Drobiž…

Edino drobiž mi še ostaja, malodane povsod, samo drobiž…

 

V drvarnici sem dospel do drobiža, bolj ali manj. Neka akacija, pa odslužena klop, izgrajene letve, razrezana konstrukcija dotrajanega ležišča. Pa skačem, pogosto, v kuhinjo, in nazaj, da ogenj vzdržujem, v obeh kuriščih. Kakopak, radi tega drobiža mi tudi korake pogosteje vodi v drvarnico. Skratka – rekreacija zagotovljena…

 

Tudi prehranjevanje mi podobno poteka, včeraj in danes. Včeraj mi je ostalo nekaj mase, ne vem, morda celo dva kilograma, spasirane fige, zmešane s skuto, s krušnimi drobtinami in s kosmiči, pa sem to, malodane cel dan, jedel. Nasitna zadeva, sladka, zdrži pa ne dolgo, pri odganjanju lakote…

 

Denarnica? Povsem klasična, običajna zadeva. Edino kovano, kar je v njej, je žeton za nakupovalni voziček, medtem ko bankovca, spet, niti enega ni v njej. Tisti dvajsetak, ki se je v njej znašel, za kratek čas, in predvsem za boljši občutek, sem pridodal znesku, s katerim sem serviserjeve usluge poravnal. Tako in tako poslujem pretežno s kartico, tako in tako ne smem pretirano trošiti, tako in tako glad nikoli ni bila vodilo mojega življenja…

 

A, življenje! Tudi tega je ostalo zgolj za nek drobiž, kolikor ga je sploh še ostalo, seveda. So mi ga prelepo pobirali, in pobrali, predvsem uničevali in uničili. Prijeten občutek, ko dospeš do spoznanja, da česa pretiranega nimaš več za izgubiti…

 

Zadovoljstvo? Radost, celo veselje, kaj šele neka sreča, neka utvara, ki se z daljave mojemu vsakdanu posmehuje?! Tu pa niha zadeva, niha med obiljem, vsaj relativnim, in med popolnim ničem, v odvisnosti od okoliščin, pa – kadar se s katerim od mojih čičkov pogovarjam, kaj šele takrat, kadar je Malo doma, takrat dospem do tega, vsaj do zadovoljstva, radosti in veselja, ob Sonku, tu in tam, do sreče, ki pa ne zna več biti takšna, kakršna se je nekoč izkazovala, neke sence, s koreninami, svojimi, pognalimi v dno drobovja, jo kazijo, kot nekakšna stiskalnica jo stiskajo, in stiskajo, da v želodcu nek mlinski kamen svojo zgovornost izpoveduje…

 

Na srečo je tudi zime ostalo, po mojem štetju, kakopak, za drobiž. Kmalu se bo že za štiri mesece skrajšala, in do marca je še osemintrideset dni! In se bo, znova, začelo zelenje, in cvetenje, prebujati. Vsaj nekje naj nekaj živi.

 

Načrtov, omembe vrednih vsaj, nič, niti za drobiž. Upov, in sanj, še manj, v kolikor dovoljujem negativno stanje, od nič za minus manjše. Samo še dan za dnem, in iz enega v drugega, zatem še v tretjega in v vse ostale, bolj ali manj – isto! Obstajanje. Nikoli ga nisem kot nekaj posebnega obravnaval, in vrednotil, nasprotno, uboge »zgodbe«, neobstoječe resda, ki zgolj o obstajanju govorijo…

 

Tudi tistih, iz katerih sem, in za katere vztrajam, je, številčno gledano, zgolj za drobiž. Zgolj številčno, kakopak. Vse ostalo – tudi, če ga ne bi bilo. A je ta drobiž, ta peščica, za katero diham, in zaradi katere to sploh še zmorem početi, vredna, krepko, neprimerljivo vrednejša od vsega preostalega! Čiste duše, z odporom do sleherne podobe ničevosti, neke sprijenosti! Nič laži, in zlaganega, nič prevar, in ogoljufanega, nič kraje, in ukradenega, nič zahrbtnosti, in zasvinjanega, čista spontanost, iskrenost, toplina, da toplejša biti ne more, bližina, ki jo je v prsnem košu nositi, in čutiti, in ne v prostoru.

 

Žvenketa mi, v nenehnem opominjanju, samo v čakanju, na trenutek, ko se, vsaj za silo, malček sestavim, pa do delitve časa z Malo dospem, ali z enim od preostalih čičkov besede izmenjujem, da smo vsaj prek »zraka« skupaj. Ostalo pa…

 

S spoznavanjem sem se verjetju, celo verovanju, nekem posvetnem, seveda, odpovedal. Ne gre, ko ugotoviš, da je blato zgolj blato, takrat je neumno, če v njem še čistost pričakuješ! Z verjetjem so odpadli, zlahka, upi, z njimi tudi zaupanje. Prevečkrat je bilo poteptano, malodane praviloma celo, da bi se mu dalo vztrajati, v laži, češ morda pa se nekaj spremeni, morda bo drugače, celo bolje! Ne, ne, kjer se ti izkaže to, kar se je meni izkazalo, tam ne išči neke človečnosti, ničesar svetlega, oprijemljivega, ni sile, ni čudeža, ki bi gnilobo v cvetenje spremenil!

 

Tudi neke humanosti, uvidevnosti, mi je samo še za drobiž ostalo. Pravzaprav, da ne bi laži izpričeval, dovolj je še imam na razpolago, a sem jo voljan le drobižu, neki peščici, izkazovati. Vedno in povsod. Pa me več ne bremenijo »tegobe sveta«, neke tragedije, spopadi, kaj vem kaj vse, ne, daleč od tega, bolj kot se bodo pobijali, manj bo pobijalcev ostalo! Je že tako, na svetu, »lepem« in »dobrem«, na katerem izkoriščani in terorizirani še bolj izrabljajo in se s silo izkazujejo, ko dospejo do moči, od poprejšnjih, da ni vreden počenega groša! Pa naj se še tako imajo za ah-in-oh, kdor umnosti ne pozna, ta bo v bebavosti modrosti našel…

 

Ja, samo še drobiž mi je ostal, kolikor sploh, in prav radi tega moram, še bolj kot sem to poprej počel, paziti, kam ter komu ga namenjam! Tako kot diamant ni za v svinjak, pač pa za neko, recimo tako, vitrino, tako tudi človečnost ni za tiste, ki je ne premorejo, pa je, nevredni, ne znajo ustrezno upoštevati, kaj šele, da bi jo cenili! Ne, ne, blatu je mesto izključno na dnu, v nasprotnem tudi diamante s svojo umazanostjo pogoltne.

 

Včeraj me je poklical prijatelj. Čez dva meseca se bodo zaokrožila štiri desetletja, kar se poznava, in prijateljujeva. Beži čas. In, tudi njemu, bežijo, pardon, so ubežala številna neka prepričanja, v mladostni naivnosti nastala, pa mu je vse manj mar za tiste, ki so vsi drug drugemu enaki, le da vsi, revčki, do priložnosti ne dospejo, da bi se s to enakostjo izkazali. Je vrag, kadar si nevretenčarsko bitje, pa niti toliko hrbtenice ne premoreš, da bi se upal z lastno neko voljo, če želiš z načelnostjo kazati! Beda, pravzaprav edina beda vsega poznanega nam obstajanja! Edina, zato pa v nedogled gromozanska!

Da, tudi njemu ni do obstajanja, pa sva složna tudi v tistem pa-kaj-če-me-pobere-da-se-le-na-hitro-to-zgodi…

 

Tudi neko pisanje sem prejel, včeraj, znova. Pisanje podpore, v stilu ko boste prenehali s svojim delom, na nekem področju, pač – nikoli več ne bo tako, kot je sedaj, ne bodo ga našli, nikoli, vam vsaj približno podobnega. Pač, bodo ali pa ne, ni moja zadeva, imam dovolj preostalih, težav in skrbi, ki mi »lepšajo« preostanek…

In sem tudi na vprašanje skušal odgovoriti, kdaj bom znova knjigo, neko, izdal… ha-ha-ha-ha, jaz ne bom ničesar, in nikogar, izdajal, tega še nikoli nisem počel, so mi bila doživeta izdajstva več kot odurna, spisal pa je tudi ne bom, čeprav bi jo lahko, vsebinsko gledano, bi bilo več kot dovolj gradiva zanjo, celo za več knjig. Ne vem namreč čemu, predvsem pa komu bi počel takšne stvari! In podobne, skozi katere bi trenutke preostalega svojega časa namenjal… hm, niču, in v nič?!

 

Ja, z drobižem je potrebno previdno ravnati, ga je namreč samo toliko, kolikor ga je, in ni pričakovati, da bi se iz njega neko obilje pojavilo! Pa – pomagal, tako sproti, že še bom, marsikomu, domnevam, ne da bi se ob tem sebe odrekal, dejansko pomagal, tako kot sem to vse svoje življenje počel, ko se niti za leta izkazovane pomoči nisem menil, ne, tega pa ta marsikdo ne bo doživel! Za svoj drobiž, za tisto peščico, da, pa tudi če crknem ob tem, vse kar zmorem, za vse tisto, kar mi je sanje in upe pobilo… nak, kot bedak sem se večkrat pokazal, prav radi takšnih, za idiota pa me ne bodo naredili! Tudi drevesa umirajo, celo bolj so koristna, od neke ničevosti dvonoge, celoti, in mi je žal radi tega, a njihovo umiranje zgolj kot dejstvo sprejemam, in ne dovolim, da bi mi skazilo še tisto malo, kar mi je v lepem ostalo.