Vsi smo pametni...

Resnično, brez slehernega "zafrkavanja", trdim, da smo vsi pametni. Nekateri, resda, zgolj zase, domnevno vsaj, drugi tudi za druge, a kljub temu...

Večina "zna živeti". Točno ve, kaj potrebuje, da zadovoljstvo, vsaj osnovno, predvsem pa relativno, doseže, in ko ga, doseže, je življenjsko poslanstvo izpolnjeno. Spet, na drugi strani, so takšni, ki "ne znajo živeti zase", pač pa počno, to svoje življenje, na način, da oddajajo...in so, z vidika posamičnosti, trapasti. No, vsaj v očeh omenjene večine. In marsikdaj tudi v lastnih.

Kaj je lepšega, kot biti zadovoljen? Pa še neumen povrh, denimo, in sebičen! Želodec mi je sporočil, da sem lačen, odprl sem hladilnik, in - moja rit je zadovoljna! Lahko sedem pred ekran, pa si kakšno navdihujočo oddajo pogledam, Esmeraldo, na primer, ali nogometno tekmo...

Ja, z druge strani je malo bolj zapleteno. Pa ne, da drug(ačn)i želodci drugače delujejo, nikakor, tudi oni znajo sporočiti, da so lačni...in tudi ni težava, da ne bi hladilnikov premogli, ti drug(ačn)i, jih, večje je vprašanje, kaj v njih najdejo. A, niti ni pomembno, to, sploh ne, sežejo, vzamejo, tudi oni svojo rit napolnijo, vendar...aleluja, zadovoljstvo ni doseženo, le ena izmed potreb, tistih najosnovnejših, danih sleherni živali, rastlini, je odpravljena. Nezadovoljstvo pa ostaja, ker pravi razlogi ne tičijo ne v mojem želodcu, ne v moji riti...

Zanimivo je, da večina rada omalovažuje zadeve, kakršne so šola (šolstvo, šolanje, izobrazba), šport (ne govorim o rezultatih, le-te, očitno, vsi dosegamo, smo zanje vsi zaslužni in nanje, kako ne, tudi ponosni!, pač pa govorim o pogojih, v katerih "družbeni šport" deluje), kulturo (ta je sploh nebodigatreba, ker - kaj, za vraga, potrebujem knjigo, itak vse vem, da pa bi se z nekimi operami kričavimi basal, pa celo poezijo bral, uh, groza nepotrebna...)...in v tem niti ni greh. Prazna glava polnih misli ne more poroditi. Greh je v tem, da so celo tista leta, v katerih so hodili v šolske klopi, dobesedno stran vrgli, pa niti tega niso zmožni doumeti, da je njim dana možnost življenja na višji "ravni udobja" prav zaradi tistih, ki - niso znali živeti (zgolj, predvsem, ali pa sploh) - zase!

Nerad po narodih, ker je itak preveč nacionalizma, tistega najslabše vrste, a uporabim, vseeno, tu, primer naroda, v katerem živim: Slovenci niso narod zaradi vodovodarja Lojza, pač pa zaradi pesnika Prešerna...

P.S.

Vsakič ko slišim nestrpnega "runklna" govoriti o tem, da je škoda denarja za zadeve, ki se v praktičnem (v podobi proizvajanja nekih konkretnih, uporabnih danosti) pomenu ne izkazujejo, pa ko doda, da gre v tovrstnih primerih za parazite, ki na račun njegovega dela živijo, pomislim - ej, cepec, črke, ki jih uporabljaš, da se v cepavosti izkazuješ...računalnik, prek katerega taisto počneš...centralno ogrevanje, ob katerem se greješ, ko zrak v potrato trošiš...vse, kar uporabljaš, je najprej nastalo v glavi, šele nato v rokah. Da je do tvoje riti prišlo!

Vivaldi v večeru...

Lahkotno, kot dim, ki tja v strop poplesava,

v tišino razliva se vrelo srce...

Vivaldi...in vetrič, in krošnje dehte,

je v sanje posuta nebeška dobrava...

Potoki, prek kamenčkov belih, hitijo...

so note mu gnali v nemiru duha,

v dotik, ki ga struna prek duše zazna,

da z njim potlej misli v igrivost žgolijo?

Odteka, že dolgo, se v zvokih razdaja,

z vetrovi podaja se, nekam v neznano,

v nemiru, a vselej do kraja ubrano,

in vztrajno v večeru tem, nekem, ostaja...

Vesolja vedo...

Ugašajo se že, počasi, luči.

Na nebu pa solze iskre se v temine,

iskre, kakor biseri, sad bolečine,

vesolje v tihoti samote ječi...

Morda prav zato vsak dan sonce ugaša,

da zmore se skriti, v zavetje osame,

kjer mu prav nihče več srca ne vzame,

le času pusti, da s seboj ga odnaša...

Vesolja vedo, tisočletja že zrejo,

pa upe, že davno, so vse pogasila,

po svoje zavila, se v žalost ovila,

in, v solzi, za solzo, polagoma mrejo...

V objemu koraka

Spočetka se nisva prav vljudno nosila, 

še pomniš, sem mnogokrat dušo ti klel,

pretrda je rada korake kazila,

kaj vse bi ti delal, kako bi te zmlel!

Čas teče, in nosi različna spoznanja,

zdaj ruši, spet drugič celo okrepi,

in tudi prijateljstvo rado obznanja,

da s časom globijo se redke vezi...

Ja, res, si mrcvaril me v boli krvave,

pa komaj sem čakal, da mraz odfrči,

da zmorem brez tebe, v dotik mehke trave,

da čutim utripe nemirne prsti...

Zdaj pa, kot da skupaj bi v večnost pognala,

mehak, in prijeten je vsak tvoj objem,

toplo me obuvaš, in ni obuvala,

da lepše bi čutil, kot v tebi, v njem!

P.S.

Od vseh čevljev so mi najljubši - razšvedrani!

List(u)

Sediva. Ti vstran, a predrzno me gledaš,

izzivaš, menda, bi me rad doživel,

želiš preslepiti, in se sprenevedaš,

da ti je vseeno, če še boš čemel...

A kaj, te poznam, in ti mene, pa veva,

da tvoja belina preprosto hlepi,

in meni v čutenju zakrulijo čreva,

takrat, ko pisalo predolgo leži...

Bi rad, da prek tebe se lije beseda,

si davno spoznal, da se v njej sam topim,

in veš, da nedolžnost mi tvoja preseda,

ko skupaj sva v plesu gorim, poletim...

Ja, kaj vse prenašal si, kaj vse prenesel,

mi vedno pri roki, vodnjak mojih sanj,

prek tebe smejal sem se, solze raztresel,

odvzameš, da hraniš, vse kar me je manj...

Ne skrbi, obljubim, slovesno, zagnano,

ne bom te zapustil, dokler bom še jaz,

dognal boš, nekoč, kar je še nedognano,

začutil, v praznini, moj zadnji poraz...

Rahlo vetrovna

Sapice mlade zgodaj so vstale,

se pretegnile, pomele oči,

družno v razkritja se nova podale,

pot prek neba jim veselje budi…

So zaplesale, v pišu, prevzetne,

šine objetim lahkotnost v nogé,

spletle si kitke, za modo dovzetne,

da prek poti še nebo okrasé…      

(Od)letela pesem

Lišček, z vejice, razpreda:

Joj, kako je lep ta dan…

maček pa pod njo poseda,

ptičje radosti željan…

Kljunček spevno pomodruje:

Sonce voljo mi zlati…

lakoti, pod njim, vse huje

preko brade se cedi…

Se predaja, ptica mila,

v dušo pesem peti zna…

a pogoltnost je krenila,

da do veje se poda…      

K sreči, videl sem, kričavo,

zadonel v nebo je glas…

lišček je sfrčal v daljavo,

maček skremžil se v obraz…

Uroš Vošnjak, Pravljica

V pepelu

Privila si se, v bežnost hipa,

ki se v neba neskončnost zlije,

da tam razprede simfonije

dveh src, in enega utripa...

V svetleče jadral sem daljave,

utapljale so se v globine,

pogled, kot da nikdar ne mine,

pa zelenel je mlade trave...

In v soncu ples se je vrtel...

Sanjavo dlan je koprnela,

hotela je kot kap nositi,

v nasmehu jutra prebuditi,

želela zgolj, da bi ogrela...

A hip je v bežnosti puhtel...

Potem, znenada, zgolj pomota,

pred mrazom so se skrile ptice,

prek lic v sivino se grenčice

podale so na svoja pota...

Se ohladil je še pepel...

Bine Binko

Bine Binko, prava zgaga,

vse drugače, vihra prava,

prošnje ni, za hip da zmaga,

on po svoje svet zaznava...

Kaj bi pazil, na modrice,

le spoznanje v pamet vodi,

rad na tiste gre stezice,

ki so tvegane v usodi...

Trga hlače, spretno, vešče,

med slikarje se podaja,

srajčke so njegove ješče,

kup jedi na njih ostaja...

In trmari, buča prava,

mu najtežje je verjeti,

zanj življenje je zabava,

pa ga hoče doživeti...

Vreme(nska)

Vreme je vreme,

vselej ustreza,

res, kakor komu,

cel kup je želja,

včasih je breme,

in v slabem podreza,

izpiše kdaj v domu

še solze gorja...

Vsi bi, da sije,

a mehka trava

bo, brez solzice,

uvela v svoj čar,

srečo užije

v dežju puščava,

za njene cvetice

oblak nosi dar...

Zgodbe različne

s trate nebeške

rade spustijo

k nam se, na tla,

snežne spletične

v radosti deške,

če več naložijo

pa - kraj je sveta!

Pesem brez (za)misli

Nohte grizljaje

v nebo se oziram,

iščem (za)misel,

ki stekla bi v ples,

groza me daje,

se že sekiram,

sem, kaže, zvisel,

čisto zares!     

Kaj brez ideje

mi je početi,

zvrhajo pota

se vseh tegob,

ptica brez veje

nima kje peti,

siti dobrota,  

ki pride pod zob...

Sem se odločil,

roke bom dvignil,

prazne so svisli,

prazne do dna,

vendar...bom počil,

če ne bom mignil,

naj brez (za)misli

se pesem poda...      

Preprosta

Spet v dan gole krošnje

so vse zacvetele,

v nebo se odele

in s soncem žare,

oblakov priprošnje

so sad svoj požele,

oči so izpele,

do slednje, solze...

Od cveta do cveta,

je misel razpeta,

zgolj kanček nek sreče,

pa duh poleti;

še spev mile ptice,

popelje stezice

med sanje hlepeče,

in - stran od ljudi...

Besede

Beseda je hiša, in plamen, toplina,

v besedah je tisoče drobnih stvari,

beseda je pot, za podobe spomina,

zadiha v njej vse, kar bilo je, a ni...

Beseda je mati, ki postelj pogreje,

postelje v globini, jo v mehko ravna,

ko v njenih očeh se nebo ti zasmeje,

beseda pove, da si v sreči doma...

Beseda je oče, četudi v oblake

zapuha kdaj strele, ker čas ga jezi,

a vselej, in budno zre tvoje korake,

le lepih besed ti v življenju želi...

Besede so čudne, pustijo se peti,

in mnogokrat v prazno leteti hite,

tedaj pa, ko zmoreš v njih zacveteti,

takrat zate črke sestavlja srce...

Elita, elitni...

Zapis temeljim na nekem komentarju, prehitrem, domnevam, pa, ker tudi sicer pogosto, bolje: redno, opažam, da ljudje ne poznajo opredelitev, besed, s katerimi se skušajo izraziti.

Baje smo pri nas jezni na elite. Ker kradejo, lažejo, goljufajo, bogatijo na naš račun...ker so nas pripeljale v bedo, v kateri živimo. Sori, a ne bo držalo!

To, če ima nek "kmetavzar" (ne mislim na poljedelsko-sadjarsko-živinorejsko usmerjenega proizvajalca, da ne bo nesporazumov) denar, položaj, sto hiš, moč odločanja, to, če se kaže v prvih vrstah na raznih premiernih uprizoritvah (verjemite, večinoma sploh ne ve, kaj se tam dogaja, je zgolj v funkciji "pokazati se"), to ne pomeni ničesar drugega, kot to, da je nekako prišel do tega denarja, položaja, do teh hiš in moči odločanja...zvečine na nekorekten, nemoralen način, kakopak, a kljub temu. On sam še vedno ostaja navaden "kmetavzar", neo(b)tesan, tup, zlahka nemoralen, cepec torej, popoln!

Z našimi elitami ni prav nič narobe, le prepoznati se jih nismo naučili. Je vrag, prepoznava je odvisna tudi od tega, ali pa predvsem, kaj nam, osebno, v življenju največ šteje. Pa si pomagam, da mi malček lažje verjamete, s slovarjem tujk, ki obstaja (aleluja, tudi pri nas!):

Elita -e ž (fr. elite iz lat. eligere izbrati) izbranci, odličniki, najuglednejši, najbolj cenjeni člani nečesa...(je še malček v nadaljevanju, a je bistvo že z zapisanim zajeto)

Potemtakem, če nam je odlična bogata baraba, potem se lahko zamislimo bodisi nad pravilnostjo lastnega dojemanja terminov, bodisi nad lastnim izkaz(ov)anim.

Imamo, tudi pri nas, elit(n)e, in so vredni/e vsega spoštovanja, izkazali so se, sebi in nam, svetu, s svojim odnosom, delom, znanjem...življenjem. Meni, denimo, v slovensko elito sodijo Prešeren, Cankar, Kosovel, Murn...Menart, Pavček, Makarovičeva, Šmit...dr. Bavcon, dr. Cerar, dr. Mencinger...(naj mi ne zamerijo nenašteti, nisem pozabil nanje), in enega samega razloga ne vidim, čemu bi se nanje jezil!

Ja, je že tako, da znata plavati tako tisti, ki se obdrži na površju, kakor olimpijski zmagovalec v plavanju...pa da je pismen tako tisti, ki zmore črke v posamezne besede povezovati, kakor tudi tisti, ki se je suvereno zmožen izražati in udejanjati skozi pisan govor...a, kljub temu, ali pa prav zaradi tega, pri zadevah, s katerimi izkazujemo določen odnos do stvarnosti, pri njih bi morali malček bolj previdno. Da našim "elitnim" ne bi celo v glavo stopilo, še bolj, na podlagi ljudskega mnenja, da so zares nekaj več, kot zgolj, preprosto, beda. Beda, ki je, pač, zahvaljujoč določenim okoliščinam, ki jih je, bolj ali manj, sama zakrivila, s pomočjo vseh, ki te in takšne častijo, dospela na neke položaje.

Poleti, pesem...

Poleti v višave,

spev pesmi hlepeče,

da tam, v modre trave,

up v šir zašepeče...

Ponesi, vrag vedi,

morda se še čuje,

kar moji besedi

v srca rane kljuje...

Mar res se ne da

drugače obstati,

čemu sila zla

hoče vse poteptati?!

Ti loviš...

Ti loviš, v spomin se sliši,

kje je, daleč, tisti čas,

igrarije, slepe miši,

še zapoje mi tvoj glas...

še tvoj smeh doni zveneče,

v sreče sij je žarke tkal,

zdaj v daljavi, koprneče,

stal bom, upal, in se bal...

vse je čudno, vse po svoje,

v dalji ti, in v dalji jaz,

hočem, da ti sonce poje,

meni moči dež obraz...

čas pa bije, le odteka,

reka, ki vse bolj beži,

v prsih je hudič, zateka,

slutiš ne, kako boli...

Le tujec...

Jaz sem svoj svet že preživel...

V tem sem zgolj tujec, ki v konec koraka,

in, bolj kakor ne, na izpev pesmi čaka,

da v miru mi up bo v tišino ovel;

sanje, ideje, vse pustne parade...

po vrsti življenje jih rado poraja,

ko v novem se vije, in v starem odhaja,

so le za naivne, v spoznanjih še mlade;

sam davno izsanjal sem lastna hotenja,

že davno minila mi v jutri je vera,

prepolna, prek roba grenčine je bera...

pač, vse se poraja, da enkrat odjenja,

v kapljicah čakam, da slednja še kane,

tja, v temo, zgolj nekam v nebeške poljane.

Iz raja greh izhaja...

Sta sklenili svet graditi,

davno, v raju, goli riti,

in sta, pač, tako sta znali,

v tuje segli ter ukrali...

Gospodar kot gospodar,

za lastnino mu je mar,

ni deliti mu prav špasno,

pa zavpije gromoglasno:

marš, barabeža pohotna,

je le moja sreča gmotna,

kje spoštljivost je, zahvala,

ker sta sploh lahko nastala?!

Nož sta v hrbet mi zarila,

češ da bosta mi služila,

a sta lezla v vrh drevesa,

kradla z mojega nebesa...

Od tedaj, pač, zgolj tako je:

goloritnim težka poje,

gospodarjem, in njih farjem,

pa prav rajsko je z denarjem.

Govnarska

Ko tron prostak si prilasti,

zamaže celo carstvo...

Ma, ne zamaže, dopusti,

da se razkrije stvarstvo!

Ko pride lopov na oblast,

nastopi čas za krajo...

Gre moč nestrpnežu v slast,

jih dosti je za svajo...

Ne, ni nov čas, ni nov sistem,

le druge so "vrednote",

od nekdaj dane so ljudem

naštete vse lepote...  

Ker...

Val je val, in struja struja,

je z njo vse lažje, je bolj plovno,

in ko priložnost se ponuja,

razkrije v njej se vsako govno!

V senci sveče

Brleče trepeče, in tu in tam meče

prikazni temačne med sence v noč,

umirajo misli, in v kapljicah sveče,

razdaja, v plamenih, do konca se moč;

v nebo se kadi, tanka nitka življenja,

vrag vedi čemu je, in kaj se zgodi,

ko enkrat še zadnji up v končnosti jenja,

in žarek se več v očeh ne zbudi;

mar solza poteče, da bi se izlila,

a molk jo ustavi, da bol zadrži,

morda, kdo bi vedel, bi v sreči kanila,

v uteho krenila prek zadnje poti;

in vztrajno trepeče, trepeče, šepeče,

preteče se sklanja nad njo slednji piš,

pa čakaš, na to, da močneje povleče,

in v zgodbi zastaneš, se v noč odvrtiš...

Bolšja

Bolhe so staknile glave,

žene muka jih v en glas,

padle so prav vse postave,

pa za red je zadnji čas!

Pomnijo še, tiste stare,

dneve polne vseh dobrot,

zdaj so site zgolj utvare,

vse več lačnih je sirot...

Kam se čast je izgubila,

še na psu zvečine ni,

praški, mila, razpršila,

svet v pogubo se vrti...

V tistem cucek se priklati,

pravi bolšji božji dar,

glad se pohiti sladkati,

ji za pravdo ni več mar.

Sonce

Rad imam sonce, v toplem se smeje,

stezam naproti mu često dlani,

prste razpiram, vsem dan naj greje,

v širu nebeškem močneje žari...

V vsakem vesolju je, bržčas, le eno,

da svojim zvezdam luči zna prižgat,

včasih, v oblaku, mu je zagrenjeno,

včasih gre v temo, z močjo se navdat...

Sveti, na poti, ki sanje poraja,

srečo kipeče se v času deli,

biva prav v vsem, kar v bitju obstaja,

in se razdaja, da sploh preživi...

Bedaki na pohodu...

Ko zrem vso norost, ki vse bolj se razpreda,
v sovraštvu rastoče neštete bedake,
bojim se, da zopet človeška nam beda
v vojno zverinstva popelje korake...
A zgoraj igrajo se igrice stare,
posvetni in božji, vse ista je smet,
neumni morda, ali spretni v prevare,
ni važno, ječal radi njih bo planet...

Polžja tura

Polžek leze v strmine,

ma, ne leze, prav brzi,

polžji čas počasi mine,

dolgo že počival ni...

Hiško lepo je nabavil,

si oprtal jo prek pleč,

težka je, kaj bi vam pravil,

pa hiti svoj znoj znoječ...

V gošči znašel se je gosti,

se prebija, in benti,

težke polžje so bridkosti,

zlasti kadar se mudi...

Pleza, pleza polž visoko,

da prijetno zažgečka,

kakor vselej, ko čez roko

polž se na potep poda...

(po)Nočna

Se nebo je zapacalo v zadušljivo kraco,

ob drevesu pes postal je, in privzdignil taco,

kaj si misli, kaj razpreda, z mnenjem se podpiše,

prazne duše so pospale v hladne, prazne hiše...

Ura kliče že kokote v jutro nove nade,

sanje redke so za mlade, jalove naslade,

kar življenje v sebi nosi, slej ko prej razkrije,

zvezd v obilju ni, pa trosi vsepovprek pomije...

Dolga leta ideali so v nebo leteli,

tozadevno svet je krasen, vsi so izpuhteli,

kaj bi s tem, pomembno je, da se zbudi spoznanje:

še najbolj nas odlikuje naše lastno - sranje!

Daj, skoči z menoj!

Skoči z menoj, med glasove pojoče,

ne vem resda kam naju pot popelja,

a bova skakljala, kot nama se hoče,

morda bo uspelo celo do neba...

Preveč je sivine, preveč smerokazov,

v megleni praznini izgublja se dan,

ne da se mi šteti brezličnih obrazov,

ki tavajo v nekam, brez sončevih sanj...

Daj, pridi, pogumno, že šir naju čaka,

na nebu pomlad v tisočerih cveti,

naj bova za druge zgolj sneta bedaka,

a hočem, da zvezdo začutiš v dlani...

Daj, vem, da to zmoreš, v očeh tako piše,

in pravi lahkotno mi vsak tvoj korak,

od tal bi pognal se, visoko, še više,

in tkal zlate žarke v neba sinji zrak...

Na vlaku

Letijo podobe, za hrbtom ostaja

prav vse, kar poslednjič se piše v slovo,

še dolga je pot, tiho čaka postaja,

počasi razkraja se v mraku nebo…

Kje vse popeljalo življenje je pota,

v njih sanje so goltale zgodbe sveta,

bi hodil jih zopet, le – cilji so zmota,

se v kapljicah sreče prav vse lesketa…

A še bodo dnevi, da črto povlečem,

sem v zmote zastavljen, in up se bori,

kot sveča prastara, v poslednjost trepečem,

medtem ko med prsti se plamen topi…

Postaja pa čaka, nekje v tihoti,

molče, nezadržno, se ji ne mudi,

naj kaže se speča, gre vselej naproti,

še slednji korak je nikdar ne zgreši…

Drdravo tko pesem jeklena kolesa,

zrcalim se v steklu, zgolj nočni odsev,

uborna prtljaga, v njej zvezčič, peresa,

da z njimi do dna bom vse misli izpel…

Potem pa, nekoč, ko nek dan me odšteje,

in roka zastane, zaspi mi oko,

se luna v slovo mi prav blago nasmeje,

zatem se odpravi na drugo nebo…

V potoku ples...

Pesmico mlinček v potoku namaka,

da zaropoče v poskok, juhuhu,

rak ostrokleščni jo komaj dočaka,

rakico zgrabi in že ples je tu!

Se zavrtita v peščene brzice,

iskre neštete objem porodi,

sonce razvleklo v nasmehu je lice,

srečno, kot vselej, ko srca budi...

In sta plesala, v večer se vrtela,

niti za hip se objem ni končal,

v zvezde sta svojo ljubezen odela,

mlinček pod njimi je truden zaspal...

Najdražji bog...

Od nekdaj človek ga časti,

v podobicah mu sveti,

se bolj boji, in manj sledi,

ga zmore še prekleti...

Zamenja ga, če je prestar,

se versko, pač, sprevrže,

blešči se v svetem nov oltar,

a starega zavrže...

Prisega potlej mu kleče,

kot vdan, pokoren sluga,

neuk je, revež, pa ne ve,

da etična je kuga...

In niza, v vrsti, nanj pomnik,

v pomembnosti palače,

v seštevku raznih božjih slik

še njemu vrednost skače...

Ne, ni zgolj en, ne troedin,

se v tisočerih smeje,

več ničel, bolj je bogec fin,

in bolj srce pogreje...

Tako se klanja, dan za dnem,

prav vdano in hlastavo,

ta, ki naj svet bi dal ljudem,

a cvenku poje slavo!

Z goré zvedavec

Potoček zvedavec z goré se podal,

oblakov sanjavih prenaša pozdrav,

prek bele strmine v zelene dolé,

šumljaje ga žene nemirno srce…

Nemiren utira v skalovje poti,

za hip ne postane, ko s časom beži,

ponesel prek hrbta s seboj je pomlad,

cvetočo potresel jo bo preko trat…

Ko luna zredila se v trebuh bo spet,

bo trata dehteča, ob cvetu bo cvet,

takrat bo potoček svoj dir počasnil,

od trudnega dela vsaj malo počil…

Kuža laja

Laja kuža, pri sosedi,

laja, da ves blok doni,

vrag ga ve, kaj v besedi

svoji, pasji, govori...

Ga, morda, kaj v hrani moti,

bi pod nebom zvezde štel,

mu soseda je napoti,

jo še ves večer bo klel?!

Se že zlajal bo, do kraja,

luna v rosnem je še bleda,

huje je, takrat ko laja

na moža jezna soseda!

Klovn

Odeva obraz si v podobe različne,

nasmeh je v rdečem, so v belem solzé,

krog njega vrste se podobe brezlične,

plačale za čas, da bo tekel smejé...

Nihče ga ne vpraša, če solze bolijo,

če smeh se izvija iz duše grenak,

v zabavo je tu, da prek njega živijo,

da v dan si spustijo, za hipec, svež zrak…

Ko toži, morda mu je res v tožbo dano,

morda se do tal mu izničil je svet,

pomembno je to, da dovolj je zlagano,

življenje se v novcih da zlahka preštet…

Za dnevom večer, dve, morda tri predstave,

prinaša polnilo za prazen nek kraj,

če v žalosti zmogel dovolj bo zabave,

bo dober obisk, cirkus pride nazaj…

In zro, praznobitni, po vrsti, goltavo,

jim je dobrodošel še slednji junak,

prek njega še sebi bi ščipali slavo,

a dim je le dim, v pesti zrak pa zgolj zrak…

Pred noč, ko med sanje bo skušal zaspati,

razkril si obraz bo, izpral ga na plan,

izjokal, kar dano mu je izjokati,

a z jutrom – nov klovn, in nek dan nov zlagan.

Zlatica

Ubral si na nebu bom drobno zlatico,

oprano v oblakih neštetih solza,

v neznanem si jo umestim, kot vodnico,

da up mi prisveti, ko leže tema...

Jo v dlani bom hranil, z utripom objeto,

o sanjah ji pravil, ki tihe žive,

o tem, da bledi, nezadržno, vse sveto,

ugaša v praznini človeško srce...

Ko ležem, ob vzglavju mi misli bo grela,

bedela do jutra v vse moje noči,

morda, kdo bi vedel, z menoj bo uvela,

z vetrovi razdala se v širne poti...

Po svojih poteh...

Prek morja podal se, za valom, nek val je,

da v novih spoznanjih izmeri razdalje,

pozdravil bo zvezde, pod njimi zasije,

še preden v sipino korak svoj izlije...

Raztresle so zvezde nasmehe v temine,

poslednje postaje za mnoge spomine,

a v večnosti dano ni času obstati,

pa, tu in tam, zvezda v temo gre zaspati...

Še luna se maje, postrani leži,

oblak je poveznila preko oči,

in sanja o tem, da nekoč se poda

po svoje povsem prek neba...

Ga-ga-ga...

Raček Luka

pot ubira,

kakšna muka, 

se nervira,

zibajoče

glasno gaga,

sonce vroče

ne pomaga...

Kaj bi pravil,

znoj znoječe,

se odpravil

je do sreče,

ga že čaka,

v daljavi,

rodna mlaka,

biser pravi...

Ga-ga-ga-ga,

trudne viže,

ga-ga-ga-ga,

je vse bliže,

že se čuje

pesem raja,

pa kljubuje

in vztraja...

Na zidu ura bije...

Od jutra do mraka, od mraka do zore

nihalo se suče, zibaje, v ples,

v njem polja in trate, ravnice in gore,

smrad ceste drveče, šum tožnih dreves...

Bim-bam, vsake kvatre, bim-bam le zapoje,

in teče, odteka, čeprav zgolj visi,

ko v krogih nenehnih vrti roke svoje,

le eno ti pravi, da čas ti puhti...

In ti si odmeril ji mesto na zidu,

svečano, bleščeča pozdravlja v nov dan,

slepiš se, v življenja obilnem prividu,

ti njen si, in ona sodnik tvojih sanj!

Bim-bam, prav lepo je, bim-bam ko odmeva,

zveneče razliva se v miru njen glas,

a ona za hipec en sam ne okleva,

ko pota ti vodi, razvršča ti čas...

In, lepi spomini, še ded je navijal,

nje duša z verigo se v zlatem krasi,

že njemu bim-bam je doneče odbijal,

te čaka, prav tam, kjer kazalcev več ni...

Se v dvomu svet vrti

Nevednost je izvir napak,

ki delno znanje ga odpravi,

a z znanjem šolan si bedak,

če ni bistrine dvoma v glavi!

Duri

Rad trkam na duri, če peč je za njimi,

če iskre letijo do svojih oči,

če duša razdaja se v vsej svoji plimi,

in modra jasnina z neba se smeji.

Rad trkam na duri, na tiste preproste,

ki komajda čakajo, da se odpro,

na duri, ki dihajo za svoje goste,

ko sežeš po kljuki, že sežeš v roko...

In potlej, ko čutiš, da v času se zliješ,

da si koreninice svoje pognal,

ja, potlej kar s srcem te duri oviješ,

pa vselej do njih boš poti poiskal.

Poti

V življenju sta zgolj dve osnovni poti:

je prva, potlačena vse do prahu,

prek nje so krdela se vselej valila,

valila, po Svetu ničevost razlila,

v imenu bogov, in moči, in strahu...

Je druga, ki v samosti najraje hodi,

in hodec prek nje, tu in tam, tudi blodi,

si samemu sebi na njej kažipot,

sloneč na spoznanjih vseh lastnih zablod...

In tudi pogled ju različen krasi:

na prvi nenehno le greš za nekom,

in gledaš nenehno v tresoče obline,

postanejo, sčasoma, tvoje širine,

pa lezenje v rit rata splošen sindrom...

Na drugi pa hodiš, kot hodiš, po svoje,

v kletki nevidni pod nebom ujet,

postaneš, ko ptičica milo zapoje,

med gostim trnovjem pa šteje vsak cvet!

Naj umna bo al' sveta...

Mejduš, si mislit mor'te,

so knjige razne sorte!

Globoke so, in plitke,

debele, pa še suhe,

za pamet, za užitke

(to tudi vkup zna iti,

če glavo znaš rabiti...),

in tudi za stremuhe!

Premnoge so vsebine,

ki kažejo jih listi,

a marsikakšna mine

brez sleherne koristi,

ker...

naj bo celo sveta,

ni knjiga za teleta!

Naše mravljišče

Naše mravljišče ni prav visoko,

dvajset nadstropij prešteti se da,

zidali so ga, dve leti, na roko,

preden je seglo vse tja do neba...

Sonce v njem sveti, tudi ko noč je,

le na stikalo pritisneš, gori,

v kleti temačni, globoko, sotočje,

prav vseh potokov, iz prav vseh cevi...

Vreme imamo, kakor kdo hoče,

veter, ki zmore različne stvari,

zna ohladiti, ko zunaj je vroče,

zlahka ogreje, ko mraz ledeni!

Le ena stvar je, ki v slabo se šteje,

in je rešiti, premajhen, ne znam:

v našem mravljišču čas teče hitreje,

vsi le hitijo, zvečine sem sam...