Danes
sem jo vprašal, kaj bo, ko bo velika. V trenutku, brez kančka oklevanja, je,
kot iz topa, izstrelila – »tata«…
Grenkobno
sem se nasmehnil ter mrmraje, bolj sebi v brado, kot v njeno nerazumevanje,
izustil »ne splača se, dete, biti tata, ne bodi neumna, celo odsvetujem ti to, razen,
kakopak, če boš mazohistka, in boš uživala v svinjarijah, katere ti bodo
(s)počeli«.
Zadosten
razlog, meni, domišljavemu, da si drznem razlagati o tem, da je detetu, kaže, dovolj
lepo v moji družbi. A ni sile, jo bo ta hiba, zagotovo, minila…
Ni komentarjev:
Objavite komentar