Vesolja vedo...

Ugašajo se že, počasi, luči.

Na nebu pa solze iskre se v temine,

iskre, kakor biseri, sad bolečine,

vesolje v tihoti samote ječi...

Morda prav zato vsak dan sonce ugaša,

da zmore se skriti, v zavetje osame,

kjer mu prav nihče več srca ne vzame,

le času pusti, da s seboj ga odnaša...

Vesolja vedo, tisočletja že zrejo,

pa upe, že davno, so vse pogasila,

po svoje zavila, se v žalost ovila,

in, v solzi, za solzo, polagoma mrejo...