Sutra

To je stvarno nemoguće:

sutra čekam svako juče,

al' – kad stigne mi svanuće

opet se do sutra vuče!

 

Neće frka ta da stane,

uvek nek' nov danas bane,

muči želje neprestane:

Nek' već jednom sutra svane!

Modni trend

Huda je, ovčja!

Gledam ovčice, na pašniku. Marsikdaj se trudim, da se ne bi preveč ujezil. Celo do ravnodušnosti skušam dospeti, tu in tam, čeprav, priznam, mi to, še vedno, ne uspeva najbolje…

Lepo površino sva ogradila, za pašnik. Dovolj veliko, da, zlahka, prenese tri ovčice. Z dovolj pestrim rastjem, da še najbolj izbirčnim zadosti z raznolikostjo. Tudi nekaj starejšega, sadnega, drevja sva pustila na njem, da bo vsaj tu in tam nekaj sence na voljo…

Lepa površina, ni kaj. In sva se odločila, da bova še nekaj dreves, tudi sadnih, posadila. S tem dve muhi na mah uženeva: povečava pestrost sadne pridelave, obenem pa, v bodočnosti, povečava število krošenj, pod katerimi bo živinčad našla zaščito pred dežjem, vsaj tistim rahlim, in pred sončno pripeko. Da bo pašnik prenesel tistih pet zvezdic, in se bodo, zavoljo tega, ovčice počutile, še bolj, kot v raju…

Starih dreves nisva ščitila, pred ovčicami. Rečeno nama je bilo, da odebeljenega, suhega, trdega lubja ne marajo. Ni sladko, dišeče. Krošnje sva pa itak, čez zimo, obrezala, da ni ostalo tistih pritličnih, nizkih vej, ki bi v ovčje nosove drezale. Nov zasadek, sadike, potemtakem, pa sva ščitila, vse po vrsti, brez izjeme. Tudi asimine, katerih poganjki naj bi, tako so nama pojasnili, smrdeli po gnijočem mesu, pa naj, radi tega, ne bi bili zanimivi travopasni žvadi… prej mačkam in psom!

Štiri kole, krog vsakega drevesca, čez pa mreža. Tista pašna, skozi katero, bojda, ovčja glava ne zmore. Poskrbela sva, da so bile mreže vsaj meter vstran od sadik. Ni vrag, zadoščalo bo, sva, zadovoljna, ugotavljala, preden sva ovce spustila na pašnik… saj ne bova imela žiraf!

Je vrag, z ovcami! Resda so bolj tupe živali, kar pa ne pomeni, da se ne znajdejo, kadar nanese! In najde, ta zver, način, da dospe tja, kamor namerava dospeti. No, vsaj do slastnega grižljaja… pa – če ne spodaj, potem zgoraj, če tam ne, potem…

Žica je dokaj upogljiv, prilagodljiv material, pa celo tiste luknje, skozi katere ovčja betica ne more, sčasoma postanejo dovolj velike, da gre! Tiščiš in potiskaš, upogibaš in kriviš, pa ni vrag, da material ne popusti. Pač, tako je, bojda, s pametnejšimi…

Kakorkoli, zaščito drevesc sva morala nadgrajevati. Osnovna se je izkazala kot pomanjkljiva, nezadostna. Sedaj pa, nadgrajena, uspeva, in so sadike znova vzbrstele. Upam, da bo tako tudi v naprej, da ovčji glavi ne šine kakšna inovativna na misel… Glede starih dreves pa…

Res je, lubje jih ne mika, in z debel je ovčad le mah pomulila, obenem pa skrbi, da se razne ovijalke ne bi, parazitsko, prek njih v krošnje povzpenjale. Res je, vejevja ni moč doseči iz štirinožne poze, da pa se… Hm, da se, denimo, soovčici stopiti na hrbet, in že dosežeš zeleno vejo! Da se na zadnji povzpeti. Čemu ne, če je opičjakom uspelo?! Da se, v končni fazi, na zadnjih tudi poskakovati, pa, ni vrag, če v prvem, drugem, tretjem poskusu ne uspe, potem ti v četrtem ostane pristanek, z gobcem polnim odlomljene veje, tako lepo okrašene z zelenim, sočnim, dobrim listjem…

Da, to, staro drevje, je sedaj v milosti novih, sprotnih, obrezovalcev. Spodnje veje so gole, zgornje, ne vse, resda, a vseeno, skrajšane, kajti…

Domnevam, da tudi pri ovcah velja to, da za vse, kar ti nad glavo štrli, in kar je bog, bojda, dal, odmeva tisti to-je-naše. In le-temu, že v naslednjem hipu, sledi tisti to-nam-pripada! Boli kita, ovco, za to, da tudi pod razno ni boga, in da, tudi, ko bi bil, ne bi potreboval le šest dni, da bi svet ustvaril! Mejduš, ko pomislim koliko časa sva sopihala na tem delu brega, preden sva pašnik v red spravila…

Tudi sosed toži. Dobro, pri njem je »ljudstvo«, pardon, žvad, nekoliko drugačna, kot pri naju. Je druge rase, barve, drugačen jezik govori, ampak…

On ima koze. In je tudi debla mladih, a že dovolj visokih akacij, ščitil pred njimi. Da ne bi lubja posnele. Nekaj slojev mreže je ovil, krog vsakega drevesa, a ni pomagalo – koze, čeprav so koze, vedo, kaj jim diši! In so te sloje potisnile navzdol, da so do slastnosti dospele! Ter obžrle, dodobra, kar je za obžreti bilo…

Ja, niso najbolj brihtne, živali, a najdejo načine, da dospejo do žretja. Čeprav nimajo objektivne potrebe za tem, da bi drevesa uničevale, je, resnično, toliko raznolikega rastja, danega jim na voljo, da lahko o takšni raznolikosti marsikje zgolj sanjajo, ampak…

Si predstavljaš: nad glavo vidiš krošnjo, zeleno vejo, že itak meniš, da je vse, kar se na pašniku znajde, tvoje (pa čeprav za ta pašnik ničesar nisi naredil, z izjemo tega, da se paseš na njem, in da prek njega serješ, vsevprek), da ti pripada (bentiš, kako ne bi, pripadalo, ko pa tvoja trda, ovčja, kozja betica ve, da je vse, kar vidi, za požret?!), pa da bi izpustil priložnost za sladkanje, za – seganje do zelenih vej?!

Briga žival za tisti »jutri«! Ne misli na to, da se bo obžrto drevo posušilo, da ne bo krošnje, ki bo dajala zatočišče pred dežjem in vročino! Briga žival za to, da požira sadove dela nekih (drugih) rok, rok, ki so drugačne razplete snovale, z drugačnimi nameni gradile to, kar se sedaj, tej živali, kot samoumevnost v žretje ponuja. Ne, ona vidi samo to, kar ji pred gobcem binglja, potem pa, itak – to-je-naše, to-nam-pripada!

Aha, zgolj še to: če, slučajno, v zapisanem vidiš podobnost z družbenim dogajanjem, potem si sam kriv, za to, si ti grd. Jaz sem namreč samo o živini zapisal!

Vsaka javna beseda bi morala biti dovoljena po treh temeljnih pogojih...

1.      na petih tipkanih straneh napiši sestavek o sebi. Sestavek ne sme vsebovati več kot dvajset slovničnih napak (pri čemer ti, kot temeljna napaka, nisi vštet v omenjeno število)!

2.      v taistem sestavku skušaj sebe prikazati v najlepši luči. Ta luč mora biti vidnejša od teme!

3.      v kolikor ti je uspelo, vsaj od daleč, in kolikor toliko, osvetliti samega sebe - nemudoma "povleci" sestavek nazaj! Je že dovolj bebcev, ki menijo, da so tako pametni kot ti!

Petelin do petelina

Le kaj kurja domovina

bi bila – brez petelina?!

Več kot jih je zmožna šteti,

lepši njeni so obeti,

da tradicija o(b)stane,

ko nad krempelj krempelj plane…

Ta vražja samoumevnost, in moja neumnost!

Ko odraščaš z njimi, ali pa oni ob tebi, pa delite različne zgodbe, tudi takšne, ki jih na svoj, njim nedostopen, način doživljaš, zapadeš v stanje “že od nekdaj se poznamo”, in postaneš, hočeš ali ne, neka samoumevnost. In, bog-ne-daj, da bi se te samoumevnosti znebil, ne glede na to, da te različna pota, in drugačna od njihovih, prek različnih izkušenj vodijo, tudi do drugačnih spoznanj, kot so njihova...

Nerad svetujem, že dolgo. Iz dveh razlogov. Prvi je ta, da zlahka grd izpadeš, ko resnico izpoveš, in prav nič ne pomaga, to, da se, čez čas, tvoj prav izkaže - vmesno obdobje (pa tudi siceršnje, celotno... psiha je samovoljna zadeva!) rado privzdignjene nosove kaže. Drug razlog pa je v tem, da večina vpraša zgolj zaradi tega, da - odgovora ne bi slišala!

Pravzaprav - obstaja tudi tretji razlog. Sicer v redkih primerih, zgolj tam, kjer se tako “splača”, ali vsaj (minimalna) možnost obstaja, da bi se “splačalo”. O njej nekoliko kasneje, nekaj vrstic nižje.

Imam prijatelja. Kmalu bova štela petdesetletnico prijateljevanja! Naj je bilo nebo jasno, ali nevihtno, vselej sva vedela, da sva, tu, drug drugemu pri roki, v kolikor bi bilo potrebno. Kakorkoli že, velikokrat me je za nasvet spraševal. Denimo - pred vsakimi volitvami, v stilu koga-bi(bom)-jaz-volil...

Nikdar, ampak res nikdar me ni slišal reči voli-tega, sem mu pa vselej svoje mnenje povedal, o tistih, o katerih me je spraševal. Ob obvezni pripombi: odločaj se po lastnem vedenju! Da...

Tudi otroke sem vzgajal na podoben način. Kakopak, predstavljal sem jim življenje, jih na nevarnosti opozarjal, marsikdaj marsikateri tudi preprečil, nedovolil, da bi vsaj poskušala (o)groziti... marsikdaj jim “demokratičnosti” nisem dovolil, vsaj takrat ne, kadar je bilo, že itak, preveč razprave, a še vedno (krepko) premalo zrelosti, da bi zmogli, nedorasli, odgovorno, do ostalih, in do sebe... a jim, generalno gledano, nikoli nisem v-glave-ubijal, nasprotno: želeč pomagati pri graditvi suverenih osebnosti, sem spodbujal, dovoljeval, se tudi veselil njih razmišljanj! Pa naj so bila, tu in tam, tudi napačna, vodila so - v razmišljanje!

Da, to je ta, tretji razlog: pojasni možno izbiro, v kolikor je kaj nejasnega, pojasni posledice, takšne ali drugačne, te ali one odločitve, vendar (do)pusti, v kolikor s tem neposredno ne ogroža, sebe, nikogar, da - živi lastno živetje... vedoč, da je v človeka zastavljen(a)!

Nekoč me je, ta, prijatelj, spraševal glede službe, natančneje: glede odhoda na drugo delovno mesto. Ponujali so mu mesto nekakšnega šefa, neke operativne skupine, o kateri je (že) vedel, da težave povzroča...

To je, kolikor pomnim, prvi primer, v katerem sem, zavestno, skušal delovati na njegovo voljo, posledično na odločitev, kajti - že sam po sebi ni primeren za vodjo (ne delim “demokratičnega vsevedenja”, pa menim, da mora vodja določene značilnosti, kakovostne, izkazovati!), da pa bi problematične preganjal, lovil, jih obravnaval... ne, v takšni vlogi si ga pa nisem drznil zamisliti, niti v najbolj nemogočih fantazijah! Kakopak - ostani, kjer si, ne sprejemaj tega dela, je slišal (vsaj v tretje) na koncu pogovora.

Kako mi je “všeč”, kadar sprašujejo zato, da - po svoje naredijo! Jasno, sprejel je ponujeno delo, na njem zdržal mesec, in nekaj dni čez, potem pa... po več kot letu in pol bolniške odsotnosti, zaradi psihičnih težav, so ugodili njegovi prošnji, in ga vrnili na prejšnje zadolžitve!

Ta prijatelj, žal, “ve”, kako je treba pravilno živeti. Pravilno, predvsem zdravo. In “ve”, katera “filozofija” (mejduš, danes vsak bebec “ve”, kaj je to filozofija, vsak se ji, bojda, celo posveča!), življenjska, je najbolj primerna za to, pravilno, zdravo živetje. Ne samo da “ve”, to svoje “vedenje” tudi vsiljuje, vsakomur, ki mu to dopušča, ob slednji priložnosti, samo...

Je vrag, kadar teorija ni skladna s prakso, pač pa strižeta - teorija gre v eno stran, praksa v povsem drugo, nasprotno! Je vrag, kadar vse “veš”, a ničesar nisi zmožen izkazati, vsaj tako ne, da bi bilo skladno, s tem tvojim “vedenjem”, pa... če se praksa po svoje odvija, živetje kot tako pa povsem drugače, potem je, bržčas, s s tvojim “vedenjem” nekaj narobe, ker - naravna pravila so, obstajajo, od nekdaj, za vse enako in enaka, obenem pa se tvoje živetje (z vsemi težavami) izkazuje natanko takšno, kakršno je, pa...

Znova je zapadel v psihične težave. Pravzaprav jih že nekaj let vleče, s seboj, legle so mu prek pleč, in ga dušijo, postopoma, a vztrajno, nepopustljivo, iz leta v leto bolj. In že nekaj let mu ponujam pomoč, ampak...

Ve, ta prijatelj, da sem že pomagal, uspešno. Ve, da je bila ta moja pomoč (tudi) nadzorovana, posredno resda, a kljub temu, prek strokovnih, tudi formalno izkazanih, posameznikov, in institucij. Ve za različne, predvsem objektivne, pokazatelje objektivnih stanj, po katerih ni možne drugačne ugotovitve, kot ta, da sem dejansko ne samo pomagal, pač pa pomoč do konca izpeljal, da sem tako zdravil in do ozdravitve pripeljal... vse to ve, a, kljub temu - to-ni-isto, pravi, znova, kot že neštetokrat, “vedoč”, prepričan v svoj prav... midva se poznava, meni ne moreš pomagat...

Pepca in Lojzka, obe sta zboleli za pljučnico. Hugo je zdravnik, in Pepčin mož. Mora Hugo Pepco zdraviti drugače, kot Lojzko, ali velja preprosto dejstvo, ki pravi: princip zdravljenja je isti (ne samo enak, pač pa isti), saj gre za eno in isto bolezen?! Bodo antibiotiki drugače delovali na eno, ali na drugo (če zanemarim morebitno alergijo, na nek, konkreten, antibiotik, pri eni ali drugi)?

Kakorkoli že - žalostno! Sicer mi zaupa. Ne dvomi v mojo resnost. Nikdar še ni imel priložnosti, da bi me na laži ujel, da bi mu tvezil nekaj, karkoli, kar se je, kasneje, kot napačno izkazalo. Celo prijatelja sva, ampak... sem (mu) samoumeven, in potreboval bi se (jaz) okinčati s precejšnjo količino nekih “uradnih, formalnih” dokazil (spričeval, priznanj, takšnih ali drugačnih), da bi mi zmogel - predati svoje stanje v (raz)reševanje! Še huje: še vedno “ve” kaj-je-prav-in-kaj-ne, in “ve”, da je, verjetno, z njegovimi dihali nekaj narobe, pa - “zaradi pomanjkanja kisika možgani ne delujejo tako, kot bi morali...” In to pomanjkanje-kisika že leta traja, medtem ko se, na primer, krvna slika ni prav nič spremenila, poslabšala (čeprav bi se morala, pri takšnem vzroku), in do nobene mehanske okvare ni prišlo (čeprav bi moralo, zaradi istega)!

Ja, takšno naredi samoumevnost. Sedaj je na antidepresivih, in na tabletah za spanje. Že nekaj jih je menjal, preden so ustrezno kombinacijo našli. In čaka... na sprejem pri lečečem (bolje: nadzornem) zdravniku bo čakal do septembra, na terapevta, če bo imel srečo, leto, leto in pol (od septembra dalje, seveda)... medtem pa se mu bo stanje samo slabšalo (vsaka bolezen napreduje, s časom, če jo pri-miru-pustiš)!

In - v čem je moja neumnost?! Preprosto: zavedam se, da je svetovanje, že v normalnih okoliščinah, nehvaležna zadeva, vsak bi po svoje, pač, in je v takšnih priložnostih še bolj, nehvaležno, kajti - redki so primeri psihične obolelosti, pri katerih ti tisti, ki se z njo izkazuje, verjame, da je z njim nekaj narobe! Obolelost namreč nastaja po korakih, postopoma, tako postopoma, da se (sproti) navajaš na še najmanjše spremembe, in nastaja tako, da te vodi dobesedno v takšna stanja, kakršna so - obča “normalna”, vsakodnevna, “zdrava” (nagonska) stanja! Pa zaradi psihičnih težav, z leti, postajaš “resnejši”, “zrelejši”, vse redkeje se znaš (na)smejati, se sprostiti, čeprav... daj, pojdi v Lipico, podaj se do pašnika, in - videl boš, da se znajo tudi dvajset letne živali dodobra sprostiti, biti vesele, razigrane (ne glede na to, da tudi njim starost “zrelost” prinaša), pa - načela so enaka, povsod, znotraj narave, zatorej: če za konja velja, da ga starost (značajsko) ne spreminja, čemu potem to ne bi veljalo za tebe? Da se ne znaš sprostiti niti takrat, ko je čas za sproščanje, ko si sprostitve (še kako) celo potreben, fizično in psihično?!

Naučil sem se (če nadaljujem s pojasnjevanjem svoje neumnosti), da je v primerih psihične obolelosti sleherno “drezanje” v svojevoljo (v prepričanost, v “vedenje”) obolelega nehvaležna stvar, da samo odpor s tem povzročaš, umikanje (odmikanje), prepad (med obolelim in teboj), da - dokler sam ne spozna, da je nekaj narobe z njim, da je pomoči potreben, dotlej - roke stran! Ampak...

Kljub temu, da vse to vem, še nisem zmogel tistega preskoka, da bi iz osebne prizadetosti v ravnodušnost skočil, da bi se zmogel (o)brzdati na tak način, da vsaj - ne bi skušal pomoč ponuditi! Preveč boli, kadar vidiš trpeti nekoga, za katerega ti je mar, obenem veš, da je to trpljenje nepotrebno, da ga je moč odpraviti, da ga zmoreš odpraviti...

Da, priznam, in to zlahka naredim: še vedno (vsaj) poskusim, nekajkrat, kadar mi je mar. Čeprav vem, da to (vsaj večinoma) počnem ne samo zaman, pač pa celo v obojestransko slabo voljo porajajoče. In - če to ni neumno(st)!

Iz izkušenj se učijo, samo zgodovina jim nikakor ne gre od rok! Čudno, ker...

... kaj pa je zgodovina drugega, kot - (zabeležene) izkušnje (nekih drugih)?! Potemtakem...

Potemtakem se učijo samo iz lastnih, doživetih izkušenj? Ja, to pa ja, zanesljivo! Kako da ne?! Denimo...

Če jih bo Polde enkrat peljal z desnega na levi breg, in bodo žejni ostali, mu to nikoli več ne bo uspelo! Dobro, razen v primeru, če bo vmes reko zamenjal, ker, veš - osel gre samo nekajkrat na led. Potem pa odjuga nastopi...

Ne, toliko se pa že (na)učijo, da Poldetu, slej kot prej, odklenka! Takrat njegovo mesto prevzame Ferdo. On ima drugačno vizijo, in tudi z drugačnimi obljubami se izkazuje. In on jih, zagotovo, ne bo z desnega na levega vodil, daleč od tega, za njim bodo krenili - z levega na desni! In, tradicija je pomembna zadeva, žejni ostali...

Seveda, tudi Ferdo nima neomejenih moči. Mislim, če celo bog pri njih opeša, kako ne bi Ferdo. Pa mu bo znova uspelo samo v primeru, če bo, na primer, reki valove razburkal. Saj veš, da se klin s klinom zbija, pa - kaj je boljšega, pri beticah, v katerih itak nenehno valovi, kot ustvariti okoliščine, primerne za morsko bolezen?! Četudi na reki, a - zanemarimo malenkosti, kajti - tudi Ferdu, enkrat že, odklenka! In je potem potreben najmanj Ignacij, da jih povede...

Ja, ni dvoma: učijo se na izkušnjah. Zgolj lastnih, a kljub temu. In se tudi naučijo. Ostati žejni!

O načelnosti…

Obstajajo takšni, ki vedo, da obstaja beseda načelnost. Celo uporabljajo jo, in so, verjetno zaradi tega, tudi prepričani v svojo poštenost, čeprav...  Čeprav so tipični nagonski, in, kot taki, “oportuni”, sprotno prilagodljivi! Po sistemu kakor-mi-najbolje-znese.

Obstajajo takšni, v manjšini, krepki, so, ki vedo, kaj je to načelnost, in vedo, da je priporočljivo biti načelen, vsaj vse do takrat, dokler, zaradi svojega stališča, ali ravnanja, nisi neposredno ogrožen. Potemtakem so takšni - nenačelno načelni oziroma nepošteno pošteni.

Oboji izjemno “spoštujejo”, včasih, če tako nanese, tudi malikujejo tiste, ki so ostali zvesti svojemu mnenju, lahko ravnanju, in so, na primer, čeprav so to plačali s svojimi živetji, ostali, denimo, NEizdajalci...

In, kaže, obstajajo tudi NEizdajalci. To so tisti, ki jih lahko na prste ene roke prešteješ, v kopici “načelne” golazni, ki sploh NE VEDO kaj je to načelnost, saj NE morejo vedeti, ker so, zaradi lastne - pokojni!

Ko bi imel krila…

... da bi nad jagodami lebdel! K sreči niso, vsaj zaenkrat, na ovčjem jedilniku...

Razrasle so se, tiste prave, tam, kjer se gozd zaključi, in se pašnik navzgor zastavlja. Ne da bi vedele, so mi olajšale, in polepšale, odločitev o spremembi živetja. Tudi one, seveda. Rad jih imam. Pa ne, da bi jih jedel. Itak nisem nek jedec, v nobenem pogledu, mi je hranjenje marsikdaj nujno zlo, potrata časa...

Kakopak, tu in tam, poredko, kakšno dam v usta. Da okusim, če so, še vedno, kakršne so bile. Porajajo mi ugodje, ko jih gledam, kričavo rdeče, na zeleni podlagi. Tudi nabiram jih rad, kadar se mi zljubi. A najraje jih - v sladkanje ponudim. Pa ne komurkoli...

Tudi danes sem se podal na pašnik. Pravzaprav se podajam vsak dan, vsaj trikrat. Zjutraj, ko je potrebno za ovcami počistiti, in za njih vodo poskrbeti. Ter, še najbolj pomembno - ko jih je potrebno pocrkljati, s suhim kruhom, in še bolj z dlanjo, besedo. Popoldne, dvakrat. Prvič s koruzo, kasneje, znova, s kruhom...

Kamor jaz, tja ovčice. Razvajene so, moja krivda! Hodijo z(a) menoj, vsake toliko preverijo, kaj počnem... pa smo družno nabirali, omenjene jagode. Toliko jih je, da ni moč ne hoditi po njih, pa sem na krila pomislil...

Imam težave, s pašnikom. Tako in drugače. Vstopiti nanj je mala šala, čeprav me čakajo, bekice, pred vrati. Izstopiti pa... Uh, včasih gre za zahteven proces! Ko ugotovijo, da jih bom zapustil, se zverine nabijejo pred vrata, tako, da jih ni moč odpreti! Pa mi ne preostane drugega, kot da jih božam, čoham, jim besedičim...

Popolno nasprotje družbenega pašnika, ni kaj, s katerega raznorazni repi in rogovi, zlahka, v višave (vz)letajo!

Ko »pamet« odloča

Živimo čase, v katerih mrgoli strokovnjakov in - nestrokovnih odločitev...

Zadeva je, na prvi pogled, nelogična, kajti - kadar je nekdo strokoven, takrat naj bi tudi obvladal področje, s katerim se ukvarja, in - takrat naj bi, na tem področju, dosegal uspehe. Na drugi pogled, ko podrobneje zadevo v uvid vzameš, in zlasti, če veš o načinih mišljenja, s katerimi se je moč izkazovati, je zadeva povsem razumljiva: imamo stroko, in imamo “stroko”. Razmerje med obema je enako razmerju med razumskimi in nagonskimi bitji, ki, oboja, sestavljajo t. im. človeštvo...

Dobil sem račun za elektriko, za garsonjero, v Ljubljani. Za garsonjero, katero sem prodal, da sem, v prvi vrsti, dolgove poplačal. Je bilo treba živeti, brez prihodkov, in je bilo treba izkazat kupnino, za moj novi dom(ek)...

Kakorkoli že, primopredaja garsonjere je izvedena petega maja, potemtakem - stroške, do tega dne, nosim jaz. Prav. In med te stroške sodijo tudi tisti za (ne)porabljeno električno energijo...

Prišla je položnica, danes, maloprej, in na njej znesek 0,13 evra. Trinajst centov, da ne bo pomote, trinajst! Jupiiiii, bi, malodane, zavriskal, od veselja, kako lepo se neumnost drži na svojem prestolu!!!

Če seštejem strošek papirja, na katerem sta natisnjena obračun in položnica, strošek ovojnice, v kateri sta lista potovala, strošek tiskanja in samega (fizičnega) dela, strošek poštnine... zlahka ugotovim, da omenjenih trinajst centov realizacije (iz poslovanja) krepko zaostaja za stroški (doseganja konkretne realizacije “prihodka”), potemtakem ugotovim, zlahka, da si je pošiljatelj z mojo položnico - ustvaril izgubo! Plačal je bistveno več, kot bo prejel (edini bo zaslužil posrednik, ki mi bo zaračunal provizijo, za plačilo položnice)!

Res je, pravila morajo veljati za vse enako, vendar - pravila (zakoni) morajo NAČELOMA veljati za vse enako, kajti razumsko odmerjanje teh pravil je le takrat, kadar upošteva objektivne okoliščine oz. dejstva (to, denimo, počnejo na sodišču, ko ugotavljajo tako obremenilne, kakor tudi olajševalne okoliščine)... medtem ko je slepo (ali gluho, kakor ti je ljubše) sledenje normam zgolj - izkaz togosti, mišljenjske, neživljenjskosti, bebavosti!!!

Kakopak, plačal bom položnico, in (konkretno) zadevo dal v pozabo. Je dovolj (vsako)dnevne bebavosti, da bi na posamične (njene) izkaze mislil. Bi pa bilo dobro, ko bi nekdo nekoga po prstih lopnil, ob omenjenem primeru, in vseh podobnih, kajti - obstaja tudi pravilo, po katerem je prevzete delovne obveznosti potrebno opravljati korektno, strokovno in predvsem odgovorno... česar za obravnavan primer ni moč trditi. Hm...

Je pa res, da je to, slednje pravilo, bolj ali manj nenapisano. In je res tudi to, da med bebci, med temi, ki niti osnovnega ne razumejo, ni moč pričakovati ne korektnosti, ne strokovnosti, ne odgovornosti. Ne nazadnje se s tistim svojim nismo-vedeli izvlečejo...

»Misliš, da imaš vedno prav?!«

Vprašanje, to, naslovno, do katerega rado pride v vsakdanu, in še raje pri odpravljanju (zdravljenju) psihičnih obolenj. Vprašanje, ki izraža nemoč tistega, ki ga zastavlja, nemoč oz. nezmožnost, da bi argumentirano ubranil, zagovoril svoje trditve oz. prepričanja. Vprašanje, ki, ne nazadnje - samo po sebi izkazuje nezmožnost razumskega delovanja. Čemu? Preprosto...

Samo butec ve, da ima (vedno) prav, in samo nagonsko bitje (bitje z neenovito zavestjo) je prepričano, da je temu res tako! Osebno si ne upam niti pomisliti na to, marsikdaj, da bi imel prav, kaj šele, da bi bil v nek svoj prav prepričan, in se raje s priznanjem nevednosti izkažem, tam, kjer s premalo informacijami razpolagam, da bi smel trditi o poznavanju, nečesa. In takšnih področij je veliko, še več, kajti niti o tem ne vem, kdo je v vratih nekega nogometnega kluba, kaj šele, da bi vedel o razlogih, ki so, na primer, nekega direktorja privedli do tega, da je bodisi znižal plače, ali pa odpustil določeno število zaposlenih...

Imeti-vedno-prav je značilnost, in luksuz, tistih, ki - običajno o ničemer nimajo prav! Zato je imeti-vedno-prav in očitanje taistega tudi neke vrste “orožje”, s katerim naj bi bilo moč razoroževati, sogovornike, in to, morda, celo uspeva tam, kjer se dva imeti-NE-prav bijeta o svojem imeti-vedno-prav...

Za dejanski imeti-prav je potrebna ena sama malenkost: trditev (teorija) mora biti izkazljiva (dokazljiva, ubranljiva) v praksi, v realnem življenju, po možnosti na način, da jo sogovornik zmore tudi prepoznati kot obstoječo, dejansko. In več kot je primerov, različnih, iz različnih okoliščin, s strani različnih dejavnikov, ki dokazujejo utemeljenost neke, konkretne trditve, bolje, lažje je dokazati njeno pravilnost.

Absurdnost obravnavanega vprašanja se kaže v že uvodoma povedanem: nekdo, ki ne zmore argumentirati svojega imeti-prav, in s tem dokazati, da je prav(ilen), v bistvu svoje stanje (misli-da-ima/vedno/prav) očita drugemu! In je takšno stanje še bolj absurdno takrat (a še kako pride do njega!), kadar ta, ki obravnavano vprašanje zastavlja, svojevoljno izbere sogovornika (denimo terapevta), da mu bo le-ta s svojim znanjem (s svojim imam-prav) pomagal (iz psihičnih težav), obenem pa taistemu (pomoč nudečemu), na posreden način - očita neznanje! Potemtakem, če poenostavim: nekdo, ki sam ne zmore (ne zna, ne ve) iz (lastne) zagate, svoje “poznavanje” te zagate postavlja nad poznavanje iste s strani pomoč nudečega!

Smešne bi bile zadeve (ko ne bi bile tragične), kakršni so primeri tistih, ki “vedo” kaj je zdravo živetje, kako se zdravo živi, ki celo zdravo (vsaj skušajo) živijo... po drugi strani pa se, njih “vedenju” navkljub, njih zdravstveno stanje rapidno slabša... in vselej (psihično moteni, a, kljub temu, z nekim svojim načinom razmišljanja, utemeljevanja) najdejo “razloge”, s katerimi opravičujejo, sami sebi in drugim, ta razkorak med (njihovo) teorijo in (njihovim) dejanskim stanjem... in jih šele bodisi hud šok (običajno paničen strah), bodisi nagovarjanje tistih, katerim nekaj-pomenijo, katerim vsaj-malo-zaupajo (ali pa jim zgolj preveč “težijo”, pa pristanejo tudi na obisk diagnostika, kasneje tudi terapevta), nažene do tega, da se v stilu naj-vam-bo podajo v ugotavljanje - kdo ima dejansko prav...

Prepričanja, huda zadeva, negativno delujoča, kadar ne temeljijo na dejstvih! In takšnih je, med občimi, nešteto!

»Zakaj me stiska?«

Nemalokrat sem bil deležen priznanja, ali izpovedi, kakor ti je ljubše, ko mi je nekdo povedal, da ga “zaradi mojih besed stiska”. Tu in tam pa sem doživel tudi izhajajoče vprašanje: Čemu me zaradi tvojih besed stiska? Vprašanje je dokaj enostavno, potemtakem je enostaven tudi odgovor nanj, a, kljub temu, lepo po vrsti...

Najprej - povsem vseeno je, če so besede (te, ki NAJ bi stiskanje povzročile) zapisane (in pre/brane) ali izgovorjene (in slišane), ob obeh zmore priti do obravnavanega stiska(nja). Nato...

Jamčim, častna beseda, da moje besede nimajo nobene druge zmožnosti, kot je - zmožnost sporočanja. Zato so, bojda, besede tudi “izmišljene”, da omogočajo sporočanje, posledično sporazumevanje! Potemtakem - moje besede ne morejo niti stiskati, še manj stisniti.

Tretjič: glede na to, da menim, da je priporočljivo najprej pomisliti, šele nato dahniti (zapisati, izustiti)... glede na to, da nimam navade svojih mnenj prilagajati komurkoli (drugemu), da bi bil z njimi všečen... glede na to, da sem prepričan v to, da je potrebno to, kar izustiš (zapišeš) tudi, kadar je to potrebno, dokazati, s prakso podkrepiti... glede na navedeno si upam trditi, da to, kar izgovorim, ali zapišem - ostaja nespremenjeno, vselej samemu sebi isto! Potemtakem: to, kar je isto, ne more, pod nobenimi pogoji, povzročati različnih odzivov (reakcij) ! Če zapišem še nekoliko drugače, potem to pomeni, da moje besede NISO razlog stiskanja, in takisto NI razlog stiskanja vsebina, o kateri te besede govorijo (KO bi bile besede/vsebine razlog stiskanja, potem bi stiskale vse in vsakogar, ki bi jih slišal ali bral)! Potemtakem...

Kot prvo: moje (ali kogarkoli drugega) besede NISO vzrok stiskanja, pač pa so lahko zgolj povod zanj. Mimogrede: gre za “stiskanje” v predelu prsnega koša, tisti občutek, neprijeten, ki ga zna živetje večkrat poroditi...

Kot drugo: obravnavano stiskanje ( = občutek tesnobe, čutenje, ki zmore naraščati, v svoji intenzivnosti, in kot tako celo do neprištevnosti pripeljati... čutenje, ki zmore, v svoji fizično boleči podobi, postati konstanta nekega živetja, in - tozadevno - pojenja šele takrat, kadar se tesnoba spremeni v psihičen krč = ko povzroči določeno psihično obolelost, bolezen) je posledica NEzmožnosti razumevanja, NEzmožnosti “procesiranja” določenih vsebin, torej NEzmožnosti uskladitve realnega stanja (dejstev kot takih) z nekim(i) lastnim(i) prepričanjem(i)... potemtakem je razlog te tesnobe V tistem, pri katerem (moje) besede sprožijo občutek nelagodja (tesnobe).

Kot tretje: si pred pomembno odločitvijo, takšno, ki naj bi odločala o preostanku tvojega živetja. Marsikdaj te ta(kšna) odločitev pripelje v stanje, ko si živčen... ne moreš (za)spati... čutiš negotovost, nejasnost, neodločenost, celo strah (pred morebitno napačno odločitvijo)... marsikdaj te začne “žreti”, te stiskati, ker, preprosto - NE VEŠ kaj je prav(ilno), čemu (kateri lastni misli, pomisleku) bi verjel! Če to poenostavim, potem zapišem, da si se znašel v razkoraku, da bi bil na dveh nasprotujočih si koncih hkrati, čeprav je to neizvedljivo, da si - razdvojen (lahko tudi razslojen, v kolikor nihaš med več možnostmi), pa...

Princip je povsem enak, razlog tudi, pri tem tvojem odločanju (izbiranju) in pri tvojem doživljanju (mojih) besed: si razdvojen (razslojen), pa - del tebe bi verjel slišanemu (prebranemu), dočim se drug (v neko prepričanost naučen) del taistemu zoperstavlja. In ti povzroča psihične težave, stisk, tesnobo, nelagodje.

Simpl kot pasulj. In pri slehernem odpravljanju ( = zdravljenju) psihičnih težav je neizogibno srečevanje s tovrstnim(i) stiskanjem(i).