Nedavno
sem v dar prejel steklenico refoška, pardon, sladkega refoška, tako vsaj piše
na nalepki, in kot tak se je tudi izkazal, kajti – še nikoli tako sladkega
refoška nisem pil…
Že
sinoči mi je vino prišlo v misel, a sem jo, v bistvu takoj, opustil, dočim
danes…
Za
kosilo, obenem pozni zajtrk, sem si »skuhal« tunino, iz treh pločevink (prav
tako darovana zadeva, le da od drugega darovalca), in že sem začel jesti, ko se
mi je sinočnja misel obudila, pa sem stopil po steklenico, jo, kakopak, odprl
in si kozarec vina natočil…
Nisem
nek poseben vino-pivec, daleč od tega, ob meni bi vinarstvo, po vsej
verjetnosti, propadlo, le tu in tam mi zaprija tovrsten grozdni sok, in ta,
današnji, je zares nekaj posebnega, vsaj za moj okus. Niti ne tako od daleč je,
v vinu, čutiti okus po višnji, ampak res, tisti temni, malodane črni, povsem
zreli, dočim je moralo biti grozdje, iz katerega so opoj iztisnili, tudi povsem
zrelo, predvsem pa izredno bogato s sladkorjem, kar je tudi na moči požirka
čutiti…
Kakorkoli
že, steklenica je načeta, k sreči ni litrska, pa jo imam namen ožeti nekje do
petka, v kolikor bo prijalo, seveda, preden Malo spet pride. Ko je ona tu,
takrat – niti kapljice alkohola!
Danes
sem se, potemtakem, pregrešil zoper neke svoje navade, med katere pitje vina
nikakor ne sodi, in sem celo do pomisleka dospel, celo skorajda do nekega
očitka, samemu sebi namenjenega, v smislu ali-ti-je-zares-bilo-potrebno, pa bi,
bržčas, lahko celo do ugotavljanja, nekega, dospel, o načinu, s katerim bi
svojo grešnost spral, jo v večno pozabo pahnil, da bi v bodoče lažje grešil. V
zadnjem trenutku sem se vzdržal ugotavljanja o tem, kje je najbližja cerkev, pa
kdaj ima uradne ure, v spovednem smislu, seveda, in se odločil, da je, vsemu
navkljub, ali pa prav zaradi tega vsega, še najbolje, da se z grehom, katerega
sem si na ramena oprtal, soočim, in si ga ne odpustim, vsaj za toliko časa ne,
dokler ne bo – steklenica prazna! Je le treba plačati, za grešna vsa dejanja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar