Naše mravljišče

Naše mravljišče ni prav visoko,

dvajset nadstropij prešteti se da,

zidali so ga, dve leti, na roko,

preden je seglo vse tja do neba...

Sonce v njem sveti, tudi ko noč je,

le na stikalo pritisneš, gori,

v kleti temačni, globoko, sotočje,

prav vseh potokov, iz prav vseh cevi...

Vreme imamo, kakor kdo hoče,

veter, ki zmore različne stvari,

zna ohladiti, ko zunaj je vroče,

zlahka ogreje, ko mraz ledeni!

Le ena stvar je, ki v slabo se šteje,

in je rešiti, premajhen, ne znam:

v našem mravljišču čas teče hitreje,

vsi le hitijo, zvečine sem sam...