Zlatica

Ubral si na nebu bom drobno zlatico,

oprano v oblakih neštetih solza,

v neznanem si jo umestim, kot vodnico,

da up mi prisveti, ko leže tema...

Jo v dlani bom hranil, z utripom objeto,

o sanjah ji pravil, ki tihe žive,

o tem, da bledi, nezadržno, vse sveto,

ugaša v praznini človeško srce...

Ko ležem, ob vzglavju mi misli bo grela,

bedela do jutra v vse moje noči,

morda, kdo bi vedel, z menoj bo uvela,

z vetrovi razdala se v širne poti...