Pričujočo
vsebino razlagam po lastnem razumevanju in na način, ki naj bi čim širšo
razumljivost omogočal…
Um
- umeti - umetelnost - znati = pamet
Pamet
je seštevek neke naravne danosti (običajnega sestavljanja običajnih miselnih
operacij) in priučenega (nekega znanja). Kot taka je pamet potemtakem dana
slehernemu živemu bitju, ki je zmožno
beležiti (pomniti) določene operacije in jih praktično uporabljati. Celo
tisti jo premorejo, za katere menimo, da so »nespametni« in se nahajajo v ustreznih
zdravstvenih ustanovah, kajti tudi oni razpolagajo z določenimi informacijami
in znajo, na nam čuden način, a kljub temu, te informacije izkazovati v
življenju.
Pamet
ima tako mesar kakor učitelj – oba sta se usposobila za svoje delo, oba ga »po
pameti« opravljata. V tem oziru že začne prihajati do ostrejših ločnic, ki jih
je več, a bom tu le dve izpostavil.
Prva
je ta, da uradno spoznanemu »nespametnežu« ne bom dal noža v roke in ga poslal
med mesarje. Vrag si ga vedi, kaj bi mu »na pamet« padlo?! In tudi ne bom
»nespametneža« poslal za kateder, ker zagotovo ne bi ravnal skladno z učnim
načrtom…
Pamet,
uradno kot pamet razglašena, zna biti nespametna. Ne, tu ne mislim na njen
omejen »domet«, govorim o »obrambni taktiki«. Tekom življenja se soočamo z raznimi
stresnimi situacijami, na katere nismo vedno, še najmanj vsi, ustrezno
pripravljeni. In kadar vzrokov teh stresnih situacij nismo zmožni odpraviti,
ostajajo v nas, nas »grizejo« in nas vodijo do travmatskih stanj, do –
psihičnih motenj. Ne bi tu pretirano o tem, zatorej – ko se nabere dovolj teh
motenj, se lahko tistemu, ki zaradi njih trpi, da je »izgubljen v vesolju«. Ne
ve, kaj in kam bi s samim seboj, ne najde nobene »prave vsebine«, kateri bi se
posvečal…od daleč pa že razmišlja o tem, da bi to svojo izgubljenost, to svojo
nemoč, negotovost (ki bremeni, vedno) zaključil na edini možen način, na
katerega se vseh težav reši, tako, da bi – ugasnil luč. Dvignil roko nadse.
Kadar
je to ugašanje luči še relativno oddaljeno, takrat se dotični še vedno oklepa
posameznih slamic, še vedno išče določene vzroke, zaradi katerih naj bi se
splačalo živeti, četudi »bedno«. Težava je takrat, kadar teh vsebin ne premore
– nima hobijev, nima stvari, ki bi ga veselile, nima podpore okolja, skratka
nima ničesar oprijemljivega. Takrat se pamet spomni nekega trika in se prične
obnašati »nespametno« (tako se nam kaže, dejansko pa ni, ker ima tako svoj
tehten vzrok, da se porodi, kakor svoj oprijemljiv cilj, ki ga doseže!) in
začne – zapletati! Vse tiste stvari, ki jih v običajnem življenju opravljamo
povsem samoumevno, avtomatično, ne da bi o njih sploh razmišljali, prične
drobiti na posamezne faze, jih načrtuje (vsakič, ko do konkretnega opravila
pride), sproti preverja uspešnost izvedbe…pa celo tako preprosta zadeva, kakršna
je oblačenje, zgleda takole: …najprej vzamem spodnjice…zdaj gre ta noga skozi
luknjo…zdaj moram dati še to nogo…potegniti moram spodnjice navzgor…zdaj vzamem
nogavico…dam jo na nogo…vzamem drugo nogavico…in to gre tako, vse do zadnjega
gumba, ki ga je treba zapeti. Čemu? Sila preprosto. Prvič, našel sem neko
opravilo, kateremu se lahko s svojimi mislimi posvetim, in vsaj za čas
oblačenja ne bom razmišljal o samomoru. Drugič, to opravilo je, razstavljeno na
posamezne faze, ki se jim moram miselno posvečati, dokaj zahtevna zadeva, in s
tem, ko neko zahtevno zadevo uspešno opravim, sem začutil zadovoljstvo nad
samim seboj, zadovoljstvo pa mi poraja novih moči in mi s tem, za kanček vsaj,
polepša življenje…in odmakne njegov konec.
Podobne
stvari je moč videti tam, kjer mora vse biti na svojem mestu…prah, stanovanje
vsak dan pospravljeno…vse po predvidenem urniku, sicer je grozna
komplikacija…polnimo praznino, ki nam nezadovoljstvo poraja…tudi z materialno
pogoltnostjo (nov avto, večja hiša…) in z »biti sledilec«, verovati (ker sam
svoj vodnik ne morem biti), ne le v smislu religije…le da, morda, zvečine še ne
pridejo tako daleč, da bi luči ugašali. A, vsemu navkljub, rutina ubija, pa
nenehno ponavljanje dejansko praznih opravil in nalaganje dejansko praznih vsebin
počasi ne daje več zadovoljstva, travme pa naraščajo…
Razum
- razumnost - razumeti - dojeti - spoznati = modrost
(besedica
»raz« = čez, preko)
Za
razliko od pameti, ki obvlada »včeraj« in »ta trenutek«, razum obvlada tudi
»jutri«. Zmore, na osnovi logičnega sklepanja predvidevati razplet že videnega
(že videnega, spoznanega, odkritega…v nekem drugem času in okolju).
Za
razliko od pameti, razum ni le uporabnik in prenašalec, pač pa je tvoren, se
ukvarja predvsem z »inovacijami«, razmišlja o novih vsebinah, in o starih na
neki višji ravni.
Tehnologija,
stroji, računalniki so »pametni«, niso razumni. Zmorejo hraniti podatke, jih
povezovati, vendar le v okviru tistega, v kar so jih zastavili. Ne znajo pa
nadgrajevati, si nove vsebine »izmišljati«, do nekih novih spoznanj prihajati.
Pamet
zna biti tako hladna, preračunljiva, sebična, zahrbtna…celo »nespametna«,
medtem ko je razum lahko le – razum, razumen. V nasprotnem takoj postane –
nerazumen, torej samemu sebi nasprotje.
Razum
obravnava tako po delčkih (kakor to počne pamet), kakor po celotah, le da, za
razliko od pameti, ki je bolj v »uporabnost usmerjena«, razum izhaja iz celote
k posameznosti (pamet ne zmore, žal, sama, od posameznosti do celote).
Če
posežem, denimo, za primerjavo v naš dandanašnji, potem zapišem, da večina
politikov, gospodarstvenikov, pridigarjev, celo večina doktorjev znanosti
(zlasti z naših ekonomskih fakultet, izmed teh novodobnih, zelenih,
neoliberalnih) razpolaga s – pametjo. So t. im. »foh idioti«. Vidijo posamično
vprašanje, problem, ne vidijo celote, družbe(nega stanja), niti s svojega
področja, kaj šele s sociološkega, psihološkega, zgodovinskega,
okoljevarstvenega…in za razliko od njih, je profesor Jože Mencinger – razumnik.
Čemu? Preprosto – zadeve vidi z več vidikov in še preden pride do neljube
situacije, opozarja na posledice. Zamislimo se, malček, nad tem, ko skušamo
ugotoviti, od kod, po dvajsetih letih, spoznavamo, kaj smo pred dvajsetimi
želeli…
Razum
ve in uporablja (oboje zmore tudi pamet), razume, usmerja in nadzoruje. Vsak
mesar ne razume vzrokov in samega procesa temnenja mesa, zgolj ve, da potemni.
Še manj je zmožen te procese usmerjati in nadzorovati, lahko vanje poseže le s
tem, da pusti kri izkrvaveti, preden meso pospravi (torej jih prepreči).
Razum
se zaveda, da je vsaka zadeva sestavljena iz svojih nasprotij, protislovij, ki
so, nenehno, v medsebojnem boju. Tako ve, da je človek, vsak, tako dober/slab,
upajoč/obupan, lep/grd, močan/nemočen, samozavesten/nesamozavesten,
vesel/žalosten…in tudi misleče/čuteče bitje, posameznik/del skupnosti…in se
zaveda, da morajo vsa ta nasprotja teči v nekem, vsaj približnem, ravnovesju,
kajti rušitev tega ravnovesja vodi do nezadovoljstva, le-to pa se odraža
najprej na našem psihičnem, kasneje še na fizičnem zdravju. Ja, verjeli ali ne,
ampak slabokrvnost, želodčne težave, nespečnost, zaprtost, kronični glavoboli,
vrtoglavice, impotenca…vse »bolezni telesa« marsikdaj temeljijo na psihičnem
stanju, in so odpravljive z odklonitvijo vzroka nezadovoljstva, brez slehernega
zdravila!
Potemtakem
razum ni »hladen« do čutenja in nikakor ni njegov nasprotnik, pač pa je njegov
usmerjevalec, nadzornik, odrejevalec. Kajti – razum se zaveda, da je tisto, kar
mi prija, povzročitelj mojega ugodja…moje ugodje mi zbuja
zadovoljstvo…zadovoljstvo dobro počutje, le-to pa – »srečno življenje«. Vendar
se razum zaveda tudi tega, da je posameznik v vsakem trenutku sočasno tudi del
celote, da se med seboj pogojujeta, vplivata drug na drugega, si »vračata«…pa
ve, da lahko moje veselje, moje ugodje odščipne ugodje nekomu drugemu, mu ne
pusti dovolj prostora, da bi tudi ono živelo, tako kot moje. Zdaj pa, če imam
tega drugega rad, in on mene, potem bo ta drug le trpel (in se ne bo spravil
nadme, nasprotno, trpljenje bo skušal celo prikriti), ampak – ker ga imam rad,
ga poznam in zaznam njegovo trpljenje, mi ob njem ni vseeno in – to trpljenje,
tuje, zagreni tudi mene, pomeni, da negativno deluje na moje veselje, na moje
ugodje. Če pa je ta drug nekdo, ki me ne mara – ja, bo trpel, zaradi moje
sreče, ampak obenem bo začel razmišljati, kaj naj naredi, da mi jo odvzame,
pomeni, da se bo zavestno usmeril proti meni. In, če mu bo le uspelo, izničil
moje ugodje. Zato razum, ki nikdar ni nestrpen (razen do slabega, do
nestrpnosti, sovražnosti, sebičnosti…neetičnosti), v določenem trenutku
pritisne na stikalo in – omeji doseganje mojega zadovoljstva! S tem mi, v
bistvu, prihrani »povratne učinke«, tiste slabe, obenem pa mi skozi
zadovoljstvo nekoga drugega, moje lastno oplemeniti, nadgradi, poveča. Pravijo,
da je sreča srečna le takrat, kadar se deli…
Da,
razum zmore delovati celo, na prvi pogled, »proti nam«, vendar, v celostnem
pogledu, zroč na nas kot na del nečesa, v naše dobro.
Zanimivo,
pri razumu, je tudi to, da se, v nenehnem iskanju novih spoznanj (vse okoli nas
je v stalnem spreminjanju in že spoznanje nekega novega spoznanja zastavlja cel
kup dodatnih vprašanj) oddalji od nekih konkretnih vsebin, znanj. Razum ne zna
»na pamet«, razum iz snovi izloča pomembne vsebine, ostale zanemari, marsikdaj
ne pomni povsem preprostih zadev, živi in deluje v povsem drugih sferah. Pamet
pa je bolj papagajske narave, zalepi se na tisto, kar so ji v glavo vtepli, in
ostaja, pri tem, do konca svojih dni.
