Duri

Rad trkam na duri, če peč je za njimi,

če iskre letijo do svojih oči,

če duša razdaja se v vsej svoji plimi,

in modra jasnina z neba se smeji.

Rad trkam na duri, na tiste preproste,

ki komajda čakajo, da se odpro,

na duri, ki dihajo za svoje goste,

ko sežeš po kljuki, že sežeš v roko...

In potlej, ko čutiš, da v času se zliješ,

da si koreninice svoje pognal,

ja, potlej kar s srcem te duri oviješ,

pa vselej do njih boš poti poiskal.