Najdražji bog...

Od nekdaj človek ga časti,

v podobicah mu sveti,

se bolj boji, in manj sledi,

ga zmore še prekleti...

Zamenja ga, če je prestar,

se versko, pač, sprevrže,

blešči se v svetem nov oltar,

a starega zavrže...

Prisega potlej mu kleče,

kot vdan, pokoren sluga,

neuk je, revež, pa ne ve,

da etična je kuga...

In niza, v vrsti, nanj pomnik,

v pomembnosti palače,

v seštevku raznih božjih slik

še njemu vrednost skače...

Ne, ni zgolj en, ne troedin,

se v tisočerih smeje,

več ničel, bolj je bogec fin,

in bolj srce pogreje...

Tako se klanja, dan za dnem,

prav vdano in hlastavo,

ta, ki naj svet bi dal ljudem,

a cvenku poje slavo!