»Moralo se je…«

Med »pomladno osvoboditeljskimi« ni malo tistih, ki so bili, nekoč, člani Zveze komunistov. Zadnjih trideset let, kakopak, pljuvajo po tej, omenjeni, organizaciji, medtem ko lastno članstvo opravičujejo s tistim »moralo se je…«. Nekateri so pa celo tako pošteni, da, med tem, ko izkazujejo svoje nekdanje »disidentstvo«, iz življenjepisov brišejo takšne, malenkostne podatke, in dejstva, da so – lezli v riti…

 

Prav nič se ni moralo! Absolutna večina prebivalstva nikoli ni bila včlanjena v ZK! Pa so ne samo živeli, ves ta čas, v Jugi, pač pa celo – preživeli!

 

»Ja, ampak če si hotel kariero graditi, takrat se je pa moralo…«

 

Prav nič se ni moralo! Tudi takrat, ko si hotel kariero delat! Sem spoznal kar nekaj direktorjev, in ustvarjalcev, ki nikoli, niti za sekundo, niso bili člani ZK! Pa so uspeli, direktorovati, in ustvarjati. In so celo odklanjali razne pozive, prepričevanja, naj se včlanijo (pomeni, da so bili, za razliko od absolutne večine, prepoznani, pomeni, da je oblast VEDELA, da NISO člani ZK), a  so, kljub temu, uspevali!

 

»Moralo se je« samo za tiste, ki v sebi NE premorejo neke omembe vredne vsebine, zmožnosti, da bi zahvaljujoč njej gradili, svojo pot. Pa so »morali«, revčki, zakompleksani, nič vredni, obenem častihlepni, lesti v riti, da so, po sistemu VIP-a, nekam dospeli. Daj-dam poslovanje, pač.

 

Sam sem bil, član ZK. Včlanil sem se z osemnajstimi, poln nekih idealov. Kasneje sem celo postal sekretar osnovne organizacije, v podjetju, vendar…

Nekoč smo bili sekretarji, s področja občine, povabljeni na Občinski komite. Tam naj bi nam povedali, kako naj »ljudem pojasnimo, čemu bodo za Mačka gradili hišo na področju, ki je sicer razglašeno kot naravni rezervat…«

Da, tako naj bi, omenjenemu Mačku, nadomestili hišo, katero so mu porušili, ker je stala natanko tam, kjer so (z)gradili Cankarjev dom. Kakorkoli že…

Še krepko mlad (cela službena, živetvena pot je bila še pred menoj), sem poprosil  za besedo, ko sem slišal uvodna pojasnjevanja, in takole, nekako, povedal:

»Dovolj mi je tega, da govorite eno, delate pa drugo. Zaradi tega s tem trenutkom  izstopam iz Zveze komunistov. Knjižice pa vam ne bom vrnil, ker niste vredni tega, da bi jo prijeli v roke!«

 

Naslednjega dne sem sklical sestanek tiste osnovne organizacije, podal odstop z mesta sekretarja. In – pika!

Kasneje so me, še mnoga leta, vabili na druženja simpatizerjev, me pregovarjali, naj se, znova, včlanim, a so bile vse te besede, meni in zame, zaman.

Pa da ne bo nesporazumov: ne pljuvam, in nikoli ne bom, čez ideje, katere NAJ bi bile značilne za komuniste, komunizem, daleč od tega, le…

Organsko ne prenašam dreka, dvonogega, amebastega, tozadevno oportunega, ker – ni čudno, da je Juga propadla, ko pa je prav na takšnem dreku temeljila! Ni čudno, da nobeno dejansko sobivanje ni mogoče, kadar na taistem dreku temelji! In…

 

Ni čudno, da je dal Atila usmrtiti, tiste izdajalce, ker, veš – če se enkrat izkažeš z izdajstvom, z nemoralnostjo, nečastnostjo, pa sploh ni pomembno to, koga ali kaj izdaš, potem boš tudi v bodoče, in to zlahka, zmogel izdati, takrat, ko boš, rit smrdljiva, ugotovil, da se boš tako iz (lastnega) dreka izvlekel!