Maloprej
sem nekaj besed napisal prijatelju, pesniku, ki je v svojem okolju, v svoji
državi prejel odlikovanje za zasluge za narod. Kakopak, čestital sem mu, obenem
pa…
Temeljna
težava je v tem, da si nek »narod«, katerikoli že, da si neka »politika«,
katerakoli že – NE zasluži pesnika, ga NI vredna! Kajti tako ta »narod«, kakor »politika«,
živi na povsem drugačen način, kot se, s svojim življenjem, izkazuje
(konkreten) pesnik, ki, dobesedno, prispeva v skupen dobrobit, medtem ko vsi
ostali le k temu stremijo, da bi iz tega skupnega čim več zase prejeli! Obenem
pa…
Lepo
je, ko te opazijo, ni kaj, lepo, ko ti povedo, na nek način, da si »nekaj
posebnega«, da nisi kot vsi ostali, lepo, ni kaj, vendar – o tem že sam veš, ne
nazadnje, če zmoreš tvoriti, ustvarjati, potem, bržčas, v glavi premoreš
dovolj, da videvaš stvari, da ugotavljaš, da veš…
Lepo
je, zares, ko ti »narod« in »politika« podelita odlikovanje. Še lepše bi bilo,
ko bi, taista »narod« in »politika« poskrbela za to, da bi ustvarjala pogoje
ustvarjalčevega delovanja, da bi se ustvarjalec smel v celoti svojemu delu
posvetiti, če želiš, svojemu »poslanstvu«, da ne bi skrbel o tem, kako bo
preživel od danes do jutri…
Ja,
lepo, zelo lepo, pa čeprav tudi na hinavščino smrdi, in na neko preračunljivost
podeljevalcev priznanj in odličij, lepo je to, da celo pesnik zmore do
odlikovanja dospeti, in to »samo« zaradi tega, ker – nima česa pametnejšega za
početi, pa se s pisanjem ukvarja?! Khm…
Temeljna
težava, pri takšnih pripetljajih – »narod« in »politika« si ne zaslužita nekega
pesnika, ker ga nista vredna, in bi bistveno lepše temu pesniku sijalo, ko bi
imel takšna narod in politiko, kakršna si sam zasluži imeti! Njemu podobna,
(tudi) za njegovo početje živeča.
Ni komentarjev:
Objavite komentar