Trikotna

V Bermudskem trikotniku izginjajo plovila.

Vrag vedi, kakšna je tam čudna sila,

ki ladje in mornarje, frčoplane,

s komarji vred, menda, tuzemstva stane?!

Trikoti so, nasploh, nevarna tema!

Prav v njih se marsikakšna učna vnema

ob kot spotakne, sanje vse izniči,

ko si z neznanjem pota zakoliči…

Na vse življenje zre trikot prežeče:

On s prvo, a oči za drugo meče,

pa če tej drugi prva je všečna,

in če za vkup sta, on je stvar presečna.

Matematična

Če je ena deljeno z ena res zgolj ena,

potem je to, po logiki, prav čudna stvar,

ker – vsaka reč, karkoli že, ki je deljena,

razraste se, sama od sebe, najmanj v par…

Prav vsak obraz, zgolj za primer, ima dve lici,

še v nos prek lukenj, običajno, dveh diši,

zlasti takrat, ko se, na eni sami špici,

klobasa vsaka, če poštena je, deli!

Pravilneje bi, potemtakem, znalo biti,

no, vsaj tako v razmislek se podajam sam,

da je lepo, če eno zmorem podeliti,

pa tudi tebi v tej delitvi nekaj dam!

Računalniška

Na novem wordu staro teslo,

zadeva zbuja kup vprašanj,

med njimi – se bo sploh obneslo

v programu več in v glavi manj?!

Z zaslona vse na novo sveti,

v svetleče zre začuden fris:

z bodočnostjo ne zna hiteti,

ta, ki je v bistvu – za odpis!

Vendar, prav hitro ni se dati,

za up se prav močno držim:

se zlahka ne pustim ugnati,

morda še word ta preživim!

Robin hudi...

To nauk je o nekem Robin Hudu,

bil frajer je za čase starodavne,

budil je raji upe obetavne,

ko s klapo klatil se je po Šervudu…

Ga Meri mila silno je ljubila,

on pa ji služil s svojo je gorjačo,

k njej lazil čez bršljanovo vzpenjačo,

da prek noči v užitke sta zavila…

Iz hiše dobre, bojda, je izrasel,

a vsled režima prav globoko padel,

pa tuje si lastil je, drugim kradel,

in v gošči, med pretepi, lenost pasel…

Pokrova ni imel, da spod bi tlačil

v prestiž rohneče luksuzne mašine,

zgolj štiri podkve in le tri brzine

si med noge pred ježo je natlačil…

So čudna pota, ki jih čas pretaka:

je k babi lazil, pil in veseljačil,

in kradel ter se v brk postavam pačil,

pa še dandanes šteje za junaka,

ker je delil, do kraja, kar je kradel

(ni greha, ki odtehta polnoritost,

poštenost šteje le, če zbuja sitost);

v drugačnem bi takoj v nemilost padel

(ko bi, na primer, sebi le prisvajal

in ljudstvu apetite zgolj porajal)!

V kraljestvu tro(h)nečih tronov

Nekoč so se kraljili neki kralji,

kraljevo kraljevali prek prostranstva,

in daljnozrli v dalj, iščoč v dalji

namen kraljevosti kraljevega poslanstva.

So družili v kraljevski se družitvi,

delili v stičnosti strasti različne,

in bili boj v pozornosti buditvi,

podeč se v dame, modrokrvno mične.

Pa tekel svet od konca je do kraja,

se luna je selila v svoje krajce,

nič ni se snelo s svojega tečaja,

šla miš je v sir, lisica pa nad zajce.

In red redil vse svoje je redarje,

se v tropih trop medil in tropovičil,

polegle so norice se, in garje,

v nateg nategnjen, kdor je kaj ušpičil.

Potem pa so se časi spremenili,

sklenile združene so ljudske glave,

da vse kraljestvo bodo v šir delili,

povzdignili pravice nad postave.

Ko tone vrh, do dna se vse razkraja,

prah švigne in se dvigne, dan prekrije,

s tečajev vrata je spodnesla raja,

po dejmokrastično do anarhije.

Odsihmal svet se v čudno čudnost vije,

vsi kralji so zajeti in pobiti,

s prestolov njihovih nič več ne sije,

podlegla čast je v slast neštetih riti.

Iva

Tebi, dete…

Rojeva življenje se v iskricah sreče,

rojeva z utrinkom, ki v noč poleti,

in v sapi, ko nežno prek polja šepeče,

rojeva se v želji, da v up zagori.

Rojeva se v pot, ki je sploh ni klicalo,

a mora prek nje se podati vsakdo,

ne šteje le to kam korak bo peljalo,

pomembno predvsem je – čemu, in kako!

Ni sreče brez žalosti, solze brez smeha,

in dan ne blestel bi brez temne noči,

moči ni brez volje, ki rada odneha,

če ni neke zvezde na koncu poti.

Rodilo si se, in zdaj ni več vrnitve,

le večnost posutih vprašanj in pasti,

in v sled še poslednje se bo odločitve

pisalo le eno, preprosto – kdo si!

Rodilo si se, vso nemočno, v neznano,

rodilo, da stopiš v korak prek sveta,

za hrbet ni dobro premehko postlano,

ničevost nešteto obrazov ima!

Zdaj živi, živeče, naj ti bolečina

ne zaljša spoznanja lažnivih besed,

ne sanjaj v Človeka, preveč bo pelina…

Naj mila ti zgodba bo, dete! Tvoj ded.

pepigram

Že davno vzel šalo je mojster hudič,

in sploh mu ni treba garati,

le v naše roke mora dati,

kar sklene, da treba je vreči v nič...

Če ne gre, ne gre!

V srž tisoče kalupov,

na tisoč drobnih niti,

pripeta je vsa strumnost

človeške borne biti;

zaman je morje upov,

ni dejstev moč slepiti:

prav vse, kar zna neumnost,

je le - še bolj (s)kaziti!

Vetrovi

Vetrovi, sinovi prostranstev, divjajo,

raznašajo zgodbe, zapisane v prah,

in slednji še najdejo neko postajo,

pa v blato poležejo črke na mah…

Iz večnosti v večnost, nikdar jih ne mine,

pometajo čase z obraza neba,

prinašajo ujme, da srd k zemlji šine,

v zvezdah razpletajo steze do sna…

Včasih tuleče, in včasih pojoče,

neredko zakrivajo polja krvi,

takrat, kadar v času še nada se joče,

in sonce temnijo zdivjane zveri…

Novi človek

Novi človek?

Novi človek!

Novi človek sekta,

sekta intelekta?

Srečko, Srečko,

Rane glave,

Enostavne so postave:

Česar ni, ne more biti,

Krog se z repom zna loviti,

Obkrožiti, h koncu priti…

Vrtiljak

Konjiči in zebre, in slončki, kamele,

doneče vrtenje vrti se vsevprek,

po krožnici, ne da bi kam sploh dospele,

vrte se radosti, iz veka v vek…

Zdaj rilček, zdaj švigne k nebesom kopito,

razlika je v repu, pod njim je vsa bit,

veselje brezskrbno doni, ko je sito,

ko pa mu zakruli, hiti se jezit…

Po taktu, kot vodi ravnatelj živadi,

vrtenje počasi nabira hitrost,

spočetka vreščeče v prešerni razvadi,

na koncu neredko v bljuvalno slabost…

Konjiči in zebre, in slončki, kamele,

svoboda poskočna, žival vsepovsod,

že davno so tirnice jedko zapele,

vrag vedi iz česa nastal bo nov rod…