Ta vražja samoumevnost, in moja neumnost!

Ko odraščaš z njimi, ali pa oni ob tebi, pa delite različne zgodbe, tudi takšne, ki jih na svoj, njim nedostopen, način doživljaš, zapadeš v stanje “že od nekdaj se poznamo”, in postaneš, hočeš ali ne, neka samoumevnost. In, bog-ne-daj, da bi se te samoumevnosti znebil, ne glede na to, da te različna pota, in drugačna od njihovih, prek različnih izkušenj vodijo, tudi do drugačnih spoznanj, kot so njihova...

Nerad svetujem, že dolgo. Iz dveh razlogov. Prvi je ta, da zlahka grd izpadeš, ko resnico izpoveš, in prav nič ne pomaga, to, da se, čez čas, tvoj prav izkaže - vmesno obdobje (pa tudi siceršnje, celotno... psiha je samovoljna zadeva!) rado privzdignjene nosove kaže. Drug razlog pa je v tem, da večina vpraša zgolj zaradi tega, da - odgovora ne bi slišala!

Pravzaprav - obstaja tudi tretji razlog. Sicer v redkih primerih, zgolj tam, kjer se tako “splača”, ali vsaj (minimalna) možnost obstaja, da bi se “splačalo”. O njej nekoliko kasneje, nekaj vrstic nižje.

Imam prijatelja. Kmalu bova štela petdesetletnico prijateljevanja! Naj je bilo nebo jasno, ali nevihtno, vselej sva vedela, da sva, tu, drug drugemu pri roki, v kolikor bi bilo potrebno. Kakorkoli že, velikokrat me je za nasvet spraševal. Denimo - pred vsakimi volitvami, v stilu koga-bi(bom)-jaz-volil...

Nikdar, ampak res nikdar me ni slišal reči voli-tega, sem mu pa vselej svoje mnenje povedal, o tistih, o katerih me je spraševal. Ob obvezni pripombi: odločaj se po lastnem vedenju! Da...

Tudi otroke sem vzgajal na podoben način. Kakopak, predstavljal sem jim življenje, jih na nevarnosti opozarjal, marsikdaj marsikateri tudi preprečil, nedovolil, da bi vsaj poskušala (o)groziti... marsikdaj jim “demokratičnosti” nisem dovolil, vsaj takrat ne, kadar je bilo, že itak, preveč razprave, a še vedno (krepko) premalo zrelosti, da bi zmogli, nedorasli, odgovorno, do ostalih, in do sebe... a jim, generalno gledano, nikoli nisem v-glave-ubijal, nasprotno: želeč pomagati pri graditvi suverenih osebnosti, sem spodbujal, dovoljeval, se tudi veselil njih razmišljanj! Pa naj so bila, tu in tam, tudi napačna, vodila so - v razmišljanje!

Da, to je ta, tretji razlog: pojasni možno izbiro, v kolikor je kaj nejasnega, pojasni posledice, takšne ali drugačne, te ali one odločitve, vendar (do)pusti, v kolikor s tem neposredno ne ogroža, sebe, nikogar, da - živi lastno živetje... vedoč, da je v človeka zastavljen(a)!

Nekoč me je, ta, prijatelj, spraševal glede službe, natančneje: glede odhoda na drugo delovno mesto. Ponujali so mu mesto nekakšnega šefa, neke operativne skupine, o kateri je (že) vedel, da težave povzroča...

To je, kolikor pomnim, prvi primer, v katerem sem, zavestno, skušal delovati na njegovo voljo, posledično na odločitev, kajti - že sam po sebi ni primeren za vodjo (ne delim “demokratičnega vsevedenja”, pa menim, da mora vodja določene značilnosti, kakovostne, izkazovati!), da pa bi problematične preganjal, lovil, jih obravnaval... ne, v takšni vlogi si ga pa nisem drznil zamisliti, niti v najbolj nemogočih fantazijah! Kakopak - ostani, kjer si, ne sprejemaj tega dela, je slišal (vsaj v tretje) na koncu pogovora.

Kako mi je “všeč”, kadar sprašujejo zato, da - po svoje naredijo! Jasno, sprejel je ponujeno delo, na njem zdržal mesec, in nekaj dni čez, potem pa... po več kot letu in pol bolniške odsotnosti, zaradi psihičnih težav, so ugodili njegovi prošnji, in ga vrnili na prejšnje zadolžitve!

Ta prijatelj, žal, “ve”, kako je treba pravilno živeti. Pravilno, predvsem zdravo. In “ve”, katera “filozofija” (mejduš, danes vsak bebec “ve”, kaj je to filozofija, vsak se ji, bojda, celo posveča!), življenjska, je najbolj primerna za to, pravilno, zdravo živetje. Ne samo da “ve”, to svoje “vedenje” tudi vsiljuje, vsakomur, ki mu to dopušča, ob slednji priložnosti, samo...

Je vrag, kadar teorija ni skladna s prakso, pač pa strižeta - teorija gre v eno stran, praksa v povsem drugo, nasprotno! Je vrag, kadar vse “veš”, a ničesar nisi zmožen izkazati, vsaj tako ne, da bi bilo skladno, s tem tvojim “vedenjem”, pa... če se praksa po svoje odvija, živetje kot tako pa povsem drugače, potem je, bržčas, s s tvojim “vedenjem” nekaj narobe, ker - naravna pravila so, obstajajo, od nekdaj, za vse enako in enaka, obenem pa se tvoje živetje (z vsemi težavami) izkazuje natanko takšno, kakršno je, pa...

Znova je zapadel v psihične težave. Pravzaprav jih že nekaj let vleče, s seboj, legle so mu prek pleč, in ga dušijo, postopoma, a vztrajno, nepopustljivo, iz leta v leto bolj. In že nekaj let mu ponujam pomoč, ampak...

Ve, ta prijatelj, da sem že pomagal, uspešno. Ve, da je bila ta moja pomoč (tudi) nadzorovana, posredno resda, a kljub temu, prek strokovnih, tudi formalno izkazanih, posameznikov, in institucij. Ve za različne, predvsem objektivne, pokazatelje objektivnih stanj, po katerih ni možne drugačne ugotovitve, kot ta, da sem dejansko ne samo pomagal, pač pa pomoč do konca izpeljal, da sem tako zdravil in do ozdravitve pripeljal... vse to ve, a, kljub temu - to-ni-isto, pravi, znova, kot že neštetokrat, “vedoč”, prepričan v svoj prav... midva se poznava, meni ne moreš pomagat...

Pepca in Lojzka, obe sta zboleli za pljučnico. Hugo je zdravnik, in Pepčin mož. Mora Hugo Pepco zdraviti drugače, kot Lojzko, ali velja preprosto dejstvo, ki pravi: princip zdravljenja je isti (ne samo enak, pač pa isti), saj gre za eno in isto bolezen?! Bodo antibiotiki drugače delovali na eno, ali na drugo (če zanemarim morebitno alergijo, na nek, konkreten, antibiotik, pri eni ali drugi)?

Kakorkoli že - žalostno! Sicer mi zaupa. Ne dvomi v mojo resnost. Nikdar še ni imel priložnosti, da bi me na laži ujel, da bi mu tvezil nekaj, karkoli, kar se je, kasneje, kot napačno izkazalo. Celo prijatelja sva, ampak... sem (mu) samoumeven, in potreboval bi se (jaz) okinčati s precejšnjo količino nekih “uradnih, formalnih” dokazil (spričeval, priznanj, takšnih ali drugačnih), da bi mi zmogel - predati svoje stanje v (raz)reševanje! Še huje: še vedno “ve” kaj-je-prav-in-kaj-ne, in “ve”, da je, verjetno, z njegovimi dihali nekaj narobe, pa - “zaradi pomanjkanja kisika možgani ne delujejo tako, kot bi morali...” In to pomanjkanje-kisika že leta traja, medtem ko se, na primer, krvna slika ni prav nič spremenila, poslabšala (čeprav bi se morala, pri takšnem vzroku), in do nobene mehanske okvare ni prišlo (čeprav bi moralo, zaradi istega)!

Ja, takšno naredi samoumevnost. Sedaj je na antidepresivih, in na tabletah za spanje. Že nekaj jih je menjal, preden so ustrezno kombinacijo našli. In čaka... na sprejem pri lečečem (bolje: nadzornem) zdravniku bo čakal do septembra, na terapevta, če bo imel srečo, leto, leto in pol (od septembra dalje, seveda)... medtem pa se mu bo stanje samo slabšalo (vsaka bolezen napreduje, s časom, če jo pri-miru-pustiš)!

In - v čem je moja neumnost?! Preprosto: zavedam se, da je svetovanje, že v normalnih okoliščinah, nehvaležna zadeva, vsak bi po svoje, pač, in je v takšnih priložnostih še bolj, nehvaležno, kajti - redki so primeri psihične obolelosti, pri katerih ti tisti, ki se z njo izkazuje, verjame, da je z njim nekaj narobe! Obolelost namreč nastaja po korakih, postopoma, tako postopoma, da se (sproti) navajaš na še najmanjše spremembe, in nastaja tako, da te vodi dobesedno v takšna stanja, kakršna so - obča “normalna”, vsakodnevna, “zdrava” (nagonska) stanja! Pa zaradi psihičnih težav, z leti, postajaš “resnejši”, “zrelejši”, vse redkeje se znaš (na)smejati, se sprostiti, čeprav... daj, pojdi v Lipico, podaj se do pašnika, in - videl boš, da se znajo tudi dvajset letne živali dodobra sprostiti, biti vesele, razigrane (ne glede na to, da tudi njim starost “zrelost” prinaša), pa - načela so enaka, povsod, znotraj narave, zatorej: če za konja velja, da ga starost (značajsko) ne spreminja, čemu potem to ne bi veljalo za tebe? Da se ne znaš sprostiti niti takrat, ko je čas za sproščanje, ko si sprostitve (še kako) celo potreben, fizično in psihično?!

Naučil sem se (če nadaljujem s pojasnjevanjem svoje neumnosti), da je v primerih psihične obolelosti sleherno “drezanje” v svojevoljo (v prepričanost, v “vedenje”) obolelega nehvaležna stvar, da samo odpor s tem povzročaš, umikanje (odmikanje), prepad (med obolelim in teboj), da - dokler sam ne spozna, da je nekaj narobe z njim, da je pomoči potreben, dotlej - roke stran! Ampak...

Kljub temu, da vse to vem, še nisem zmogel tistega preskoka, da bi iz osebne prizadetosti v ravnodušnost skočil, da bi se zmogel (o)brzdati na tak način, da vsaj - ne bi skušal pomoč ponuditi! Preveč boli, kadar vidiš trpeti nekoga, za katerega ti je mar, obenem veš, da je to trpljenje nepotrebno, da ga je moč odpraviti, da ga zmoreš odpraviti...

Da, priznam, in to zlahka naredim: še vedno (vsaj) poskusim, nekajkrat, kadar mi je mar. Čeprav vem, da to (vsaj večinoma) počnem ne samo zaman, pač pa celo v obojestransko slabo voljo porajajoče. In - če to ni neumno(st)!