Ravno objavil sem prejšnji zapis, tudi na FB-ju, ko sem zasledil kratek zapis taistega prijatelja, zapis, v katerem se sprašuje kdo koga jebe, (njegovo) življenje njega ali obratno. Pa mi ni dalo miru, in sem mu sledeče besede pripisal...
Ko se
prek ramena ozreš, ko po spominih pobrskaš… za seboj imaš nekaj videti, nekaj,
do česar redki dospejo, neko zgodbo, svojstveno, prav nič kot-vsi-ostali
sfotokopirano, imaš, za seboj, tisto, kar dejansko edino o nekem življenju
priča!
Res je,
tudi ti si dospel v zgolj obstajanje, in na tvojo smolo, ali pa srečo, izberi,
po volji, s tem obstajanjem nisi zadovoljen, prav zaradi tega, ker nisi ena
izmed neštetih (foto)kopij, in ga bolj od daleč z življenjem primerjaš, kolikor
sploh, in sploh ne s »srečnim življenjem«, kakršnega mrgoli, povsod krog tebe.
Blažena »sreča«, ki se v nedogled vije, ne da bi vsaj malo o sebi vedela!
Ne boj
se, na koncu boš zmagal! Ti si porodil, in ustvaril, svojo zgodbo, ti jo boš
tudi zaključil. In ti zmoreš brez življenja ostati, vsaj nekoliko in za
nekoliko, dočim tvoje življenje… brez tebe ga ni, ga nikoli ni bilo, in ga tudi
biti ne more.
Vem,
jalova tolažba, čeprav… ko ne bi bil, kar in kakršen si, potem ti, verjemi, ene
same besede, in tudi teh današnjih, nikoli ne bi (za)pisal!
Kdo ti
je kriv, da si, kakršen si, kdo ti je kriv, da v drugačen svet sodiš?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar