Na griču hrast očak stoji,
stoji čvrsto, vsemu kljubuje,
in zvezde v nočeh ljubkuje,
iz brazd mu tiho čas polzi...
Prek griča vodi plaha pot,
korake v travi je zakrila,
ko mlade je pod hrast vodila,
iz časa v čas, iz roda v rod...
Po deblu zgodbe se vrste,
je zadnji že visoko plezal,
da svoji prostor je urezal,
ter ji v srce ujel ime...
Otožno veje šeleste,
ko s širnih se neba poljan
podaja vetrič v jutra dan,
k spominom, ki pod križi spe...
Ni komentarjev:
Objavite komentar