Zanimivo bi bilo ugotoviti

Zanimivo bi bilo ugotoviti, koliko bi trajalo, preden bi iz križanja šimpanza s Človekom nastal Človeku podoben – šimpanz!

Pri Neandertalcu je trajalo »samo« nekaj deset tisočletij.

 

In, kakopak, pripis, v podobi pojasnjevanja, za vse tiste, ki bi trdili »če je podoben človeku, potem je človek, ne šimpanz«…

 

Ko bi povsem poenostavljeno, bi takole: če ni vse zlato, kar se sveti, potem se lahko sveti tudi nekaj drugega, nek NEzlato, potem pomeni, da zunanjost (izgled) ni merodajna za opredeljevanje vsebin(e), potemtakem tudi ni merodajna za temeljno opredeljevanje nekih podob živetja! Delfin je podoben ribi, vendar – NI riba…

 

Obstajajo štirje temeljni svetovi, ki tvorijo dobesedno vse, kar obstaja:

-          Tvarni, materialni svet, kateremu pravijo tudi »neživa narava«

-          Rastlinski svet

-          Živalski svet

-          Človeški svet

 

Ko razvrščamo posamičnosti v te svetove, takrat niti pod razno ne odloča izgled, pač pa odločajo temeljne vsebinske značilnosti oz. opredelitve. Skušam pojasniti…

 

Za celotno »neživo naravo« velja, da nima čutil, potemtakem tudi občutiti ne more. Da nima možganov, potemtakem tudi misliti, spoznavati, ugotavljati ne more, pa – če ne more ugotavljati, potem tudi pomniti ne more. Potem – voda NIMA spomina, pa čeprav neki »znanstveni« BEBCI nasprotno trdijo (je pa res, vendar to sodi v fizikalne, v naravne zakonitosti) da se bo ista voda vselej enako odzivala na enake dražljaje (pa radi tega bebo lahko mislil, da voda pomni!)…

In, ko smo že pri vodi, pa ker je tudi to, kar bom zapisal, značilnost tvarnega sveta (izključno značilnost tega sveta, nobenega drugega): vodo lahko ogrevam, ohlajam, z njo lahko malodane vse počnem, vendar – dokler ne bom strukturno posegal vanjo, bo preživela kot voda, bo ostala tisti H2O (če bom ohlajal/ogreval katerokoli posamičnost iz kateregakoli drugega sveta, jo lahko »izničim«, končam, zaključim njeno živetje!).

 

Tudi rastlinski svet NE more misliti (nima s čem), pa četudi bi se neumnosti utegnilo kazati, da misli. Vse rastline se izkazujejo v okviru (na)gonov, pa rastejo tja, kjer je več prostora, svetlobe, zraka…

Rastline so, za razliko od tvarnega sveta, tudi dovzetne za dražljaje… pa, na primer, neka mesojeda rastlina ZAZNA prisotnost žuželke, in zapre svoj cvet, s čemer tej žuželki prepreči pobeg (nekatere mesojedke ne potrebujejo takšne strategije, ker – bodisi žuželka pade v mikavno /in lepljivo/ tekočino, nabrano na dnu cveta, bodisi so cvetni listi tako lepljivi, da se žrtev /hrana/ dobesedno zalepi nanje)…

Rastlina čuti tudi ostale dražljaje (močno sicer dvomim, da loči med Betovnom in Vagnerjem, torej med neko, konkretno, glasbo, loči pa, zanesljivo, med – frekvencami, tresljaji… in pri »milozvočni« glasbi so ti krepko prijetnejši, kot pri kakšni drugačni.

 

Predstavniki živalskega sveta pa zmorejo čutiti, čustvovati, so dovzetni na dražljaje (zunanje posege), zmorejo misliti in zmorejo pomniti, vendar…

O tem, da čutijo, ni dvoma. Upam vsaj, pa ne bi česarkoli več. Enako glede njihovega čustvovanja – kdor še ni opazil razlike med zadovoljno in nezadovoljno živaljo, temu niti »bog« ne bi mogel pomagati!

Da so dovzetne, živali, na vplive iz okolja, ni vprašljivo – srna, na jasi, med pašo in – samo da nekje »poči« neka veja, že bo zbežala nekam na (domnevno) varno!

Mišljenje v živalskem svetu?  Ena sama podoba (način, vrsta), ki je, mimogrede, značilna tudi za človejake in za Človeka – konkretno alias praktično alias neposredno vzročno-posledično mišljenje. To je tisto, čemur pravimo »pamet«, to je tisto, kar nam omogoča preproste neke izbire/odločitve, nam omogoča naučiti-se-ponavljati-naučeno, nam omogoča najti neke povsem preproste povezave, neposredne, vzročno-posledične (denimo, ko smo že pri srni: ovoha zrak, prisluhne tišini, pregleda okolico… pa se že počuti varno, in zakorači na jaso… niti pod razno pa ne bo dopustila te možnosti – ker, pač, teh izkušenj nima, ker, pač, Narava ni »preže« naredila, pa ta »preža« ni samoumeven sestavni del srninega živetja – da bi nekje, z nekega malo višjega mesta, nanjo čakala lovec, in njegova puška).

To mišljenje je tisto, ki: aha, dokler mi pogled sega, je vse ravno (za vrhovi je – itak – konec vsega oz. ničesar ni), pomeni, da je svet ploščat! Ali: bentiš, vsakič, ko se zbudim, je Sonce na levi, ko grem spat pa na desni, pomeni – da se Sonce premika, se vrti krog moje ploščatosti! In bi se dalo še naštevati, ma, tudi v dandanašnji (tako prijazni so, take lepe stvari obljubljajo, toliko vedo, taki poštenjaki… čez niti-ne-pretirano-razvlečen čas pa barabe, pokvarjenci, lažnivci, nesposobneži, tatovi! Op. p. mora biti hudo, kadar niti značajev nisi zmožen ugotavljati, obenem si tudi sam – neznačajen!)…

Tudi glede pomnjenja jih močno »daje spomin«! Pa ne govorim le o človejakih, pač pa o celotnem živalskem svetu, ki je – nagonsko zasnovan. Pomeni, preprosto, da niti nima enovite zavesti (njih zavest je sestavljena iz kopice posameznih »prekatov«, ločenih celot, ki pa medsebojno NISO neposredno povezane… zato ob palici pes kaže zobe, ali vsaj beži, ob klobasi maha z repom… vedno, redno in dosledno, tudi če ISTA »roka« drži zdaj prvo, zdaj drugo).

Ker ne premorejo enovite zavesti, se tudi ne morejo, sočasno, zavedati različnih dejstev, ki so značilna za neko, katerokoli, vsebino! Zato »vidijo« le črno-belo, nikakor pa celovito!

 

Človek, njegov svet. Zmore, Človek, čutiti in čustvovati, misliti in ugotavljati dejanska, objektivna stanja (pomeni, da je zmožen razumevati naravne zakonitosti, principe, po katerih se odvija dobesedno vse, kar obstaja! In pomeni, da je zmožen, prav zaradi razumevanja teh principov, posegati tudi v Naravo, jo spreminjati – ne da bi jo ob tem ogrožal, celo uničeval!), obenem pa – ima enovito, celovito zavest (zavedanje), zato lahko sočasno vse znane mu podatke o neki posamičnosti obravnava, zato si lahko, ob tej obravnavi, tudi »predstavlja« kako bi se neka zadeva odvijala v drugačnih okoliščinah (pomeni, preprosto, da je zmožen neke druge podobe/vrste mišljenja: abstraktnega mišljenja!), zato, na osnovi vsega tega, je zmožen tudi celovitega alias kompleksnega mišljenja alias Logike alias – RAZUMA!

 

Obstaja tudi neka druga delitev sveta, vendar samo delitev ŽIVEGA sveta, in ta delitev upošteva le tista bitja, ki so dovzetna za dražljaje iz okolja (rastline, živali, človek), vendar se na te dražljaje odzivajo (kakor, pač, se) na dva povsem drugačna, celo nasprotujoča si načina, pa – poznamo delitev na nagonski svet in na razumski svet. V slednjega sodi samo in izključno Homo Sapiens, Človek, razumsko bitje. PIKA-STOP!

In – pri križanju šimpanza (ali Neandertalca) in Človeka se na eni strani pojavlja NAGONSKO bitje!!!

 

Čemu prav nagonsko, če je, spet, podoben človeku, če se nauči voziti avto, telefonirat, uporabljat računalnik…

Nauči se že, nauči, marsičesa, a se nikoli ne bo naučil drugega, kot ponavljati-naučeno, in uporabljati tisto, česar ni sam ustvaril, in toliko časa, dokler – ne poidejo surovine! Oziroma drugače: ko bi bilo od človejaške pameti odvisno osvetljevanje, potem… potem bi, še danes, z mrakom prišlo samo do teme, nobene elektrike, petroleja, sveč… nobene svetlobe čez noč (razen tiste, seveda, ki se od Lune odbija, in od zvezd)!

Ena temeljnih naravnih zakonitosti: kadar križaš dve (potemtakem različni) vrsti, pri križancih VEDNO prevladajo vsebinske, osnovne značilnosti NIŽJE razvite (te vrste so namreč bolj odporne na spremembe, na evolucijo). In temeljna značilnost tega človeku-podobnega-bitja je (pomisli na raz/delitev vsega živega sveta) – nagonskost, NErazumskost! Tudi tu: PIKA-STOP!