Na vlaku

Letijo podobe, za hrbtom ostaja

prav vse, kar poslednjič se piše v slovo,

še dolga je pot, tiho čaka postaja,

počasi razkraja se v mraku nebo…

Kje vse popeljalo življenje je pota,

v njih sanje so goltale zgodbe sveta,

bi hodil jih zopet, le – cilji so zmota,

se v kapljicah sreče prav vse lesketa…

A še bodo dnevi, da črto povlečem,

sem v zmote zastavljen, in up se bori,

kot sveča prastara, v poslednjost trepečem,

medtem ko med prsti se plamen topi…

Postaja pa čaka, nekje v tihoti,

molče, nezadržno, se ji ne mudi,

naj kaže se speča, gre vselej naproti,

še slednji korak je nikdar ne zgreši…

Drdravo tko pesem jeklena kolesa,

zrcalim se v steklu, zgolj nočni odsev,

uborna prtljaga, v njej zvezčič, peresa,

da z njimi do dna bom vse misli izpel…

Potem pa, nekoč, ko nek dan me odšteje,

in roka zastane, zaspi mi oko,

se luna v slovo mi prav blago nasmeje,

zatem se odpravi na drugo nebo…