Spočetka se nisva prav vljudno
nosila,
še pomniš, sem
mnogokrat dušo ti klel,
pretrda je rada
korake kazila,
kaj vse bi ti
delal, kako bi te zmlel!
Čas teče, in nosi
različna spoznanja,
zdaj ruši, spet
drugič celo okrepi,
in tudi
prijateljstvo rado obznanja,
da s časom globijo
se redke vezi...
Ja, res, si
mrcvaril me v boli krvave,
pa komaj sem
čakal, da mraz odfrči,
da zmorem brez
tebe, v dotik mehke trave,
da čutim utripe
nemirne prsti...
Zdaj pa, kot da
skupaj bi v večnost pognala,
mehak, in prijeten
je vsak tvoj objem,
toplo me obuvaš,
in ni obuvala,
da lepše bi čutil,
kot v tebi, v njem!
P.S.
Od vseh čevljev
so mi najljubši - razšvedrani!
Ni komentarjev:
Objavite komentar