Živimo čase, v katerih mrgoli strokovnjakov in - nestrokovnih odločitev...
Zadeva je, na prvi pogled, nelogična, kajti - kadar je nekdo strokoven, takrat naj bi tudi obvladal področje, s katerim se ukvarja, in - takrat naj bi, na tem področju, dosegal uspehe. Na drugi pogled, ko podrobneje zadevo v uvid vzameš, in zlasti, če veš o načinih mišljenja, s katerimi se je moč izkazovati, je zadeva povsem razumljiva: imamo stroko, in imamo “stroko”. Razmerje med obema je enako razmerju med razumskimi in nagonskimi bitji, ki, oboja, sestavljajo t. im. človeštvo...
Dobil sem račun za elektriko, za garsonjero, v Ljubljani. Za garsonjero, katero sem prodal, da sem, v prvi vrsti, dolgove poplačal. Je bilo treba živeti, brez prihodkov, in je bilo treba izkazat kupnino, za moj novi dom(ek)...
Kakorkoli že, primopredaja garsonjere je izvedena petega maja, potemtakem - stroške, do tega dne, nosim jaz. Prav. In med te stroške sodijo tudi tisti za (ne)porabljeno električno energijo...
Prišla je položnica, danes, maloprej, in na njej znesek 0,13 evra. Trinajst centov, da ne bo pomote, trinajst! Jupiiiii, bi, malodane, zavriskal, od veselja, kako lepo se neumnost drži na svojem prestolu!!!
Če seštejem strošek papirja, na katerem sta natisnjena obračun in
položnica, strošek ovojnice, v kateri sta lista potovala, strošek tiskanja in
samega (fizičnega) dela, strošek poštnine... zlahka ugotovim, da omenjenih
trinajst centov realizacije (iz poslovanja) krepko zaostaja za stroški
(doseganja konkretne realizacije “prihodka”), potemtakem ugotovim, zlahka, da
si je pošiljatelj z mojo položnico - ustvaril izgubo! Plačal je bistveno več,
kot bo prejel (edini bo zaslužil posrednik, ki mi bo zaračunal provizijo, za
plačilo položnice)!
Res je, pravila morajo veljati za vse enako, vendar - pravila (zakoni) morajo NAČELOMA veljati za vse enako, kajti razumsko odmerjanje teh pravil je le takrat, kadar upošteva objektivne okoliščine oz. dejstva (to, denimo, počnejo na sodišču, ko ugotavljajo tako obremenilne, kakor tudi olajševalne okoliščine)... medtem ko je slepo (ali gluho, kakor ti je ljubše) sledenje normam zgolj - izkaz togosti, mišljenjske, neživljenjskosti, bebavosti!!!
Kakopak, plačal bom položnico, in (konkretno) zadevo dal v pozabo. Je dovolj (vsako)dnevne bebavosti, da bi na posamične (njene) izkaze mislil. Bi pa bilo dobro, ko bi nekdo nekoga po prstih lopnil, ob omenjenem primeru, in vseh podobnih, kajti - obstaja tudi pravilo, po katerem je prevzete delovne obveznosti potrebno opravljati korektno, strokovno in predvsem odgovorno... česar za obravnavan primer ni moč trditi. Hm...
Je pa res, da je to, slednje pravilo, bolj ali manj nenapisano. In je res tudi to, da med bebci, med temi, ki niti osnovnega ne razumejo, ni moč pričakovati ne korektnosti, ne strokovnosti, ne odgovornosti. Ne nazadnje se s tistim svojim nismo-vedeli izvlečejo...
Ni komentarjev:
Objavite komentar