Na zidu ura bije...

Od jutra do mraka, od mraka do zore

nihalo se suče, zibaje, v ples,

v njem polja in trate, ravnice in gore,

smrad ceste drveče, šum tožnih dreves...

Bim-bam, vsake kvatre, bim-bam le zapoje,

in teče, odteka, čeprav zgolj visi,

ko v krogih nenehnih vrti roke svoje,

le eno ti pravi, da čas ti puhti...

In ti si odmeril ji mesto na zidu,

svečano, bleščeča pozdravlja v nov dan,

slepiš se, v življenja obilnem prividu,

ti njen si, in ona sodnik tvojih sanj!

Bim-bam, prav lepo je, bim-bam ko odmeva,

zveneče razliva se v miru njen glas,

a ona za hipec en sam ne okleva,

ko pota ti vodi, razvršča ti čas...

In, lepi spomini, še ded je navijal,

nje duša z verigo se v zlatem krasi,

že njemu bim-bam je doneče odbijal,

te čaka, prav tam, kjer kazalcev več ni...