tem prostoru manj »makaronov«, kot jih je bilo
prej! Pomeni, da se mora masa v prostoru ( = vesolju) REDČITI!
Čemu
menim, da obstajata vsaj dva dela vesolja (poleg tega »našega« še vsaj eno),
med seboj POVEZANA? Preprosto, a, spet, zastavim s primerom, in znova z
banalnim…
Vsako
telo, tudi tvoje, IZLOČA določene zadeve, in jih izloča tako z odvajanjem
blata, in urina, kakor tudi – z znojenjem. Izloča ne samo neke balastne zadeve,
zadeve, ki se izkažejo kot višek tistega, kar organizem potrebuje za svoje obnavljanje,
in sprotne potrebe, pač pa tudi tiste, ki se znajo izkazati (ko bi ostale v
telesu) v podobah strupa (ja, zato tako »navijam« za tisto reklamo
borotalko-stop-znojenju, ker je znojenje ne samo normalna, pač pa telesu potrebna
zadeva, v nasprotnem ga Narava ne bi »naredila«!)
Znojenje
se odvija skozi pore. Skoznje neke snovi, neki izjemno majhni delčki, potujejo
IZ tvojega telesa nekam drugam, v tvoje neposredno okolje. Pomeni, da tudi ti
delci, katere izločaš, morajo imeti nek prostor, v katerega gredo…
Si
lahko zamisliš, da so pore nekaj podobnega – črnim luknjam?! Skozi katere (to
je, bojda, že ugotovljeno) sila majhni delčki »odhajajo« nekam VEN, ven iz tega
»našega« vesolja. Si lahko predstavljaš, da so te črne luknje zgolj nekakšna
vrata, in vrata, običajno, vodijo v tisti nekam-drugam. Si lahko še več
zamisliš, pa takole razmišljaš:
Če telo
izvrže določene snovi, katere bi mu škodovale, ko bi v njem ostale, potem
taisto počne VSAKO telo, tudi to, imenovano – vesolje?! Pomeni…
Pomeni,
da je na drugi strani teh vrat, teh črnih lukenj, nek drug prostor (vsaj en), v
katerem se kopiči materija (tisti najmanjši možni delci tega »našega« vesolja)
in, ker je materija NEUNIČLJIVA (samo svoje podobe spreminja), se bo nabirala,
gostila, v tem nekem drugem prostoru, in se bo gostila toliko časa, dokler ne
bo dovolj zgoščena…
Si kdaj
imel kompostnik? Če si, si kdaj segel z roko vanj? In ugotovil, da je v
zgoščenem gnijočem materialu – višja temperatura? Ta zna biti celo tako visoka,
da pride do samovžiga (odvisno, kakopak, od okoliščin), in – kadar se nenadoma
pojavi močan plamen (podobno je takrat, kadar zaplameni žaganje – najprej dolgo
časa tli, ko pa izbruhne ogenj, takrat pa ni dobro, da se to v neki peči zgodi,
ker jo utegne – raznesti!)… da, takrat pa lahko pride tudi do t. im. »poka«,
velikega ali ne (te zadeve so za vesolje nekaj povsem drugega, kot za naše
skromne zmožnosti ugotavljanja), in ta pok, pa verjemi ali ne, ni ne prvi,
ne zadnji, kajti – če je materija neuničljiva, potem vrag-si-ga-vedi koliko
časa že obstajajo, razna vesolja, in v katerem njihovem obstajanju smo se mi
pojavili, da sedaj, tudi o njih, ugotavljamo?!
Ne vem,
če sem uspel zadostno pojasniti, neke svoje trditve, vem pa, da sem vsaj
poskusil. Risati pa, žal, ne znam dovolj dobro…
Ni komentarjev:
Objavite komentar