Le tujec...

Jaz sem svoj svet že preživel...

V tem sem zgolj tujec, ki v konec koraka,

in, bolj kakor ne, na izpev pesmi čaka,

da v miru mi up bo v tišino ovel;

sanje, ideje, vse pustne parade...

po vrsti življenje jih rado poraja,

ko v novem se vije, in v starem odhaja,

so le za naivne, v spoznanjih še mlade;

sam davno izsanjal sem lastna hotenja,

že davno minila mi v jutri je vera,

prepolna, prek roba grenčine je bera...

pač, vse se poraja, da enkrat odjenja,

v kapljicah čakam, da slednja še kane,

tja, v temo, zgolj nekam v nebeške poljane.