Do konca vse…

Še poslednja reka

nekam se izteka,

da do konca odloži

rečne svoje vse skrbi…

pa, vse od izvira,

tone v čas, umira.

Vmes pa hrani, in poji.

 

Še poslednja trata

enkrat prazna rata,

brez travice, brez cvetov,

v nemilosti vetrov…

ko jo čas prerije,

slej ko prej razkrije

v izobilju se grobov.

 

Še poslednje mine,

v teme globine,

iskra se mu ugasi,

uvenijo mu dlani…

vsak up se upeha,

vsaka želja neha.

Hlad vse pomiri.