Danes,
pravzaprav že včeraj, sem nameraval iti nekoliko prej spat, kajti jutri,
pravzaprav danes, bom prej vstal, da opravim vse potrebno, preden se po Malo
odpravim… a sem, sredi noči, preverjal pošto, prispelo na festival Rima raja,
in v spremnem pismu neke učiteljice prebral prošnjo, če bi si lahko malce časa
vzel, da mladim zapisovalcem svetujem. Pa sem, si vzel malček časa, in zapisal,
kar v nadaljevanju (za)lepim…
Dober
večer!
Potrdim prejem pesmi, hvala zanje! Prav tako hvala za vaš trud, usmerjen v
zagotavljanje poenotenega izgleda zapisov!
Glede nasvetov mladim zapisovalcem pa... si vzamem "malček" časa.
Najprej zapišem, da sem prepričan o tem, da naj bi pisali samo tisti, ki
čutijo potrebo po takšnem izkazovanju, tisti, katerim verzi in rime,
jedrnatost, obenem sporočilnost besede, "tečejo skozi žile", tisti,
ki poezijo (za)čutijo kot del svojega obstajanja.
Pri slehernem početju je, poleg zmožnosti, neke motivacije, vloženega
truda... potrebna predvsem volja, raje zapišem želja, in to velja tudi za
sleherno obliko ustvarjanja, potemtakem tudi za pisano besedo in predvsem za
poezijo, ki naj bi bila, žal, ali pa k sreči, izključno v svoji klasični
podobi, vrhunec pisane besede. "Na silo" nobeno delo ni dobro
opravljeno, kako bi bilo dobro opravljeno neko zapisovanje, ki je tudi, če ne
predvsem, osebno izpovedovanje. Če drugega ne, potem z zapisi pričam o lastnih
pogledih na svet, o svojem dojemanju, pojmovanju...
Živimo, pa ne samo sedaj, v "modernih časih", v svetu dvonogega "fotokopiranja",
v svetu kalupov, raznoraznih, v svetu posnemanja, v svetu, v katerem večina v
iskanju neke lastne identitete povzema identiteto večine, absolutne večine. In
je tisti večen "ne bodi kot drugi" bolj oblika farse, saj drugega ne
moreš v ne-drugega spremeniti, in so pozivi pri tem krepko premajhne moči.
"Česar se Janezek nauči, to bo Janez znal," žalostno, vendar
dejansko stanje.
Pri dosedanjem rimarajanju se mi je zgolj nekajkrat pripetilo, da sem v
posameznem otroku mlajše skupine zaznal določene obete, a sem, na žalost, v
večini primerov ugotovil, kasneje, da imajo obeti le tu in tam osnove.
Spontanost, iskrenost, predvsem pa biti "sam svoj", sebi zvest,
vsaj malček drugačen od vseh ostalih, pa čeprav se zna to dokaj boleče
izkazovati in občutiti - brez tega nikakršen trud na področju poezije ne more
roditi sadov!
Veste, kaj najbolj pogrešam pri mladih zapisovalcih, v okviru Rima raje? Zelo
kratek čas je zaznati, skozi besede, otroke in otroškost, in krepko prehitro,
že v petem, šestem razredu se trudijo, da bi čim bolj odrasle posnemali! Pa
ko bi vsaj neke "menarte", na primer, posnemali (Menart je namreč
pisal izjemno poezijo, povsem življenjsko, obenem globoko, a tako preprosto
zapisano, da marsikdo pomisli, kako bi tudi sam nekaj podobnega zmogel, čeprav
je prav v tej preprostosti besede njena umetelnost, redkim dosegljiva), ne pa
kar tako, odraslih povprek, njihovih bolj kot ne neumnih miselnih, čustvenih,
vedenjskih vzorcev. Dopuščam možnost, da se ne boste strinjali z menoj, a - če
ste me že povprašali, vam bom povedal tako, kakor mislim, da je edino pravilno,
in predvsem mojemu mnenju skladno.
Potemtakem, kaj svetovati tako mladim vajeniškim kandidatom?
Piši samo, če brez pisanja ne znaš biti. Poslušaj čas, ki te popelje v
zapis, ne delaj si "urnika pisanja" (ko se pojavi navdih, takrat, po
določeni količini "vaje", ki se zmore tudi v letih udejanjiti), kajti
samo takrat, ko navdihu slediš, zares "sebe pišeš", sebe
izpoveduješ. Obrti se je moč naučiti, a je predvsem v spontanosti, v
preprostosti izvedbe, v spletenosti mišljenj in čustvovanj... tista potrebna
umetelnost, ki umetnost ločuje od obrti! In predvsem - beri, beri, in še bolj
beri, "goltaj" poezijo, izključno klasično, čim manj prevodov, da
začutiš melodičnost, ritem, sozvočnost, da pridobiš besedni zaklad... in, to
"zapoved" bi celo na prvo mesto postavil, nikogar ne posnemaj,
kajti nikoli ne boš postal/a karkoli drugega kot to, kar si.
Če ste pričakovali drugačne nasvete, potem ste pričakovali preveč, kajti za
drugačno svetovanje je potrebno zapisovalca/ko poznati, spremljati zapisovanje
skozi čas, ugotavljati morebitne pomanjkljivosti, in napredovanja, predvsem pa
se mora bitje, ki si takšnega svetovanja želi, zares prizadevati za
"živeti poezijo" (ne S poezijo, ne OD poezije ali ZA poezijo). In,
verjeli ali ne, vendar - preredki so, katerim gre zapisovanje verzov lažje,
bolj tekoče, lahkotnejše, prijetnejše... kot zapisovanje proznega besedila. In
samo takšni bodo, morda, nekoč dospeli do "živeti poezijo".
Da, tudi za to prošnjo po nasvetu vam zapišem svoj - hvala! V trinajstih
letih sem namreč samo nekaj primerov (na prste ene roke bi jih zmogel prešteti)
dejanskega mentorstva doživel, delovanja, ki se kaže tudi s poskusi usmerjanja,
graditve... in ne zgolj dajanja naloge, zbiranja in pošiljanja zbranih
prispevkov. In samo tak način dela je, za moje pojmovanje, edino pravo
mentorstvo!
S pozdravi, z "mojega", pod nebom dehtečega, brega!
Uroš Vošnjak
Ni komentarjev:
Objavite komentar