Tako
je na svetu, da vse se konča,
kar
enkrat spočne se začeti,
še
sonce nekoč se do kraja razda,
že
itak zaman v glave sveti…
In
pride trenutek, ko zadnjič bom klel,
to
čast, da v močvirnatem blodim,
in
duh mi bo v pekel, verjetno, zletel,
ker,
vsemu navkljub, k boljšim sodim…
Neveren,
klanjaje nikdar nisem znal,
po
svoje sem vselej smel iti,
pa
upam, da boš ta zapis spoštoval,
sicer
te prišel bom strašiti…
V
ogenj me vrzi, da stare kosti
se
bodo, poslednjič, ogrele,
preveč
jih povsod, še za živa, trohni,
čemu
bi še moje smrdele…
Ja,
črvom odtegnil bi rad to zabavo,
da
žrli bi me še pod rušo,
kar
hodim hlastajo, jim kvarim prebavo,
težak
sem za njihovo dušo…
Me v
luknjo potresi, in pljuni v slovo,
pod
skalo nebo naj mi jenja,
in
glej, da preprosto se z nje bralo bo:
Umrl
zaradi življenja…
Ni komentarjev:
Objavite komentar