Sta sklenili svet graditi,
davno, v raju,
goli riti,
in sta, pač, tako
sta znali,
v tuje segli ter
ukrali...
Gospodar kot
gospodar,
za lastnino mu je
mar,
ni deliti mu prav
špasno,
pa zavpije
gromoglasno:
marš, barabeža
pohotna,
je le moja sreča
gmotna,
kje spoštljivost
je, zahvala,
ker sta sploh
lahko nastala?!
Nož sta v hrbet mi
zarila,
češ da bosta mi
služila,
a sta lezla v vrh
drevesa,
kradla z mojega
nebesa...
Od tedaj, pač,
zgolj tako je:
goloritnim težka
poje,
gospodarjem, in
njih farjem,
pa prav rajsko je
z denarjem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar