Imajo
za več se, kot zmorejo biti,
ko iščejo
sebi najlažje poti,
značajsko
nevredni, v bistvu zgolj riti,
a kaj,
ko se ritim najbolje godi!
Ponosni
na nič in predvsem domišljavi,
so višek,
res višek, odvečnost sveta,
nagonom
sledeči, in s temo v glavi,
velja
jim le tisto, kar dobro jim da!
Ničevost
ničeva, dvonoga zgolj spaka,
nezmožna
koraka prek čiste poti,
v
bistvu edina, v vsem stvarstvu, napaka,
edino,
kar svet do obisti kazi!
Še v
psu zmore biti več vdane topline,
še v
psu je iskrenost, in prav nič laži,
a njim –
ko korito do praznosti šine,
če prej
ne, njih vdanost povsem izpuhti!
Spoštujejo,
bojda, a njih spoštovanje
bolj klavrno
kaže iz dneva se v dan,
ob njih
mro ideje, vsi upi, in sanje,
ob njih
za Človečno korak je zaman!
Ne gre,
kjer sebična neumnost kraljuje,
kjer lastno
ugodje edina je pot,
ko
skušajo v boljše, takrat je še huje,
čebela
med tvori, nikakor ne trot!
Se z njimi
ponavljajo zgodbe vrteče,
le eno
in isto, nikdar iz težav,
in ko
se pojavi nekdo, da povleče,
ne
zmore do konca prek trdih njih glav!
Ja,
čudna je zgodba nagonov, lažniva,
zrcalo ne
kaže poti do resnic,
pod kožo
je vse, kar, edino, razkriva
odsotnost
človeka v temini betic!
Imajo
za več se, kot zmorejo biti,
pač, v
njihovih krempljih ujet je ves svet,
navzdol
jim je dano, drveč voz razbiti,
v
preteklost globoko, pred koncem, dospet!
Ja, v
psu zmore biti krepko več topline,
iskrene
predanosti, čistih namer,
in
tistih oči, ki, prepolne globine,
nad
bitja dvonoga postavljajo – zver?!
Poznam
jih, oboje, in to sem spoznal:
doslej en
sam pasji še ni me izdal,
pa,
bržčas, človečnost bolj tam gre iskati,
kjer so
štirinogi, četudi kosmati!
Ni komentarjev:
Objavite komentar