Nekoč,
čez tisoče bo let,
nebo spet
modro krog Zemljé,
in
zvezde bodo spet žarele
ter v
čar noči svoje odele,
v
srebrnem siju bo poljé
uspavalo
prav vsak svoj cvet…
Nekoč
spet potok bo šumel
v bistrini
svojega spočetja,
odnašal,
nosil, se razlil,
ugašal
kdaj, pa spet budil
sozvočja
radostnega petja,
ko v
morje svoje bo brzel…
Nekoč
bo vse, kot je bilo,
v lepoti
krutost bo tonila,
ko
čas po svoje spet bo štel,
izbiral
tisto, kar bo vzel,
in
nada zopet namestila
se v
slednjem jutru bo v oko…
V
temačnosti hladnih globin
bo na
človeka spal spomin…
Ni komentarjev:
Objavite komentar