Vera, »mati« znanosti?!

V to, da obča bebavost vse »ve«, v to sploh ne dvomim, čeprav si, nemarnež, upam, vsaj tu in tam, ugovarjati, temu, njenemu »vedenju«. In sem ugovarjal tudi takrat, ko sem zvedel, da – je vera mati znanosti (da znanost izhaja iz vere)…

 

Res je, na samem začetku, ko se je znanost šele začela rojevati (in do nekih, omembe vrednih spoznanj, z današnjega zornega kota, niti dospela ni), takrat so vsi verovali. Dejstvo, ker – kadar imaš temo v glavi, takrat ne moreš drugače, kot da »veš« tisto, kar »vedo« vsi. Kasneje…

Kasneje se je, iz te teme, začel porajati dvom, dvom v obstoječe razlage, v obstoječe »resnice«. Pa ta dvom ni izšel kar tako, iz neke obče teme, ne, daleč od tega, kajti – obstajata dva razloga/vzroka, te teme, v glavah. Prvi je nezmožnost razumevanja (mišljenjska nezmožnost, ki je, neposredno, posledica naravne zasnovanosti – nagonska bitja niso, in nikoli ne bodo, razumska, potemtakem niso, in nikoli ne bodo, zmožna razumevati). In tega vzroka, preprosto, NI moč odpraviti. Drug razlog/vzrok pa je – odsotnost spoznanj (posledično znanja, vedenja), kajti – če ničesar, objektivno, NE vem, o neki zadevi, potem te zadeve tudi razumeti ne zmorem! In mi je premalo to, da nekaj-malega-izvem – dokler ne pridem do zadostnega števila ugotovitev, ki bodo z različnih zornih kotov osvetljevale (pojasnjevale) določene vsebine… pa dokler teh ugotovitev, do katerih dospem, ne preverim v praksi (jalova, napačna, celo škodljiva je vsaka trditev, teorija, ki se v praksi izkaže kot neuporabna, napačna!), do tedaj, niti pod razno, ne morem trditi, da karkoli vem o proučevanem (spoznavanem)! Ta, drug razlog/vzrok, je, načeloma odpravljiv, vendar – izključno tam, kjer obstaja Razum (pomeni, da pri posameznikih, redkih!), kajti samo takrat, kadar zares razumem, tisto, kar znam, samo takrat je znanje UPORABNO (v praksi dokazljivo, v praksi do uspeha vodeče!). Da, obstajajo nepregledni oceani »znanj«, neuporabnih, značilnih za občost (pa da ne bi pomislil, da sem si jaz izmislil delitev znanja na uporabno in neuporabno, daleč od tega,  ta delitev že kar nekaj časa obstaja!).

 

Kako funkcionira vera?

Vera temelji na absolutnih resnicah (katere, roko na srce, sploh ne obstajajo… pa tu ne mislim samo na tiste, ki o bogovih, svetnikih, angelih… govorijo, pač pa na to, da ene same absolutne resnice, s kateregakoli področja, NI!).

Potemtakem – vera ne dopušča dvoma in, če ne dopušča dvoma, potem ne dopušča tudi mišljenja (mišljenje NI tisti misliti-tako-kot-vsi-ostali, mišljenje je suveren proces ugotavljanja dejstev, in ta proces NE pozna omejitev, zapovedi in prepovedi)!

Potemtakem – Cerkev, kot pooblaščenka-vere, potrebuje tudi po nekaj stoletij, preden je (postavljena »pred zid«, ko, zahvaljujoč čutnim zaznavam njeni »dostojanstveniki«, končno, »razumejo«, »sprevidijo«… zahvaljujoč čutno otipljivim zadevam, iz vsakdanje prakse/živetja) pripravljena izpeljati nek kompromis, pa vsaj za malenkost odstopiti od svoje poprejšnje »absolutne resnice«, pri čemer – še vedno obstaja pri nekih izhodiščnih trditvah, »resnicah« (ja, moraš biti popolnoma bebast = povprečen = obči), da ti tudi tisto, kar na laž neko tvojo »resnico« postavi, te »resnice«, kot celote, niti ne zamaje, kaj šele odpravi!).

Vera, potemtakem – že od samega začetka »ve« , da evolucije (sprememb, razvoja) NI, pač pa je »bog«, na primer, ustvaril natanko takšnega »človeka«, kakršen je dandanašnji (dobro, ni ga oblekel v obleko, ni mu kravate zavezal krog vratu, ni mu dal avtomobila, pa še marsičesa drugega, ampak – brivnik je pa že imel, ta, od-boga-ustvarjen-»človek«!).

 

Kaj pa znanost? Popolno nasprotje!

Znanost VE, da absolutne resnice NE obstajajo (ko bi vanje verjela, ne bi vanje dvomila, ne bi težila k ugotavljanju novih, k preverjanju resničnosti obstoječih!).

Znanost temelji na dvomu v obstoječa spo/znanja, ker – ko temu ne bi bilo tako, bi »vedela«, natanko tako, kot »ve« vera, in bi razpolagala z natanko istim »znanjem« (s katerim, v osnovi) razpolaga tudi vera, in katero izvira – iz časov, ko je bilo »človeštvo« še krepko kosmato, ko je »človeštvo« vedelo, da je za bližnjimi gorami konec sveta, pa da je Zemlja ploščata… ko je, pač, obstajala zgolj – »modrost« BEBAVOSTI (in popolnega neznanja)!

Znanost sprotno spreminja svoje trditve, takrat, pač, ko je zmožna do nekih novih spoznanj dospeti, jih preveriti, pa z njimi dotedanja, nepopolna, celo napačna nadomestiti!

Znanost trdi o evoluciji, potemtakem trdi o razvoju, spreminjanju (pri njej je »človeštvo« brivnik dobilo šele kasneje, takrat, pač, ko ga je nek Človek tvoril… pa ne v podobi teh, današnjih brivnikov, oni so samo izboljšave tistega nekega prvega sredstva, s katerim si je nekdo začel krajšati ali odpravljati zaraslost)…

 

Če gre za dve popolnoma različni izkazovanji, potem, nedvomno, gre tudi za dve popolnoma različni mišljenji. In če gre za dve popolnoma različni mišljenji, potem – gre tudi za dve popolnoma različni (tudi ali predvsem UMSKI) zasnovanosti, kajti – vsakdo zmore delovati izključno v okvirih tistega, čemur pravimo značilnosti (sposobnosti, zmožnosti sodijo, med te značilnosti), in te značilnosti so – naravno zasnovane (ne da se jih pridobiti, denimo z vzgojo, izobraževanjem, s čaranjem, z neko božjo-pomočjo…)!

Ko bi trdil, da iz NEumnost zraste umnost (ne mešaj med NEumnostjo in NEznanjem, kajti le-to ni vedno izraz neumnosti, zgolj - večinoma!!!), bi trdil nekaj, kar je docela – NEumno, ker – še nikjer, in v nobenem času, in nihče, ni videl/spoznal tega, da se dve, nasprotujoči si, izključujoči se zadevi – medsebojno porajata! Ko bi nekaj takega trdil, potem…

Bi lahko trdil tudi to, da, denimo, riba zmore poroditi ptico, in obratno, pa čeprav gre za tako različni podobi živetja, da je celo povprečnežu jasno, da – se to ne more zgoditi (vsaj brez »božje« pomoči ne)!

 

Filozofija, ljubezen do modrosti, veda, ki temelji na potrebi po mišljenju, filozofija je tista zadeva, ki, upravičeno, utemeljeno nosi naziv mati znanosti. Da pa so bili, nekoč, vsi filozofi verni, je dejstvo. Kakor je dejstvo tudi to, da so, večinoma (pa ne samo »filozofi«, tudi »znanstveniki«) verni tudi dandanes. Pač, javno šolstvo… ki ne zmore nagonskosti odpraviti, lahko pa do naziva pripelje!