Marsikdaj
se je zgodilo, in se dogaja, da se člani nekega sodnega senata ne morejo
dogovoriti, ne morejo sprejeti soglasnega stališča, sklepa. In se to dogaja
celo na Ustavnem sodišču, potemtakem na najvišjem državnem pravnem organu,
kamor NAJ bi samo najboljši, najbolj izobraženi, dospevali! Praviloma tisti, ki
se celo z nekimi doktorati, iz pravne znanosti, izkazujejo!
In,
pazi, celo v pravu, v katerem so temeljna določila tako nedvoumno zapisana, da
bolj ne bi mogla biti, pa bi vsakdo MORAL vedeti o čem in kako govorijo!
Odgovor
zapišem v podobi vprašanj?
Kako
bodo razumeli, vsi enako, ko pa – niti besed, s katerimi imajo opraviti, vsi ne
razumejo. Jih nekateri zgolj – »razumejo«!
Kako
bodo razumeli, ko pa vsi ne vedo tistega, o čemer te besede govorijo, pač pa se
nekaterim samo zdi, da »vedo«?!
Kako bodo razumeli, ko pa nekateri niti tega NE VEDO, kaj je to, na primer,
pridnost, poštenost, etičnost, pa se jim neka izkazovanja, ki pa so z
drugimi vzroki pogojena, kot pridna, poštena, etična kažejo! Ker, revčki,
NE vedo, da pridnost, poštenost, etičnost, ki nad sabo potrebuje biriča, dejansko NI pridnost, poštenost, etičnost, pač
pa JE, v najboljšem primeru, zgolj – PRERAČUNLJIVOST!
Kako
bodo vedeli, ti, nekateri, ko pa sami NE premorejo teh vsebin, o katerih NAJ bi
vedeli, pa tudi ne morejo drugače jih obravnavati, kot jih, kajti – kako bom
drugače, v neki Sahari, govoril o pesku, kot tako, da je suh in vroč… ko pa
mokrega in hladnega še nisem spoznal?!
Ja, sem
že zapisoval: kadar nekaj ugotavljaš, kadar želiš do dejstev, do resnice
dospeti, takrat moraš najprej – vzroke tega nečesa poznati, v nasprotnem boš
udaril-mimo!
Podobno
je, na primer, s samozavestjo in domišljavostjo. Obe stanji se izkazujeta na enake
načine, le da…
Samozavest
temelji na zavedanju lastnih dejanskih sposobnosti; samozavest potrebuje kar
nekaj uspešnih izkazovanj, preden nastane, se zgradi; samozavest se zmore
izkazovati samo tam, kjer so zmožnosti že preverile same sebe…
Domišljavost,
ta, obča »vrlina«? To je, nič več, nič manj, kot – zaverovanost vase, v neko
svojo domnevno vrednost, v neko svoje domnevno znanje, umnost, pridnost,
poštenost… zaverovanost v nekaj, kar NIMA praktičnih osnov, temeljev. Pa se po
pravilu izkaže, da se njih »sposobnost« zalomi, njih umnost, zmožnost presoje…
tudi! Da, v bistvu – sploh ne obstaja!
In –
kako bi se sodniki strinjali, ko pa tudi študij prava spada v okvire javnega
šolstva, in ko je tudi za doseganje doktorata (tudi na obravnavanem področju)
dovolj stanje biti-priden… in nihče ne terja od tebe tega, da izkažeš, če sploh
razumeš to, o čemer se učiš, to, kar, domnevno, poznaš, o čemer, domnevno,
znaš!
Ne, ne,
neštetokrat ne: nagonski svet in razumski NE gresta skupaj, ne sodita, sočasno,
v isti prostor in čas! In…
Ko se
spomnim tistega, da je nekaj mesecev potekala razprava o tem, če besedna zveza »neposreden
stik« govori res o samo dveh površinah, ki se dotikata druga druge, ali pa gre
vseeno, morda, še za neko vmesno, površino, tretjo… muuuuuu!!!
Ni komentarjev:
Objavite komentar