Kaj boš, ko boš velika?

Danes sem jo vprašal, kaj bo, ko bo velika. V trenutku, brez kančka oklevanja, je, kot iz topa, izstrelila – »tata«…

 

Grenkobno sem se nasmehnil ter mrmraje, bolj sebi v brado, kot v njeno nerazumevanje, izustil »ne splača se, dete, biti tata, ne bodi neumna, celo odsvetujem ti to, razen, kakopak, če boš mazohistka, in boš uživala v svinjarijah, katere ti bodo (s)počeli«.

 

Zadosten razlog, meni, domišljavemu, da si drznem razlagati o tem, da je detetu, kaže, dovolj lepo v moji družbi. A ni sile, jo bo ta hiba, zagotovo, minila…

Kdaj se bom naučil…

… spati noč preden Malo pride, in noč preden gre?

… dihati brez zraka in živeti brez življenja?

 

Kdaj se bom naučil sprejemati maske, se bratiti s hladom in s praznino, prijateljevati s prijateljstva nedostojnimi?

 

Kdaj se bom naučil skrivati pod lupino, dovolj čvrsto, da preračunljivosti, sebičnosti, celo pokvarjenosti skozi sebe ne bo pustila?

 

Kdaj se bom naučil pljuniti na vse tisto, in na vse tiste, kar in ki si popljuvano/i biti zasluži/jo, a sline vredno/i ni/so?

 

Očitno sem zaostal, in to zelo, kajti – kamorkoli se ozrem, ugotovim, da znati tako ni neka redkost.

Kako bi svetoval?

Danes, pravzaprav že včeraj, sem nameraval iti nekoliko prej spat, kajti jutri, pravzaprav danes, bom prej vstal, da opravim vse potrebno, preden se po Malo odpravim… a sem, sredi noči, preverjal pošto, prispelo na festival Rima raja, in v spremnem pismu neke učiteljice prebral prošnjo, če bi si lahko malce časa vzel, da mladim zapisovalcem svetujem. Pa sem, si vzel malček časa, in zapisal, kar v nadaljevanju (za)lepim…

 

  

Dober večer!

 

Potrdim prejem pesmi, hvala zanje! Prav tako hvala za vaš trud, usmerjen v zagotavljanje poenotenega izgleda zapisov!

 

Glede nasvetov mladim zapisovalcem pa... si vzamem "malček" časa.

Najprej zapišem, da sem prepričan o tem, da naj bi pisali samo tisti, ki čutijo potrebo po takšnem izkazovanju, tisti, katerim verzi in rime, jedrnatost, obenem sporočilnost besede, "tečejo skozi žile", tisti, ki poezijo (za)čutijo kot del svojega obstajanja.

 

Pri slehernem početju je, poleg zmožnosti, neke motivacije, vloženega truda... potrebna predvsem volja, raje zapišem želja, in to velja tudi za sleherno obliko ustvarjanja, potemtakem tudi za pisano besedo in predvsem za poezijo, ki naj bi bila, žal, ali pa k sreči, izključno v svoji klasični podobi, vrhunec pisane besede. "Na silo" nobeno delo ni dobro opravljeno, kako bi bilo dobro opravljeno neko zapisovanje, ki je tudi, če ne predvsem, osebno izpovedovanje. Če drugega ne, potem z zapisi pričam o lastnih pogledih na svet, o svojem dojemanju, pojmovanju...

 

Živimo, pa ne samo sedaj, v "modernih časih", v svetu dvonogega "fotokopiranja", v svetu kalupov, raznoraznih, v svetu posnemanja, v svetu, v katerem večina v iskanju neke lastne identitete povzema identiteto večine, absolutne večine. In je tisti večen "ne bodi kot drugi" bolj oblika farse, saj drugega ne moreš v ne-drugega spremeniti, in so pozivi pri tem krepko premajhne moči.

"Česar se Janezek nauči, to bo Janez znal," žalostno, vendar dejansko stanje.

 

Pri dosedanjem rimarajanju se mi je zgolj nekajkrat pripetilo, da sem v posameznem otroku mlajše skupine zaznal določene obete, a sem, na žalost, v večini primerov ugotovil, kasneje, da imajo obeti le tu in tam osnove.

Spontanost, iskrenost, predvsem pa biti "sam svoj", sebi zvest, vsaj malček drugačen od vseh ostalih, pa čeprav se zna to dokaj boleče izkazovati in občutiti - brez tega nikakršen trud na področju poezije ne more roditi sadov!

 

Veste, kaj najbolj pogrešam pri mladih zapisovalcih, v okviru Rima raje? Zelo kratek čas je zaznati, skozi besede, otroke in otroškost, in krepko prehitro, že v petem, šestem razredu se trudijo, da bi čim bolj odrasle posnemali! Pa ko bi vsaj neke "menarte", na primer, posnemali (Menart je namreč pisal izjemno poezijo, povsem življenjsko, obenem globoko, a tako preprosto zapisano, da marsikdo pomisli, kako bi tudi sam nekaj podobnega zmogel, čeprav je prav v tej preprostosti besede njena umetelnost, redkim dosegljiva), ne pa kar tako, odraslih povprek, njihovih bolj kot ne neumnih miselnih, čustvenih, vedenjskih vzorcev. Dopuščam možnost, da se ne boste strinjali z menoj, a - če ste me že povprašali, vam bom povedal tako, kakor mislim, da je edino pravilno, in predvsem mojemu mnenju skladno.

 

Potemtakem, kaj svetovati tako mladim vajeniškim kandidatom?

Piši samo, če brez pisanja ne znaš biti. Poslušaj čas, ki te popelje v zapis, ne delaj si "urnika pisanja" (ko se pojavi navdih, takrat, po določeni količini "vaje", ki se zmore tudi v letih udejanjiti), kajti samo takrat, ko navdihu slediš, zares "sebe pišeš", sebe izpoveduješ. Obrti se je moč naučiti, a je predvsem v spontanosti, v preprostosti izvedbe, v spletenosti mišljenj in čustvovanj... tista potrebna umetelnost, ki umetnost ločuje od obrti! In predvsem - beri, beri, in še bolj beri, "goltaj" poezijo, izključno klasično, čim manj prevodov, da začutiš melodičnost, ritem, sozvočnost, da pridobiš besedni zaklad... in, to "zapoved" bi celo na prvo mesto postavil, nikogar ne posnemaj, kajti nikoli ne boš postal/a karkoli drugega kot to, kar si.

 

Če ste pričakovali drugačne nasvete, potem ste pričakovali preveč, kajti za drugačno svetovanje je potrebno zapisovalca/ko poznati, spremljati zapisovanje skozi čas, ugotavljati morebitne pomanjkljivosti, in napredovanja, predvsem pa se mora bitje, ki si takšnega svetovanja želi, zares prizadevati za "živeti poezijo" (ne S poezijo, ne OD poezije ali ZA poezijo). In, verjeli ali ne, vendar - preredki so, katerim gre zapisovanje verzov lažje, bolj tekoče, lahkotnejše, prijetnejše... kot zapisovanje proznega besedila. In samo takšni bodo, morda, nekoč dospeli do "živeti poezijo".

 

Da, tudi za to prošnjo po nasvetu vam zapišem svoj - hvala! V trinajstih letih sem namreč samo nekaj primerov (na prste ene roke bi jih zmogel prešteti) dejanskega mentorstva doživel, delovanja, ki se kaže tudi s poskusi usmerjanja, graditve... in ne zgolj dajanja naloge, zbiranja in pošiljanja zbranih prispevkov. In samo tak način dela je, za moje pojmovanje, edino pravo mentorstvo!

 

S pozdravi, z "mojega", pod nebom dehtečega, brega!

 

Uroš Vošnjak

Na sveže, v čisto…

Naj bo vsakomur v zadovoljstvo, svinji njeno blato, ptici sinje nebo.

Blato se ne bo upiralo, je sebe, in svinje, vajeno, nebo pa bo zvezdo potočilo, ko ptica v temo pade.

 

Naj rilci krulijo, in ptice žgolijo. Prvih se ogibam, druge obzirno, od daleč, v dihanje zajemam. In bi za njimi poletel, če ne drugače, z vetrom, v daljo, v tihoto, na sveže, v čisto, v spokoj.

Tako, pač, je… (če želiš peti, zapoj na melodijo Ci sara)

Ko nebo se ti stemni,

in nobene zvezde ni,

da budila bi, bodrila in vodila,

sanje davno so pošle,

ne gori, kjer prazno je,

kjer življenju zgodba se je že razbila…

gre zato le, da gre…

 

Sonce nosil sem v dlaneh,

in poznal sem srečo, smeh,

le trenutek, pa do konca vse izgine,

čas prav rado plameni,

da v pepel vse spremeni,

da v temo neskončno še srce premine…

pač, tako je, da…

 

Gre, kot gre,

ni prostora za sanje, kjer vlada jemanje,

gre, da gre,

vsaka pravljica neha, se hitro upeha,

gre, da mre,

kruto srečo požanje poslednje spoznanje,

k vragu vse,

kjer je hlad v temi, tam ti sonca iskati ni…

Pa noče in noče, k hudiču…

Ko v današnjem dnevu vraga k hudiču pošiljam, se upira, silovito, da vrši prek brega tako, da bolj skorajda moglo ne bi. Užaljen je, baje, pa se v srditosti svoji razkazuje, češ da pa on meni nikoli ničesar slabega ne bi naredil, meni že ne…

 

Ne verjamem mu, besedice ne, ma, celo črke, sem že slišal, taisto, nekoč, in dobro vem, kaj se je izcimilo. Ne, ne, ničesar slabega, ne, kaj bi bili malenkostni, ko pa se je samo in izključno slabo, kar tako, povprek, zavrtelo! In je tisti meni-nikoli podobe predvsem meni, če ne celo samo meni zapopadel!

 

Ja, ne verjamem mu, pa naj vrši kakor hoče, k sreči rastje ni ozelenelo, v nasprotnem bi do tal polomil, vse, domnevam da s pojasnilom, da za moje ogrevanje skrbi.

Ne, ne verjamem vragu, in njegovi črni duši, pravzaprav hladu in praznini, ki namesto nje za nečednosti skrbita.

 

In – še najbolj divja, ko vrata odpiram, da lahko kosmatinci svojo promenado izkazujejo, žvižga, skozi okna in vrata, pa gledam, da čim prej zaprem, in celo kapo, volneno, si prek ušes dajem, da bi me njegovo pravičniško, pravzaprav vražje negodovanje utišano doseglo.

 

Obstaja vrag, obstaja, za razliko od boga, celo pravljično se zna izkazovati, in bolj ko tako počne, bolj na koncu udari. Kdo ve, če ni bog prav zaradi njega iz-umrl! Pobasal šila in kopita, sonce dnevom ukradel, nočem pa zvezde z neba snel. Da so še sanje izpuhtele.

Bolj na okroglo…

Včeraj sem se cel dan hranil izključno s palačinkami, pa še nekaj jih je za danes ostalo. Posledica uro in pol trajajočega palačinkovanja, ali pa, tudi tako bi šlo, druženja s štedilnikom, hranjenja plamenov, v njem plesočih. Tako da… da, po vsej verjetnosti bom, vsaj tu in tam, ko in če se mi bo dalo, zadevo ponovil. Ekonomično hranjenje, obenem sila preprosto, lahko kar sproti poješ, niti mazati ni treba, z ničemer…

 

Ob peki mi je moj Sonko misli lovil. Giska giskasta, običajno ne zmore počakati, toliko časa, da bi vse spekel, pa ji sproti hladim, in mažem, spečene palačinke, in mi prija, silovito, ko gledam, kako se sladka z njimi. Če so kot samostojen obrok, takrat zmore tudi skorajda štiri zmazati. In je buša sita, dete posladkano, za rokici in lička pa tako in tako v bližini umivalnik čaka. Na pacarona tatinega…

 

Zdaj sva se vsaj toliko »zdresirala«, da počaka in skupaj odideva do umivalnika. In da ji zaviham rokava, in ji brisačo pod brado namestim, da se pri umivanju vsa ne zmoči. Na začetku je bilo drugače, bolj pestro, rada ima vodo, rada se z njo igra, pa je pogostoma »bežala«, ne čakajoč name, do pipe, in jo je bilo potrebno, po vsakem njenem umivanju, preobleči. Da sva imela v sobi malodane galerijo čistih, komajda oblečenih, a sušečih se majčk, in tudi »bodijev«, včasih hlač…

 

V prejšnjem tednu mi je povedala, da bo, ko odraste, »kot tata«. Ne bom tajil, prija, kadar ti dete izkaže to, da v tebi vidi nekaj posnemanja vrednega, pravzaprav želenega, in tudi tega ne bom tajil, da bi se z njo, ko bi bila večja, o tej njeni želji krepko pogovarjal. In bi ji skušal našteti določene prednosti stanja biti-kot-tata, predvsem pa pomanjkljivosti, ki jih, v svetu, kakršen je, dobesedno mrgoli. In bi ji pojasnil, da ni dobro, kadar se z značajem izkazuješ, med vsemi prilagodljivci, nemoralnimi, predvsem nemoralnimi…

 

Kamorkoli pogledam, povsod jo vidim, slišim. In črte, za letali, se zarisujejo prek neba, nje pa ni, da bi jih skupaj štela. In »tekmovala« kdo bo prvi novo ugledal. Barabica, vidi več kot je treba, krepko več, kot bi bilo priporočljivo videti. Ja, v tem zagotovo že je name, pardon, tudi v tem. Marsikdaj je dobro biti slep, in da izza hrbta nikoli pred oči ne dospe, pa da ugotoviš, kot kakšen bedak si se izkazoval, kot kakšen bedak si bil obravnavan. Jebat ga, v svetu poštenega laganja…

 

Razmišljam, če bi ponekod pajčevine odstranil, in se vse bolj odločam, da jih bom, še nekaj časa, raje pustil. Skupaj opazujeva dogajanja v njih, gledava pajke, všeč ji je, ko približa prstek in se je pajkec ustraši ter zbeži na njemu domnevano varno razdaljo. In se pajčevina, ob tem, zatrese, ter se kar nekaj časa tako izkazuje, pa je videti kot bi se pajkec gugal na njej. In se učiva, tudi pri ostalih podobah živetja, čemu se je varno približati, in kako, da ne poškoduje, čemu pa se je bolje ogniti ter zgolj s primerne razdalje opazovati. Žal ji tega ne bo moč početi pri največji grozi planeta, dvonoštvo jo bo nenehno obkrožalo, vendar…

 

Živi bili, pa videli, pravijo Srbi. E, hvala ti za večino videnega, maska za masko, fasade, ki ničesar vrednega za seboj ne nosijo, obenem pa… med vsemi živalmi se kaže prav dvonogih najbolj bati, in se jim v največjem možnem loku izogibati. A je vrag, ker ne vidiš v naprej, pač pa moraš najprej spoznati, za neizogibanje, celo za sprejemanje, prevečkrat kruto plačaš. Ko useka useka, in najraje udari tam, kjer ne pričakuje povratnega udarca. Pač, tako je tam, kjer »dobrota« svojo lažnivost izkazuje…

 

Ne, ne, zares ne vem, kaj bi Mali želel, z izjemo, kakopak, čim lepšega, to, da ni kot vsi ostali, pa da raje trpi, in pretrpi, zaradi tega, ali da je občim podobna, pa da drugi radi nje trpijo. Je dilema biti ali ne človek, v svetu prevladujočih nagonov, sebičnosti, preračunljivosti. Iz lastne kože ne moreš, lahko pa te potolčejo, v kolikor nisi dovolj močan, in v kolikor se pravočasno po svoji poti ne odpraviš. Ni človeku izkazovati se kakor vsi, ni, vsaj tako ne, da si s tem ne bi pridelal občutnih težav, do lastne, in predvsem uničujoče razdvojenosti dospel. Da te morajo potem, v najboljšem primeru, »strokovnjaki« učiti kako boš živel z lastno okvarjenostjo, pravzaprav z lastnim nezadovoljstvom, globoko vsajenim in o, tako vsaj obči »vedo«, zrelosti, s katero se, letom primerno, izkazuješ. Benti bebavost, niti primerjav ni zmožna!

 

Ja, ko bi nekoč vedel to, kar vem danes, uh, povsem drugače bi, in moja roka bi sila redko neko drugo sprejela! Pravzaprav je vprašanje sploh, če bi bil oče, če bi sploh do lastnih otrok dospel! Zagotovo pa bi se podal, v nekih mladih letih, drugačno okolje poiskati, nekam, kjer zmorejo sproščeno, spontano, potemtakem, vsaj v določenih primerih, tudi iskreno v lepo. Ta zahodna, katoliška »civilizacija« je malček preveč zategnjena, pravzaprav so zategnjeni osebki, katerih odsev naj bi taista »civilizacija« bila. Ko bi po dejanskih stanjih bilo, ko bi se smeli, upali izkazovati v pravih svojih podobah… ko samo na neke primere pomislim, v »razviti zibeli demokracije«, ko drhal določene okoliščine izrablja, da se s svojo »ustvarjalnostjo« izkaže…

 

Trpek nasmeh se mi skaže, ko pomislim, da sem nekoč moral odgovarjati, med služenjem vojaškega roka, s tistim »služim narodu«… benti pa ta »narod«, ni vreden, da mu kdorkoli služi, in tudi ničesar vrednega ne doprinaša, na nobenem področju, čeprav si malodane vse zasluge lasti. Kot bi si vol lastil zasluge za preorano njivo, in za letino, kasneje, ali nek rovokopač za ustrezno izkopan jarek! Celo huje – ni ga napredka, ki se ne bi mukoma prebijal prav skozi nasprotujoča učinkovanja taistega »naroda«, in ni nikakršne dobrobiti, med tistimi, ki bi podelili in požrli še preden je sploh ustvarjeno!

 

Da, Malo moje, poglej kam sva prišla, od palačink! Jutri bom šel v nabavo, in tudi zanje vse potrebno kupil, celo s količinsko rezervo, pa jih bova, morda že v petek, znova pekla. V kolikor mi boš pomagala, seveda, da bom moral še bolj pod vsak korak gledati, in paziti, da se moji mili »podrepni muhici« ne bi karkoli neprijetnega pripetilo. Najraje bi ti pričaral povsem drugačen svet, takšnega, v katerem bi samo resnico gledala, lepo resnico, kakopak, in bi za fasadami bilo krepko več, kot je na njih, vendar – čeprav meniš, včasih vsaj, da tvoj tata vse zmore, temu ni tako. Niti človeka si nisem znal poiskati, da bi z njim odživel svoj čas, in neke, svoje, mladostne sanje s tem udejanjil! Ne, ne, žal, a je tako, tvoj tata ti lahko, s svojimi pogledi, s svojim dojemanjem, doživljanjem, s svojimi nasveti samo otežkoča pot skozi »civilizirano« ničevost!

Nekaj besed o lepoti…

Tudi modras je lahko lep pogledu.

 

Lepote ne gledaš z očmi.

 

Še najgrša slika ima lahko čudovit okvir.

 

Pravijo, da je lepota minljiva, a sončni vzhod je vselej lep.

 

V hladno praznino sonce ne sije.

 

Knjige ne sodiš po platnicah, pač pa po zgodbi.

 

Kdor v sebi nima, mora nase dajati.

 

Ne išči biserov v plitki vodi.

 

Vse laži so minljive, medtem ko je do resnice redko dospeti.

Luksuz, malodane potrata…

Do nedavnega nikoli nisem pripravljal palačink. Pekel sem, mase delal pa…

Že kar nekaj časa nazaj, domnevam, da vsaj desetletje, sem sicer poskusil, a mi ni uspelo ujeti prave gostote mase, pa tisto, kar sem spekel, niso bile ne palačinke, pa tudi šmoren ne. Zgolj nekaj »za pojesti«. In sem takrat razčistil s to zadevo, ugotovil, da ne znam narediti ustrezne mase…

 

V želji, da bi Mali povečal izbiro, pri njenem (po)sladkanju, sem se spomnil na palačinke. Čeprav ima, vedno, na voljo neko izbiro, sladoled, kolač, torta, zavitek, različni piškoti, neki bonboni, čokolada… to je vse tu, takrat, ko je doma, da s sladkanjem zaokroži obroke. In sem se, nedolgo nazaj, opogumil…

 

Že s prve mi je uspelo narediti maso. In kakor mi je spomin pripovedoval, tako sem jo dal, za nekaj ur, »počivati« v hladilnik, da bi jo kasneje, pred peko, nekoliko zgoščeno, malček razredčil, pa se je kot odlična za izvedbo zastavljenega izkazala. Tako sem se opogumil, zbral zadostno mero »palačinkaste samozavesti«, s čemer so palačinke postale reden del »prehranskega dopolnjevanja«…

 

Vedno jih več spečeva. Koliko jih sproti ne poje, toliko jih spraviva, na ustrezen način, da se ne (o)sušijo, in jih znava tudi tri dni (po)jesti. In prejšnji teden sva jih dvakrat pekla, pa palačinke samo en dan niso bile med ponujenimi možnostmi…

 

Včeraj sem naredil nekaj, za kar sem kar premišljeval, če bi, ali ne bi, naredil sem – maso za palačinke. Danes, po kavi, jih bom pekel, da bodo za kosilo in za večerjo. Tega sicer ne bi počel, v drugačnih okoliščinah, kajti ne da se mi zgolj zase, in sebi, ubadati s pripravljanjem jedi, obenem pa skušam čim manj potrošiti za lastno prehranjevanje, vendar – jajčka so že nekaj časa ležala v hladilniku, dve sta ostali, in me je misel o tem koliko časa bosta še uporabni, neoporečni, povedla do ugotovitve, da je le bolje, to, da za Malo sveža uporabljam…

 

Tako bom danes pekel palačinke, in prvič sploh na štedilniku na drva. Domnevam, da neke pretirane razlike, v odnosu na plin, ne more biti, morda, to bom še ugotovil, bodo palačinke celo lepše, bolj enakomerno (s)pečene, v svoji obarvanosti, in, če bo tako, potem bo nabava nove jeklenke počakala še vsaj do marca, morda celo nekoliko dlje. Da se čim prej znebim minusa na računu. Ni mi prijetno, vselej mi je bilo neko zadolževanje, neke prekoračitve obstoječih, dejanskih zmožnosti, muka, in kadar ni šlo drugače, takrat sem komaj dočakal trenutek, ko sem se dolga znebil. Raje posojam, kot pa si izposojam.

 

Da, luksuz si bom dovolil danes, čeprav – ko pomislim na to, da si bom za manj kot dva evra (vsaj) dva obroka zagotovil, ugotovim, da domnevna potrata le ni tako potratna, vsaj bolj ne kot katerokoli hranjenje, katerega večinski del tako in tako konča v kanalizacijskih ceveh. Pa še dan si bom »popestril«, za uro vsaj, ko si bom, s peko palačink, »živetje osmislil«…

 

Me mika, tako za šalo, da bi prijatelja poklical, in dopolnil odgovor na njegovo vprašanje »s čem boš danes do veselja dospel«. S ponvijo, s ponvijo, dragi moj, in z žretjem…

Zgolj neko naključje...

Ravno objavil sem prejšnji zapis, tudi na FB-ju, ko sem zasledil kratek zapis taistega prijatelja, zapis, v katerem se sprašuje kdo koga jebe, (njegovo) življenje njega ali obratno. Pa mi ni dalo miru, in sem mu sledeče besede pripisal...

 

Ko se prek ramena ozreš, ko po spominih pobrskaš… za seboj imaš nekaj videti, nekaj, do česar redki dospejo, neko zgodbo, svojstveno, prav nič kot-vsi-ostali sfotokopirano, imaš, za seboj, tisto, kar dejansko edino o nekem življenju priča!

 

Res je, tudi ti si dospel v zgolj obstajanje, in na tvojo smolo, ali pa srečo, izberi, po volji, s tem obstajanjem nisi zadovoljen, prav zaradi tega, ker nisi ena izmed neštetih (foto)kopij, in ga bolj od daleč z življenjem primerjaš, kolikor sploh, in sploh ne s »srečnim življenjem«, kakršnega mrgoli, povsod krog tebe. Blažena »sreča«, ki se v nedogled vije, ne da bi vsaj malo o sebi vedela!

 

Ne boj se, na koncu boš zmagal! Ti si porodil, in ustvaril, svojo zgodbo, ti jo boš tudi zaključil. In ti zmoreš brez življenja ostati, vsaj nekoliko in za nekoliko, dočim tvoje življenje… brez tebe ga ni, ga nikoli ni bilo, in ga tudi biti ne more.

 

Vem, jalova tolažba, čeprav… ko ne bi bil, kar in kakršen si, potem ti, verjemi, ene same besede, in tudi teh današnjih, nikoli ne bi (za)pisal!

Kdo ti je kriv, da si, kakršen si, kdo ti je kriv, da v drugačen svet sodiš?!

Ti, ti, ljubezen…

Imam prijatelja. Že dolgo se poznava, še iz časov, ko sem pisal v Večer. Že res, da sva se samo enkrat srečala oziroma videla, a se poznava, prek pisane besede…

 

Trenutno, že kar nekaj časa, sicer ne komunicira z menoj, sem ga ujezil. Na živce mu gredo moja pojasnjevanja, preveč dolga so, obenem pa, se mi zdi, da je to bolj krivo, moja pojasnila preveč v njegova prepričanja posegajo, pa ni dobro, kadar majavost temeljev občutiš. Kakorkoli že…

 

Poznam ga, in vem, da je časten, pošten, dober, misleč in čustvujoč možakar, predvsem pa, tudi v tem povsem drugačen od občosti, neutrudno tvoren, ustvarjalen. In je za svoje delo(vanje) pripravljen odreči se vsemu, tudi lastnemu življenju, in je to pripravljenost nemalokrat tudi izkaz(ov)al, tako da – ne, ni nek povprečen, običajen gobcač, pač pa eden tistih redkih, ki si zaslužijo krepko več, kot pa je tisto, kar jih doleti, in jih doleti prav zaradi tega, ker so popolnoma drugačni od vseh teh ostalih, ne-bodi-kot-drugi…

 

Ja, tudi on, ta prijatelj, je »navdušen« nad »lepotami« življenja. Marsikaj je preživel, izkazal tudi to, že v svojih rosnih letih, da je zmožen samostojno (pre)živeti, da je moč pošteno, a resda s trudom, in znanjem, z zmožnostjo, kakopak, tudi »nekam prilesti«, nekaj iz-sebe-dati, ustvariti, pokazati, nekaj povsem drugačnega od izkazov »uspešnosti« v podobah avtomobilov, stanovanj, ne vem česa vsega, s čemer se sleherno obstajanje povprečno tako silovito ponaša. Pač, če se z drugim ne moreš…

 

Da, veliko svinjarij je goltal in pogoltnil, ne povsem in ne do konca, a dovolj, da so mu grenile in zagrenile. In je tudi on, kakor jaz, v starih svojih letih, celo malenkost je starejši od mene, ter v kletvicah živeč, čeprav se skuša tolažiti, ali preslepiti, kdo bi vedel, če on sam ne, z nekimi svojimi upanji, in poskusi, da bi jih v konkretne podobe spravil. In ima tudi na račun ljubezni nekaj malenkosti povedati, kakopak, ne nazadnje, tudi on je skušal skupnost živeti, pa…

 

Huduje se, na to ljubezen, bi bilo moč sklepati, češ da je varljiva, lažniva, zahrbtna, nekakšna utvara, celo kurba nemarna, pa čeprav…

To, da nečesa ne poznaš, ker nisi imel priložnosti srečati, to ne pomeni, da taisto ne obstaja! In ljubezen, tista dejanska, prava, povsem nesebična ljubezen… najlepše od vseh možnih čustvovanj, in sploh ne na telesnosti temelječe, čustvovanje, ki potrebuje v svoji plemenitosti izkazovati se, pa nikakor ne more biti nekaj grdega, celo vlačugi podobnega, nekemu običajnemu smradu! Ne, ne, resda je sila redko obstoječa, ta ljubezen, tako drugačna od obče, od tiste »normalne ljubezni«, od imeti-rad-lastno-ugodje, pa je potrebno malodane glavni dobitek zadeti, da jo lahko spoznaš, a obstaja, še kako obstaja, v prelepih svojih podobah, nič krivih, nič dolžnih, ničesar slabega povzročajočih, potemtakem…

 

Ne, ne jezi se, prijatelj, na Lepoto, na Dobroto, na Toplino, na Uvidevnost, na Plemenitost… ne jezi se na same lepe stvari, in to samo zaradi tega, ker niso v občem obtoku, pa do njih nisi smel, iščoč prav to, noseč prav to v sebi, dospeti, ne, raje se jezi na…

Veš na kaj ali koga se jezi?! Takole ti povem – jezi se na gnoj, ki si ga v dlan prijel, misleč, da bo zacvetel, v tvoji toplini, jezi se na tisto in tiste, ki so se, v svojih pravih podobah, izkazali kot – nevredni tvojih čustev! Ja, tudi oni imajo svojo »ljubezen«, ne nazadnje, sleherna žival ima svojo rit najraje!

 

Pusti ljubezen pri miru, ni ona kriva, da si bebec, povsem običajen bebec, pošten, dobro misleč in čuteč, »naiven«, iskren, pa da lekcije potrebuješ, da zmoreš skozi kožo videti, in spoznati, kaj se pod njo prikriva… takrat, kadar se še prikriva, v nekih svojih pričakovanjih in želeč predvsem sebi dobro! Verjemi, tudi jaz sem to šolo dal prek pleč, tudi jaz sem potreboval čas, preden sem ugotavljal in ugotovil. Ni, ni ljubezen ničesar kriva, kriv si ti, ker si, kot redek med običajnostjo, v podobi človeka na ta planet dospel! Jebi ga, tvoja temeljna napaka! Ko bi bil tak, kakršni so ne-bodi-kot-drugi… zagotovo bi ti krepko drugače, bolje šlo, pa bi tudi ti živel svoje neko »srečno življenje«. Pardon, mizerno obstajanje, samega sebe povsem nevredno.

Drobiž…

Edino drobiž mi še ostaja, malodane povsod, samo drobiž…

 

V drvarnici sem dospel do drobiža, bolj ali manj. Neka akacija, pa odslužena klop, izgrajene letve, razrezana konstrukcija dotrajanega ležišča. Pa skačem, pogosto, v kuhinjo, in nazaj, da ogenj vzdržujem, v obeh kuriščih. Kakopak, radi tega drobiža mi tudi korake pogosteje vodi v drvarnico. Skratka – rekreacija zagotovljena…

 

Tudi prehranjevanje mi podobno poteka, včeraj in danes. Včeraj mi je ostalo nekaj mase, ne vem, morda celo dva kilograma, spasirane fige, zmešane s skuto, s krušnimi drobtinami in s kosmiči, pa sem to, malodane cel dan, jedel. Nasitna zadeva, sladka, zdrži pa ne dolgo, pri odganjanju lakote…

 

Denarnica? Povsem klasična, običajna zadeva. Edino kovano, kar je v njej, je žeton za nakupovalni voziček, medtem ko bankovca, spet, niti enega ni v njej. Tisti dvajsetak, ki se je v njej znašel, za kratek čas, in predvsem za boljši občutek, sem pridodal znesku, s katerim sem serviserjeve usluge poravnal. Tako in tako poslujem pretežno s kartico, tako in tako ne smem pretirano trošiti, tako in tako glad nikoli ni bila vodilo mojega življenja…

 

A, življenje! Tudi tega je ostalo zgolj za nek drobiž, kolikor ga je sploh še ostalo, seveda. So mi ga prelepo pobirali, in pobrali, predvsem uničevali in uničili. Prijeten občutek, ko dospeš do spoznanja, da česa pretiranega nimaš več za izgubiti…

 

Zadovoljstvo? Radost, celo veselje, kaj šele neka sreča, neka utvara, ki se z daljave mojemu vsakdanu posmehuje?! Tu pa niha zadeva, niha med obiljem, vsaj relativnim, in med popolnim ničem, v odvisnosti od okoliščin, pa – kadar se s katerim od mojih čičkov pogovarjam, kaj šele takrat, kadar je Malo doma, takrat dospem do tega, vsaj do zadovoljstva, radosti in veselja, ob Sonku, tu in tam, do sreče, ki pa ne zna več biti takšna, kakršna se je nekoč izkazovala, neke sence, s koreninami, svojimi, pognalimi v dno drobovja, jo kazijo, kot nekakšna stiskalnica jo stiskajo, in stiskajo, da v želodcu nek mlinski kamen svojo zgovornost izpoveduje…

 

Na srečo je tudi zime ostalo, po mojem štetju, kakopak, za drobiž. Kmalu se bo že za štiri mesece skrajšala, in do marca je še osemintrideset dni! In se bo, znova, začelo zelenje, in cvetenje, prebujati. Vsaj nekje naj nekaj živi.

 

Načrtov, omembe vrednih vsaj, nič, niti za drobiž. Upov, in sanj, še manj, v kolikor dovoljujem negativno stanje, od nič za minus manjše. Samo še dan za dnem, in iz enega v drugega, zatem še v tretjega in v vse ostale, bolj ali manj – isto! Obstajanje. Nikoli ga nisem kot nekaj posebnega obravnaval, in vrednotil, nasprotno, uboge »zgodbe«, neobstoječe resda, ki zgolj o obstajanju govorijo…

 

Tudi tistih, iz katerih sem, in za katere vztrajam, je, številčno gledano, zgolj za drobiž. Zgolj številčno, kakopak. Vse ostalo – tudi, če ga ne bi bilo. A je ta drobiž, ta peščica, za katero diham, in zaradi katere to sploh še zmorem početi, vredna, krepko, neprimerljivo vrednejša od vsega preostalega! Čiste duše, z odporom do sleherne podobe ničevosti, neke sprijenosti! Nič laži, in zlaganega, nič prevar, in ogoljufanega, nič kraje, in ukradenega, nič zahrbtnosti, in zasvinjanega, čista spontanost, iskrenost, toplina, da toplejša biti ne more, bližina, ki jo je v prsnem košu nositi, in čutiti, in ne v prostoru.

 

Žvenketa mi, v nenehnem opominjanju, samo v čakanju, na trenutek, ko se, vsaj za silo, malček sestavim, pa do delitve časa z Malo dospem, ali z enim od preostalih čičkov besede izmenjujem, da smo vsaj prek »zraka« skupaj. Ostalo pa…

 

S spoznavanjem sem se verjetju, celo verovanju, nekem posvetnem, seveda, odpovedal. Ne gre, ko ugotoviš, da je blato zgolj blato, takrat je neumno, če v njem še čistost pričakuješ! Z verjetjem so odpadli, zlahka, upi, z njimi tudi zaupanje. Prevečkrat je bilo poteptano, malodane praviloma celo, da bi se mu dalo vztrajati, v laži, češ morda pa se nekaj spremeni, morda bo drugače, celo bolje! Ne, ne, kjer se ti izkaže to, kar se je meni izkazalo, tam ne išči neke človečnosti, ničesar svetlega, oprijemljivega, ni sile, ni čudeža, ki bi gnilobo v cvetenje spremenil!

 

Tudi neke humanosti, uvidevnosti, mi je samo še za drobiž ostalo. Pravzaprav, da ne bi laži izpričeval, dovolj je še imam na razpolago, a sem jo voljan le drobižu, neki peščici, izkazovati. Vedno in povsod. Pa me več ne bremenijo »tegobe sveta«, neke tragedije, spopadi, kaj vem kaj vse, ne, daleč od tega, bolj kot se bodo pobijali, manj bo pobijalcev ostalo! Je že tako, na svetu, »lepem« in »dobrem«, na katerem izkoriščani in terorizirani še bolj izrabljajo in se s silo izkazujejo, ko dospejo do moči, od poprejšnjih, da ni vreden počenega groša! Pa naj se še tako imajo za ah-in-oh, kdor umnosti ne pozna, ta bo v bebavosti modrosti našel…

 

Ja, samo še drobiž mi je ostal, kolikor sploh, in prav radi tega moram, še bolj kot sem to poprej počel, paziti, kam ter komu ga namenjam! Tako kot diamant ni za v svinjak, pač pa za neko, recimo tako, vitrino, tako tudi človečnost ni za tiste, ki je ne premorejo, pa je, nevredni, ne znajo ustrezno upoštevati, kaj šele, da bi jo cenili! Ne, ne, blatu je mesto izključno na dnu, v nasprotnem tudi diamante s svojo umazanostjo pogoltne.

 

Včeraj me je poklical prijatelj. Čez dva meseca se bodo zaokrožila štiri desetletja, kar se poznava, in prijateljujeva. Beži čas. In, tudi njemu, bežijo, pardon, so ubežala številna neka prepričanja, v mladostni naivnosti nastala, pa mu je vse manj mar za tiste, ki so vsi drug drugemu enaki, le da vsi, revčki, do priložnosti ne dospejo, da bi se s to enakostjo izkazali. Je vrag, kadar si nevretenčarsko bitje, pa niti toliko hrbtenice ne premoreš, da bi se upal z lastno neko voljo, če želiš z načelnostjo kazati! Beda, pravzaprav edina beda vsega poznanega nam obstajanja! Edina, zato pa v nedogled gromozanska!

Da, tudi njemu ni do obstajanja, pa sva složna tudi v tistem pa-kaj-če-me-pobere-da-se-le-na-hitro-to-zgodi…

 

Tudi neko pisanje sem prejel, včeraj, znova. Pisanje podpore, v stilu ko boste prenehali s svojim delom, na nekem področju, pač – nikoli več ne bo tako, kot je sedaj, ne bodo ga našli, nikoli, vam vsaj približno podobnega. Pač, bodo ali pa ne, ni moja zadeva, imam dovolj preostalih, težav in skrbi, ki mi »lepšajo« preostanek…

In sem tudi na vprašanje skušal odgovoriti, kdaj bom znova knjigo, neko, izdal… ha-ha-ha-ha, jaz ne bom ničesar, in nikogar, izdajal, tega še nikoli nisem počel, so mi bila doživeta izdajstva več kot odurna, spisal pa je tudi ne bom, čeprav bi jo lahko, vsebinsko gledano, bi bilo več kot dovolj gradiva zanjo, celo za več knjig. Ne vem namreč čemu, predvsem pa komu bi počel takšne stvari! In podobne, skozi katere bi trenutke preostalega svojega časa namenjal… hm, niču, in v nič?!

 

Ja, z drobižem je potrebno previdno ravnati, ga je namreč samo toliko, kolikor ga je, in ni pričakovati, da bi se iz njega neko obilje pojavilo! Pa – pomagal, tako sproti, že še bom, marsikomu, domnevam, ne da bi se ob tem sebe odrekal, dejansko pomagal, tako kot sem to vse svoje življenje počel, ko se niti za leta izkazovane pomoči nisem menil, ne, tega pa ta marsikdo ne bo doživel! Za svoj drobiž, za tisto peščico, da, pa tudi če crknem ob tem, vse kar zmorem, za vse tisto, kar mi je sanje in upe pobilo… nak, kot bedak sem se večkrat pokazal, prav radi takšnih, za idiota pa me ne bodo naredili! Tudi drevesa umirajo, celo bolj so koristna, od neke ničevosti dvonoge, celoti, in mi je žal radi tega, a njihovo umiranje zgolj kot dejstvo sprejemam, in ne dovolim, da bi mi skazilo še tisto malo, kar mi je v lepem ostalo.

Lepo spoznanje…

Ostal mi je drobiž, čeprav… Pogled v dejanskost mi govori, da nikoli česa več kot drobiža niti imel nisem.

Blagor ji!

Blagor človeški ribici! Sonca ne pozna, pa sta ji, v njeni slepoti, tema in hlad nekaj povsem običajnega.

Nesmiselno ugotavljanje...

Ne sprašuj se o smiselnosti lastnega obstajanja, če bo svet s teboj pridobil šele takrat, ko – ga boš zapustil/a!

Sonko, Zvezdica in kaj-vem-kaj-še…

Noč standardna, po njenem odhodu, neprespana. Večinoma ob šahu preživeta. Zjutraj sem toliko šel dol, da sem pomil pekače, zakuril, in na štedilniku na drva kavo skuhal. Plina nama je zmanjkalo, nekaj dni nazaj, pa sva in še nekaj časa bova na drva kuhala. Da »proračuna« še dodatno ne spravljam v zadrego…

 

Ne razmišljam »sodobno«, pravzaprav sem z »razmišljanjem sodobnosti« skorajda praviloma skregan! Po eni strani, denimo, nenehno čvekedrajo o energetski odvisnosti, o možnosti tega, da dobavitelji »zaprejo pipe«, pri elektriki, plinu, na primer, po drugi strani pa se malodane vsi, ki se v lastno reševanje stanovanjskega vprašanja podajajo, odločajo za »čiste« vire ogrevanja, kuhanja, po možnosti takšne, da ni nekega posebnega truda potrebnega, samo gumb obrneš, stikalo pritisneš, in že je toplo…

V petek sva bila malodane celo dopoldne brez elektrike. Se rado zgodi tako, na tukajšnjem koncu, večina vodov, še vedno, poteka »po zraku«, kdo ve koliko kilometrov kablov je speljanih skozi gozdove, eno podrto drevo, pa je – mrk! In se hitro v neprijetnem položaju znajdeš, če je elektrika edini vir, s katerim razpolagaš, za gretje in kuhanje, tako da…

 

Ja, kjerkoli sem sam odločal o načinih ogrevanja, povsod sem si tri možnosti omislil, tudi tu, elektrika, plin, in klasika, na drva. Pa še poseben čar ima, kadar se ogrevaš na drva, jedi pa so, tako vsaj trdijo, okusnejše. Je pa res, da je ob klasičnih načinih potrebno nekoliko rokave zavihati, in to večkrat…

 

Tudi Malo uživa ob takšnem ogrevanju. Vedno je poleg, ko dajem polena v kurišče, tudi dodaja mi jih rada, in marsikdaj si zaželi gledati plamene, pa ji vratca na štedilniku odprem, za hipec, dva, da vidi kako zadeva deluje. In menda sva se že naučila razlikovati med besedama »koleno« (kakor je prej polenom pravila) in »poleno«. Ne vem, bom naslednjič preveril, če še drži moja razlaga o tem, kaj je koleno…

 

Tiho je, jutro, kadar ni vrageca razbojniškega tu. In se tihota razvleče v nedogled, in četudi so opravila lažje o(d)pravljiva, to ne zmore nadomestiti njene prisotnosti. Dušica moja mila, dobra, predvsem pa tako čista, v svoji iskreni predanosti, da čistejša biti ne more. Skorajda kazi običajnost, tako prijetno kontrastno se odvija. Sama toplina, nepreračunljiva, brez trohice neke zahrbtnosti, pokvarjenosti, čeprav zahtevna, zelo, in še več. Celo tako zahtevna, da ga ni dela, ki bi me zmoglo bolj utruditi, kot me utrudi skrb zanjo. A je vredno, še kako je vredno, dajati se tistemu, ki je prejemanja vreden, si ga ne samo zasluži, pač pa brez tega prejemanja niti biti ne zna takšen, kakršen je! Zvezdica tatina mila, več kot obliž na vse, s čemer so se mi, zlahka, določeni »dobri« in »pošteni« ter »ljubeči« izkazali!

 

Vselej me spravi v smeh, ko zakolne, in, v posnemanju svojega tate, izusti tisti benti-boga. V svoji otroški prostodušnosti namreč kletvico tako sočno izusti, da je bolj spontano ne bi mogla. In me je, ko sta ji besedi prvič zleteli iz ust, pred menoj, z neko previdnostjo, ne vem, morda z negotovostjo pogledala, domnevam, da v strahu pred mojim odzivom, a ko je na moj smeh naletela, se je sprostila. Kar prekolni, dete moje ljubo, raje te vidim iskreno, s kletvico na jeziku, kot pa da se delaš »fino«, »vzgojeno«, »urejeno«, »kultivirano«, dejansko pa bi bila… povsem navaden smrad, dvonogi smrad, pri katerem nikoli ne veš, na čem si?!

 

Preveč takšnega smradu sem spoznal, tudi na lastni koži, in zlasti pod njo, občutil, da bi na njegovo leporečje karkoli dajal! Obenem pa – kjer je spontanost greh, in iskrenost kaznovana, tam drugega kot maske, kot laži, hinavščino, ne smeš pričakovati! Ti kar preklinjaj, daj, vsaj za malo, iz sebe tisto, kar te muči! Z besedami nikogar ne boš uničila, in če bodo vedno spontane, nihče ne bo imel razloga za to, da bi v njih verodostojnost podvomil! Je že bolje tako, kot pa… kadar spoznaš laži, in lažnivce, takrat relativno zlahka ugotoviš, da jim ne smeš verjeti niti takrat, kadar ti povedo, da se lažejo, kaj šele takrat, kadar trdijo, da govorijo resnico! Laži pa je na tem svetu kolikor hočeš…

 

Imam priložnost spremljati razvoje določenih izrazoslovij, če lahko tako porečem izpovedim, s katerimi nekateri tozadevno svoja razmišljanja, in čustvovanja, želijo prikazati. In imam priložnost poznati, dobro poznati, te nekatere, pa predobro vem, da jih nobena besedna farsa ne more popeljati vstran od dejanskosti. Naj se neumnost trudi še tako »modro« izražati, zgolj neumna se bo izkazala, in enako za nečutnost, ali brezčutnost, kakor ti je ljubše, velja. Ne zmore imeti prazna sebičnost nikogar zares rada, razen sebe. Ah, seveda, »ima rada«, kakor imaš rad neko pijačo, pa – ko ti prija, sežeš po steklenici, ko ti ne prija, je niti opaziš ne, celo moteča se ti zna prikazati…

 

Ne, ne, ne bom se v razlage podajal, sem že na tem, da me tudi Malo uči. Čemu me ne bi, ko pa me skuša učiti dobesedno vsa neumnost, katero smem poznati. In raje popustim, ji porečem, da bo, bržčas, vsaj zanjo pravilno, kakor trdi, če že meni biti ne more. Čeprav – pri Mali lahko določen napredek pričakujem, pri ostalih pa...

Ko bi, ti ostali, vsaj tisti najprej-skoči-potem-reči-hop pravilno razumeli, bi, domnevam, zmogli razumeti, da je pravilnost nekega početja potrebno pokazati z dejanji, ne z besedami. Pa bi, kdo ve, lahko bi celo do takšnega čudeža prišlo, vedeli tudi to, da je skrajno neumno govoriti o zadevah, s katerimi se v praksi niti malček nisi srečal, da bi o njih karkoli vedel. Vsaj malo vedel.

 

Medo moj lepi, Zvezdica, Sonko, Srnica, Žabica, Razbojnik, Smejko… ne vem koliko vzdevkov ji lepim v crkljanje, in jo po imenu sila redko (po)kličem, a tudi takrat, ko ji rečem giska moja (za nepoučene: giska = driska), dete ve, da jo imam rad, da ji ničesar slabega ne želim, niti z besedo, čuti, skozi glas, skozi pogled, in vrača na povsem enake načine. Že ko jo zagledam poskakovati od navdušenja, ko ponjo pridem… pa ko en obrok ne more brez tega, da mi zleze v naročje… ko sem ji telovadna blazina med uspavanjem… ko prek noči nenehno preverja, če sem ob njej, in se stiska k meni… ne, njej niso potrebne laži, da bi o neki svoji »ljubezni« sporočala, ona toplino in bližino, svoj rada-te-imam dobesedno živi, ne more brez tega, in brez tega, da to nenehno izkazuje, dobesedno na vsakem koraku, tudi takrat, ali pa celo takrat, ko »trmari«, ko se njena bije z mojo voljo…

Prek glave sem se naveličal lažnih podob, hinavščine, zahrbtnosti, zlorabe zaupanja, in mojega rad-te-imam! Za sto življenj mi je tega preveč, zlasti ker smem doživljati to, da mi malo bitjece, komajda v življenje stopajoče, še prek tako temnega neba sonce razpre! Naj laži, hlad in praznina ostanejo tam, kamor sodijo, med lažmi, hladom in praznino!

In znova v tišino…

Ne maram snega. Ne maram, snega, plundre, poledice, vsaj na voznih in hodnih površinah ne. In je krepko prezgodaj snežilo, to zimo, lahko bi šele devetindvajsetega februarja, pa da se za pol ure, zgolj, obdrži, čeprav…

 

Včerajšnji sneg je prinesel veselje, in to (vsaj) dvojno veselje. Mali in njenemu tati. Malo je namreč dan dlje ostalo tu. Zaradi cestnih razmer. Bojda.

 

Ko sem jo danes, uro prek sredine dneva, odložil, sem še v dve trgovini »skočil«, po njene neke higienske pripomočke, ter po listnato testo in skuto. Že v četrtek zvečer sem dal iz skrinje tri pakete spasiranega kakija, in včeraj sem nameraval peči zavitek, vendar… nisva šla v trgovino, vsega potrebnega pa ni bilo pri roki. In je odtajana kaki sladkost romala v hladilnik, pred tem pa se je moj Medo medasti posladkal. Sadeži zreli obrani, sladko kot med!

 

In sem danes zastavil, z…

Tri pekače sem spekel, zavitka, medtem poskrbel, da je stroj dvakrat opral, njeno, in oprano obesil, kakopak, za tretji stroj je bilo časa šele kasneje, a je tudi to oddelano. Celo zavitek je že v zamrzovanju, pekači pa namočeni, da jih zjutraj pomijem in zadevo ponovim. Sem dvojno količino testa nabavil, pa bo tudi nedeljska kuhinja dišala…

 

Med peko, pranjem in obešanjem sem, kakopak, pomil lep kup nabrane posode, pa za obe kurišči skrbel, mačkom vrata odpiral/zapiral, da so do hrane, in do »svobode«, dospevali, tako, kakor so hoteli, s svojim oglašanjem naznanjujoč. In stuširal sem se, na koncu del, potem pa še večini sodelujočih v rima-rajanju opomnik o iztekajočem se roku natečaja poslal, na skorajda tisoč naslovov. Več kot tisoč v enem dnevu mi jih »administrator« ne dovoli poslati…

 

Maloprej sem se prisilil, da sem zajtrkoval, ne vem, morda kosil, karkoli že, da sem nekaj »dal v usta«. Mi je utrujenost povsem tek odvzela. A sem vsaj zastavil…

 

Upam, da mi bo uspelo še kaj zastaviti, v prihajajočih dneh, kljub snegu, na zunanja dela nanašajočih se opravil. Da ne bom ostal samo pri zastavljanju novega tedna, v tišino ovitega. Pravzaprav skorajda ovitega, če izvzamem preklinjanje, konstantno mojo rekreacijo, preklinjanje namenjeno dvonogi prašičjosti.

 

Ko sem se vračal domov sem, na panoju ob cesti, prebral nekaj v stilu kako-boste-izpeljali-letošnje-leto-z-izključevanjem-ali-s-sprejemanjem. In sem glasno preklel, v materine, prav nič dišeče, poslal raznorazne, katere sem sprejemal, še več kot samo to, a se je izkazalo, da niso vredni niti biti v bližini moje sence, kaj šele enega samega trenutka moje volje, energije, mojega časa, življenja! Da…

 

Marsikaj so si »izposojali« od mene. Razni »izposojevalci«, tisti torej, ki si »izposodijo« brez lastnikove privolitve. Po domače – (u)kradejo!

S tistimi, ki so si »izposojali« knjige, sem najprej opravil. Radi njih sem sprejel načelo želiš-brati-pridi-sem-sedi-in-beri-a-knjiga-od-mene-več-nobena-ne-gre!

 

»Izposojali« so si, in si, še vedno, moja besedila, in melodije. Me je minilo, da bi se »preklal« z netvornimi, a želečimi biti »ustvarjalni«. Tujeperci, dobesedno ničeta!

 

»Izposojali« so si denar. Zadnje izposoje, nemajhen je bil znesek, še sedaj nisem uspel nadomestiti, pa čeprav se trudim, a kaj, ko je želja po nadomeščanju krepko večja, kot pa so zmožnosti nadomeščanja! In se vedno nekaj nepredvidenega pojavi, kot, denimo, tudi v tem mesecu…

 

Trenutno imam na računu dvajset evrov, za položnice, tiste preostale, in za hrano, katero bom nabavil pred prihodom mojega Sonka, pa bo šlo, domnevam, nekih dvesto dvajset. Pomeni, da bom mesec zaključil z dvema stotakoma minusa, a sem kljub temu zadovoljen, saj sem za odpravo okvar na avtomobilu tri odštel, pomeni, da sem solidno gospodaril s svojim »premoženjem«.

 

Še najbolj pa bolijo mnoge »izposoje« moje naivnosti, mojega verjetja, zaupanja, mojega življenja! Ki sem ga dajal, brezpogojno, hiteč počenjati izključno dobro, da sem, na koncu, v zahvalo, domnevam, spoznal – največje možne svinjarije, s kakršnimi nikoli poprej nisem imel opraviti!

 

In potem me s panoja sprašujejo ali bom izključeval ali sprejemal?! Bentiš! Od sprejetih jih je bore malo ostalo, ki so mene vredni, in jaz njih, izkušnje pa mi v neka dodatna sprejemanja korakov ne usmerjajo. Kar je sprejeto, in ostalo, še vedno, to naj tudi v prihodnje bo, vse ostalo…

Izključevati pa malodane ničesar več nimam, neumnosti tako in tako ne sprejemam, sebičnosti tudi ne, da o nemoralnosti, sprijenosti besed sploh ne izgubljam! Izključeno, vse našteto, brez pardona!

 

Da, jutri spet dan počitka, podobnega današnjemu, kadar je tatina zvezdica tu, si takšnega počivanja ne morem omisliti, potem pa… če bo »bog dal«, poleg tišine, s preklinjanjem zarezovane, morda še kaj zastavim. Bomo videli, itak in itak se mi nikamor ne mudi, čeprav me pot preganja, in čeprav mi je tako zasmrajeno, da mi bolj malodane biti ne more. Se imam, pač, »sreči« za zahvalit, da sem, po eni strani, kaže, prezahteven, ko človečnost od človeka pričakujem, po drugi strani pa imam opraviti z… kakorkoli že poimenujem, to, s čemer sem imel »čast« opraviti, iz lastne kože in iz lastnega smradu ne more, nikamor, ubežati.

Ni boljše pomoči…

… in pomočnice, kakopak.

 

Tatina »podrepna muhica«, dobro bitjece, ena od protiuteži, ki mi preprečujejo podleči posledicam doživetih svinjarij.

Ko zazzzzzzebeeeee...

Mraz zmore dobro učinkovati, tudi na potepuhe, denimo mačkonarske, pa se te dni dogaja, da se vsa peterica »mojih« kosmatincev ogreva, v lenobnem počitku, na verandi. In celo nobenih nesporazumov ni, med mačkonarji, v času lenarjenja…

Odlikovanje za pesnika alias čudeži se dogajajo…

Maloprej sem nekaj besed napisal prijatelju, pesniku, ki je v svojem okolju, v svoji državi prejel odlikovanje za zasluge za narod. Kakopak, čestital sem mu, obenem pa…

 

Temeljna težava je v tem, da si nek »narod«, katerikoli že, da si neka »politika«, katerakoli že – NE zasluži pesnika, ga NI vredna! Kajti tako ta »narod«, kakor »politika«, živi na povsem drugačen način, kot se, s svojim življenjem, izkazuje (konkreten) pesnik, ki, dobesedno, prispeva v skupen dobrobit, medtem ko vsi ostali le k temu stremijo, da bi iz tega skupnega čim več zase prejeli! Obenem pa…

 

Lepo je, ko te opazijo, ni kaj, lepo, ko ti povedo, na nek način, da si »nekaj posebnega«, da nisi kot vsi ostali, lepo, ni kaj, vendar – o tem že sam veš, ne nazadnje, če zmoreš tvoriti, ustvarjati, potem, bržčas, v glavi premoreš dovolj, da videvaš stvari, da ugotavljaš, da veš…

 

Lepo je, zares, ko ti »narod« in »politika« podelita odlikovanje. Še lepše bi bilo, ko bi, taista »narod« in »politika« poskrbela za to, da bi ustvarjala pogoje ustvarjalčevega delovanja, da bi se ustvarjalec smel v celoti svojemu delu posvetiti, če želiš, svojemu »poslanstvu«, da ne bi skrbel o tem, kako bo preživel od danes do jutri…

 

Ja, lepo, zelo lepo, pa čeprav tudi na hinavščino smrdi, in na neko preračunljivost podeljevalcev priznanj in odličij, lepo je to, da celo pesnik zmore do odlikovanja dospeti, in to »samo« zaradi tega, ker – nima česa pametnejšega za početi, pa se s pisanjem ukvarja?! Khm…

 

Temeljna težava, pri takšnih pripetljajih – »narod« in »politika« si ne zaslužita nekega pesnika, ker ga nista vredna, in bi bistveno lepše temu pesniku sijalo, ko bi imel takšna narod in politiko, kakršna si sam zasluži imeti! Njemu podobna, (tudi) za njegovo početje živeča.

Vsepovsod sovražniki pretijo…

Danes sem šel v nabavo, in poravnat obveznosti po dospelih položnicah. Zdaj imam glede tega mir do petindvajsetega…

 

Med vožnjo sem poslušal neko oddajo, v kateri so »strokovnjaki« govorili o prehrani, konkretneje, o razlogih vse pogostejše debelosti, in drugih nekih odstopanj od običajnih stanj telesa. In je bilo slišati tudi to, da so živila kriva za debelost, kajti proizvajajo, vse bolj, takšna, ki so »mehka«, kalorična, obenem okusna, pa gredo lažje v tek, še zlasti, ker ne zmorejo za toliko časa zadostiti, za kolikor ga zmorejo neke poprejšnje, recimo temu klasične podobe prehranjevanja…

 

Kakorkoli že, tudi o raznih raziskavah so ugotavljali, medtem ko je povezovalka zadovoljno izpostavila temeljno ugotovitev, nanašajočo se na krivca vse večjih telesnih deformacij (že sicer povsem dovolj deformiranih) dvonogih.

Da, nek kruh je kriv, ali zrezek, ne vem, morda krompir, za to, da se revčki redijo! Kajti kruh, zrezek in krompir, med vsemi ostalimi dobrotami, kakopak, dobesedno silijo v žretje, cev samokresa ti na sence nastavijo, pa – žri, sicer sprožim!

 

In je bilo, med ostalim slišati tudi o tem, da – četudi se za, denimo, kosilo nažreš do konca, in ne moreš več jesti, tistega, pač, kar je na jedilniku, še vedno se najde prostor za sladico…

 

Videval, spoznaval sem takšne, še bolj kot doma so se v podobah žercev izkazovali na nekih obiskih, tam, pač, kjer za požrto ni bilo potrebno plačati. Na nekem druženju pri sosedu sem bil celo nagovarjan, naj, za božjo voljo, jem, češ »zastonj je, ne bo treba plačat«…

Spoznaval sem tudi takšne, ki pred odhodom na obisk ničesar niso jedli, ker so se »šparali« za gostiteljev jedačo. Bentiš…

 

Tudi moj pes je takšen, popolnoma enak – naj bo sit do konca, v kolikor mu bo nekaj (za)dišalo, se bo tudi za tisto potrudil. V najslabšem primeru bo vsebino želodca izbljuval, da se bo z dišavnim pogostil. Tako, pač, je, v naravi, nagonskih bitij, seveda, tudi lev se bo nažrl do vrha svojega gobca, pa čeprav potem tri dni migniti ne bo hotel, kajti – nikoli ne veš, kdaj se bo naslednja priložnost pokazala! Ja, taista priložnost, ki je, tudi, za marsikaj kriva, in ne dela samo lopovov, pač pa tudi žerce izkazuje…

 

Ne vem, ampak sam ne jem zaradi užitka po hranjenju, pač pa zgolj zaradi potešitve lakote. In jem toliko, da sem sit, ne prenažrt. In kadar sem sit – lahko mi karkoli ponudiš, samo moj »hvala, ampak ne bom« boš slišal. V najslabšem, ali najboljšem primeru, kakor želiš, in da ne bi gospodinje užalil, bom »drobtinico« vzel, toliko, da poskusim, in pohvalim… Pač, jem, da zmorem (pre)živeti, in mi je celo časa, namenjenega hranjenju, kasneje tudi izločanju odvečnega, seveda, škoda.

 

Cesta jim živetja jemlje, oblast jih kvari, priložnost v lopove spreminja, hrana jih, očitno, redi, kladivo zabrišejo ob tla, kadar jih po prstu lopne… zares nepredstavljivo, malodane čudežno, kako je takšna bebavost sploh (bila) zmožna desettisočletja preživeti, ko pa na vsakem koraku, in ob slehernem trenutku, nanjo, z vseh strani, sami sovražno delujoči elementi delujejo!

 

Ne žri kot žival! Poskusi se malček gibati! Izbiraj med živili! Pa ti ne bo salo prek pasu viselo, in celo do lastnih čevljev boš, mimo svojega trebuha, videl…

Kakopak, tu ne govorim o obilnosti, telesni, ki je povzročena z določenimi bolezenskimi vzroki, z nekim nepravilnim delovanjem žlez, denimo, ali zaradi psihičnih obolenj (da, le-tem se zna hranjenje oziroma nažiranje kot neke vrste mašila izkazovati), pač pa govorim zgolj o – nagonskih, ne-razumskih, bebavih beticah, ki slino goltajo že takrat, ko pomislijo na neko jed, ko jo začno pripravljati… nestrpno čakajoč na trenutek, ko bodo, spet, lahko – žrle!

 

Ne živim da diham… ne živim da jem… ne živim da delam… pač pa diham, jem in delam, da sploh zmorem do možnosti življenja dospeti. In…

Kakor za kometom ostanejo sledi, v podobah nekega kraterja… kakor za reko ostanejo sledi, v podobah neke struge… kakor za požarom, vetrom, poplavo ostanejo sledi, v podobah nekega opustošenja… mar ne bi bilo lepo, ko bi tudi za obstajanjem ostale sledi, v podobah nekih zgodb, nekega svojstvenega, konkretnega življenja?!

V svetu nekompatibilnih…

Danes se že nekaj ur preklam ob posodobitvi računalnika. Naprava je že v častitljivih letih, za tovrstno opremo, kakopak, pa mu nameščanje novotarij, prilagojenih zmožnejši tehnologiji, kar nekaj sape jemlje. Ni kompatibilen, ta, moj računalnik, s sodobnostjo, in mu tega prav nič ne zamerim, vem, kako to zgleda, tudi jaz nisem kompatibilen, z vsemi »normalnimi«, pardon, v prid razumljivejšemu sporočanju – z vsemi običajnimi…

 

Sicer imava pa kar nekaj skupnih značilnosti, moj računalnik in jaz. On je že star, tudi jaz sem. On potrebuje čas, da se zažene, jaz tudi. On se bori s tem, da bi do konca obupal, enako velja za mene. Od njega neke pretirane koristi ni, od mene tudi ne. In mu, kljub temu, ob vsem naštetem skozi prste gledam, kajti – ko bi mu iskal napake, bi ugotovil, da ima eno samo, omembe vredno, mene. Dočim mojih napak niti prešteti ni moč, o tem, zagotavljam, ve vsakdo, ki je kadarkoli imel z menoj opraviti. In zlasti tisti, ki so me celo prenašati morali. Reveži, ob misli na njihove muke se mi srce para…

 

Veliko sva preživela, skupaj. Ne vem, če je pretirano, v kolikor zapišem, da sva na tone nekih listov popisala, in, s tem, silila tiskalnik malodane v obup. Dokler se nama ni, lansko jesen, zasmilil, revež, pa sva ga razrešila tovrstnih obveznosti. Le čemu bi tiskal, nekaj, karkoli, ko pa zvečine nobenega pomena nima, moje zapisovanje?! Le potrata papirja, barve, prostora in časa. Če malenkosti ne omenjam, seveda, na primer tiskalnikovega in mojega življenja.

 

Veliko, še vedno, preživljava. Še vedno mi namreč vdano svoje zmožnosti ponuja, in s potrpežljivostjo prenaša sleherno črko, v katero ga ženem. Celo vremensko napoved mi pokaže, in mi lajša čas, vsaj za malo, ko smem, prek njega, šahovske figure premikati. Edina zadeva, v vsem mojem življenju, katero sem kadarkoli premikal, ne da bi me razplet presenetil, kaj šele razočaral, celo izdal…

 

Danes mi je že tretjič zapisal tisti »poskusite znova, sicer bomo poskusili mi, kasneje«. Del posodobitev je sprejel, z ostalimi se, kaže, ne strinja. In mu puščam, bojda, svobodno voljo, zlasti pri takšnih odločitvah, dočim v vsem ostalem sodelujeva, dogovarjava, se usklajujeva, pač, kakor naj bi v nekem, kateremkoli, sobivanju tudi bilo. Celo ob meni, in z menoj, bojda groznem zatiralcu svobodne volje. Grozljivo, zares grozljivo, zlasti meni, ko ugotavljam, da, očitno, celo osnovnih zadev ne razumevam, vsaj pravilno ne, pa moram od drugih zvedeti o sebi. In o svojih ravnanjih, kakopak.

 

Razmišljam, ob tem, glede na to, da sem bil vselej pripravljen na pogovor, in dogovor, celo mesece in leta sem vzpodbujal oblikovanje lastnih mnenj, kako zares zgleda »demokratičen« odnos, ne-tiranski, o katerem mi moj spomin, vsaj kar zadeva mojih ravnanj, ničesar ne zna povedati. Tako da vsakdo dela po svoje, in zase, obenem od skupnosti pričakujoč le tisto, kar njemu prija?! Če, potem, priznam, sem pravi tiran, kajti na tak način se nikoli nisem izkazoval.

 

Da, zares sva nekompatibilna, oba, in priznam, da me določene drugačnosti motijo, celo tako zelo, da jih, nekaterih, ne prenašam, ali pa to le stežka počnem. Ne, ne moti me neko drugačno mnenje, ne moti me drugačen svetovnonazorski pogled, neka drugačnost v izgledu, v usmerjenosti, tudi tisti spolni, ne motijo me drugi jeziki, okolja, barve kože, vse tisto, pač, kar se zna premnogim kot izjemno moteče izkazovati, najbolj me motita le dve zadevi. Prva je neumnost, druga nemoralnost, celo sprijenost…

 

S prvo sem se sprijaznil, kaj bi drugega, kamorkoli se obrnem, nanjo naletim, potemtakem je naravno stanje, dejstvo, in mimo dejstev ni moč. Pa se ji skušam izogibati, če pa že ne gre, ni vrag, tudi o vremenu se znam pogovarjati, čeprav nerad, a se znam. Z drugo imam pa večje težave, pravzaprav nepremostljive, pa se z njo nikakor ne zmorem sprijazniti, kaj šele, da bi jo kot samoumevno dejstvo sprejemal. Ne, povsem drugače in – čim dlje od mene.

 

Kakorkoli že, vsako jutro, ko računalnik, po kar dolgem zaganjanju, pokaže svojo oživitev, mu lepo besedo porečem. Še dobro, da se mu še vedno da, z menoj, po vsem doživetem. In mu zaželim še dolgo obstajanje, bolje počasi, a predano, kot na hitro in mimogrede, toliko da bi me odpravil.

Tudi njemu, očitno, še vedno znese, ob meni, z menoj, sicer bi me že davno zapustil. Imel je priložnost gledati takšne zapustitve, obenem je, bojda, »umetna inteligenca«, ni vrag, da tudi sam česa podobnega ne bi znal. A se me drži, eden redkih nasploh. In še ničesar mi ni očital, in mi z nobeno lažjo postregel. Zanimivo, celo takšni obstajajo!

Svet je grd zaradi peščice pohlepnih…

S takšno trditvijo se, v svojem bebavem prepričanju, zgolj enem izmed neštetih, kakopak, izkazujejo obči. Pri čemer je izjemno »zanimivo« to, da taisti obči radi izpovedo svoj »vsi smo enaki«, pa tista »oblast pokvari« in »priložnost dela tatu«. Čemu je »zanimivo«? Sila preprosto, zato, ker…

 

Ker – če-smo-vsi-enaki, in če to velja kot neke vrste pravilo, potem so tudi tisti »zgoraj« enaki tistim »spodaj«, oziroma obratno, potemtakem… če so tisti »zgoraj« pohlepni, so pohlepni tudi tisti »spodaj«. In če k temu pojasnilu še dodatno pojasnim, potem zapišem takole…

 

Če je oblast (položaj, moč odločanja) kriva za to, da njih, uboge revčke brez hrbtenice, pokvari, potem je taista oblast (položaj, moč odločanja) pokvarila tudi tiste »zgoraj«, pa bi jih bilo potrebno pomilovati, kot žrtve te grde oblasti, ne pa obsojati! Kakopak, ko bi »oblast« zares imela kakršnokoli moč, med ostalim tudi to, da »poštenjakarje« kvari. A je nima, predvsem pa – nemoralnega, sprijenega, ni moč kvariti, je že samo po sebi dovolj pokvarjeno, pa samo čaka na to, da…

 

Ga »priložnost za tatu naredi«. In če tudi to velja za pravilo, potem to pomeni, da priložnost naredi za tatu vsakogar, tudi tiste »spodaj« (ne nazadnje, tudi tisti »zgoraj« so bili, nekoč, »spodaj«), pomeni, če nadaljujem, to, da – kdorkoli od »spodaj« pride do priložnosti, tega vsakogar bo »priložnost« za tatu naredila… khm, ali pa zgolj, če se ne motim, kakopak, kot že sicer lopovskega izkazala?!

 

Ko bi bila podoba sveta zares odvisna od neke peščice (v odnosu napram več kot osmim milijardam »poštenjakov«), potem bi mlaka, v kateri prevladujejo žabe, in je le nekaj zlatih ribic, dišala, in ne smrdela… potem bi bilo vse razgrabljeno, in v prejšnji državni skupnosti ustvarjeno, zasluga neke peščice, in ne tistega »to je naše, mi smo to ustvarili«… ali pa se, mogoče, motim, ko skušam pravila kot pravila obravnavati, in neke principe oziroma zakonitosti enakovredno upoštevati, ne glede na okoliščine in različnost zornih kotov… med katerimi slepi kot bebcev prevladuje, na žalost.

 

Mlaka smrdi zaradi žab, svet prav tako!