Je (bil) Hegel – butec?!

Hegel. Filozof. Mislec. Teoretik. Pisec. Po mnenju NErazumsko delujočih (tudi in predvsem za Cerkev) eden največjih (če ne največji) mislec vseh časov, vendar – je bil butec?

 

Pomnim. Ob neki priložnosti je profesor povsem na kratko, enostavno, podal »definicijo« Hegla – je na glavo obrnjen Marks. Čemu je tako povedal? Preprosto…

 

Marks je hodil po pravi poti: izhajal je IZ VZROKOV, nato šele dospeval DO POSLEDIC (teh vzrokov, seveda). Marksu Svet NI bil takšen-kakršnega-vidim, pač pa mu je bil takšen, da ga moram najprej UGOTOVITI, in mi bo to uspelo SAMO tedaj, če bom ugotovljeno tudi RAZUMEL! Dočim…

Je bilo, pri Heglu, povsem drugače – on je Svet pojasnjeval s POSLEDICAMI (na način, potemtakem, svet-je-kakršnega-vidim), dočim do dejanskih vzrokov sploh ni dospeval! Potemtakem – je bil Hegel butec?

Odgovor na to vprašanje ni tako preprost, v bistvu bi bil tudi nerazumljen, ko bi zapisal samo dejansko stanje:

Hegel NI bil butec, čeprav se JE kot butec izkazoval! Pojasnim, kakopak…

 

Hegel je bil sposoben graditi neko ne samo misel, pač pa teorijo, in – kadar postavljaš neko teorijo, takrat moraš to početi postopoma, po »stopnicah«, slediti neki začrtani poti, ob tem skušati ugotavljati, pojasnjevati…

Pazi, ne govorim o zlaganju zidakov, enega na drugega, to lahko vidiš, govorim o razlagah Sveta, družbe, o pojasnjevanju nekih ZAKONITOSTI, le-teh pa NE vidiš (a so vzroki!!!), vidiš zgolj posledice (vidiš tisti svet-je-kakršnega-vidim… še dobro, da vsaj to »vedo«, da obstaja zrak… katerega ne morejo s čutili zaznavati!).

Doslej še nisem srečal nagonsko zasnovanega, ki bi bil zmožen izkazati neko teorijo, še zdaleč ne tako obsežno, kot je Heglova! Potemtakem, sledeč tej ugotovitvi – Hegel NI bil nagonsko zasnovan, a se je, kljub temu, izkazoval z NErazumevanjem, potemtakem kot – butec (beseda je, v konkretnem primeru, hudo preostra, a jo namenoma, takšno, uporabljam)!

 

Hegel je bil sposoben tistega stanja biti-zvest/dosleden-samemu sebi, bil je zmožen, če drugače pojasnim, ostajati pri ISTIH stališčih (o istih posamičnostih), tudi takrat, ko je te istosti obravnaval z RAZLIČNIH zornih kotov! Dočim…

Doslej še nisem srečal nagonsko zasnovanega, katerega ne bi, s spremembo zornega kota (gledišča) pripeljal do tega, da – ne bi spremenil lastnega mnenja! Zato, menda, so »oportuni«, in so »oportuna« vsa nagonska bitja, ker – kadar nimaš enovite zavesti (oz. zavedanja), takrat se tudi dejansko NE zavedaš (»ne pomniš«) tistega, kar si o neki, obravnavani stvari poprej rekel, in se, tozadevno vsaj, zavedaš le tistega, kar tekoče govoriš!

Primer…

Ko sem, terapevtsko, obravnaval neko hudo psihično bolezensko stanje (tudi razumsko zasnovani se lahko izkazujejo na popolnoma enak način, kot se nagonski, takrat, kadar so psihično oboleli, takrat, kadar okvara zmanjša – v hujših primerih celo izniči – njihovo zmožnost razumevanja, njihovo razumskost!), sem, čeprav je bila obolela oseba razumsko zasnovana, naletel na povsem identičen način funkcioniranja, pa…

Ker nagonska bitja zaupajo svojim ČUTNIM zaznavam (tistemu, kar vidijo, slišijo, vonjajo, otipajo, okusijo), sem si pomagal z nekimi, povsem preprostimi, pripomočki: vzel sem list, papir, in pisalo, pa vzdolž lista, nekako po sredi, potegnil črto, potem pa – na levo stran sem zapisoval mnenja (te osebe) o ISTI vsebini, le da z nekega drugega zornega kota, na desno pa mnenja, tudi o konkretni vsebini, katera je izgovarjala z nekega drugega gledišča. In – kaj se je izkazalo? To, da so bila mnenja na levi popolnoma nasprotna (kontradiktorna) tistim na desni, izključevala, negirala so se med seboj, v bistvu je ta oseba – samo sebe postavljala na laž! In…

Kakopak se ni zavedala neutemeljenosti (vrednosti) svojih mnenj, vendar – v nekem trenutku sem list položil pred to osebo, in ko JE VIDELA (lastnim očem pa, menda, moraš verjet), SOČASNO, obe strani, ta, različna mnenja…Lahko bi rekel, da je moč stanje, v katerem se v takšnem trenutku znajdeš, imenovati kot šok, in zanesljivo je tako hudo, to stanje, da se izkaže v podobah popolne ZMEDENOSTI, v bistvu sploh ne veš več kaj-je-res-in-kaj-ni, posledično tudi NEMOČI!

Čeprav, mimogrede, so tudi takšni, včasih celo boleči, posegi potrebni, neizogibno potrebni, takrat, kadar želiš nekomu okvaro odpraviti!

Da se vrnem k Heglu. Bil je zmožen vztrajati pri istih stališčih, potemtakem: Hegel NI bil nagonsko zasnovan, a se je, kljub temu, izkazoval z NErazumevanjem, potemtakem kot – butec

 

Že ti dve zadevi, marsikomu omembe nevredni (kako ne bi bili, omembe nevredni, ko pa nagonskost sploh NE ve tega, o čem govorim?!), zadoščata za sledeče ugotovitve:

 

-          Hegel JE bil RAZUMSKO ZASNOVAN (in, v določenih primerih tudi temu ustrezno delovati);

-          Hegel je bil PSIHIČNO OBOLEL, okvarjen (revež je rasel med nagonskimi, le-ti so mu vbijali-v-glavo neke svoje »resnice«, moral je upoštevati, te njihove »resnice«, v nasprotnem niti preživeti ne bi mogel, med njimi!)

-          Zaradi slednjega se je Hegel, kateremu ni bilo »usojeno«, da bi bil butec, izkazoval – kot butec!

Še to:

Delno razume(va)ti, po-svoje razume(va)ti NI nič drugega kot – NE razume(va)ti! Ne verjameš? Potem pa…

Vzemi nek preprost recept, pa ga »delno« ali »po svoje« skušaj »razumeti«… me prav zanima, če ti bo uspelo skuhat tisto, kar si se namenil!