V rokah mi je nek čas zastal,
še v črno belem,
iz daljave,
obraz v njem, tako
svetal,
zaspal, odet v
mehke trave...
Zaslišim glas, še
vedno zna
s toplino se mehko
razdati,
pogled, ni v njem
nič več neba,
ki ga krase
slapovi zlati...
In naokoli ljub mi
kraj,
kdo ve kako se
danes kaže,
letijo misli mi
nazaj,
spominov neumorne
straže...
Sprosti se, iz
globin, izdih,
praznina z njim
grenko zapeče,
pa se izlije, v en
sam stih:
Kako ta čas v
minulost teče!
Ni komentarjev:
Objavite komentar