Ko nebo
se ti stemni,
in nobene
zvezde ni,
da
budila bi, bodrila in vodila,
sanje
davno so pošle,
ne
gori, kjer prazno je,
kjer
življenju zgodba se je že razbila…
gre
zato le, da gre…
Sonce
nosil sem v dlaneh,
in poznal
sem srečo, smeh,
le
trenutek, pa do konca vse izgine,
čas
prav rado plameni,
da v
pepel vse spremeni,
da v temo
neskončno še srce premine…
pač, tako
je, da…
Gre,
kot gre,
ni prostora
za sanje, kjer vlada jemanje,
gre, da
gre,
vsaka
pravljica neha, se hitro upeha,
gre, da
mre,
kruto
srečo požanje poslednje spoznanje,
k vragu
vse,
kjer je
hlad v temi, tam ti sonca iskati ni…
Ni komentarjev:
Objavite komentar