Oprosti mi, Lojz Ritobrihta!

Oprosti mi, Lojz Ritobrihta,

vem, čiste preprostosti svet je,

in moje neumno početje

ti voljo prešerno kazi…

tvoj pljunek sred mojega ksihta,

za hip vsaj te reši zagate,

občutek moči trga gate,

pa zopet ponos ti cveti…

Sem kriv, in priznam svoje grehe,

ničvredno vse moje je znanje,

ne skuha kosila pisanje,

le kdo z njim bi sploh kaj počel…

ti zbujaš svetovne uspehe,

brez tvoje lopate, rovnice,

izgubil napredek bi lice,

planet bi v propast se izpel…

Ja, vem, le dlani, ki žuljave

ustvarjajo nam dobrobiti,

bilo bi potrebno častiti,

vse drugo je goli balast…

dovolj je, za srečne dobrave,

že vrček in meh, ki zareže,

da te iz bremen vseh izpreže,

in nudi duhovno ti rast…

Ja, res, je hudik, ta krivica,

nemarno pozornost razdaja,

ni prav, za menoj da ostaja

sploh kakršenkoli pomnik…

pravica je slepa gospica,

brez pameti, bržčas, in reda,

zato zgolj, prasica, spregleda

pomembnosti svetel tvoj lik…

Iz domače folklore...

Na božje zapovedi rad se opira,

češ vrh spoštovanja sta ata in mati,

kar ni mu po volji, preprosto zradira,

in nič ga ne moti, da zna se lagati…

Borili so se, kaj se ne bi, prav spretno,

za demokracijo, pih, mnenja široka,

bi danes bilo jim za kanček bolj fletno,

ko vse bi krojila zgolj njih trda roka…

Od nekdaj nizkoten in brez hrbtenice,

zahrbten, a vešč, duša temna, uboga,

krog sebe je pridno nabiral stenice,

da bi se povzpel do prestola trinoga…

Je praznik pred vrati, pa pesem bo pela,

resnici na ljubo, je manj dela, jela,

so lažni rešitelji vse vragu dali,

in delavci dninarji spet so postali…

Novi časi starih biti

Kako lepo je, v svetu primitive,

napočil znova bolj robat je čas,

prek mastnih pljunkov čare neminljive

ponesel v dalje je vseljudski glas;

se kislo zelje zopet v čreva vleče,

še par klobas, povprek vsega polič,

in meh raztegne v srečo se doneče,

če baba da, je srečen vsak hudič;

z oltarja far napotke uravnava,

krepelo vse bolj rine v argument,

dovzetna je božjastna vsaka glava,

in prav vsak bog ima svoj regiment;

žuljava dlan osnovno je merilo,

no, šteje tudi zadovoljna rit,

kdor več ima, ta glavno je vodilo,

v imetju siti se ničvredna bit;

prav strumno cvetje v prah smo pomendrali,

ostali pašniki so brez ograd,

bolj pozno bo, a bomo že dognali,

da ljudska pamet vodi nas v prepad!

Čas praznih oči...

Kako naj ti oči žare,

če zvezd z neba ne zmoreš šteti,

in ptice glas v nasmeh ujeti...

če mimo tebe le brze

nevidne sence, kot kometi,

ne vidiš jih niti umreti...

kako naj ti oči žare?!

Kako naj v tebi bo toplo,

ko pa ne zmoreš cvetu dati,

da odcveti svoj vek, na trati...

in v prazno ti šumi nebo,

ko vetrič nežno val poraja,

in prek obale ga razdaja...

kako naj v tebi bo toplo?!

Prilepljen v razne si naprave,

gradiš mogočne postojanke,

nabiraš si blagovne znamke...

z anteno, ki štrli ti z glave,

v prijateljice čaraš znanke,

v ljubezen prazne zatrapanke...

srca ni več, še manj je glave!

Moja stara obešalka

Potovalka, v njej zgolj nuja.

Skromno rad po poti pótim,

marsikdaj tako se zmotim,

zlasti, če se vreme kuja…

pa z rokavi za poletje

sem med bundami edini,

ali pa v hudi vročini

znoj znojim v pretoplo pletje…

Kakorkoli, v kotu čaka,

in, ob njej, še obešalka,

moja zvesta spremljevalka,

ki z menoj se v svet pretaka,

na vse konce, na vsa pota…

v njej papirja ždi nemalo,

ob pisalu je pisalo,

če popade me pomota,

pa bi se kaj zapisalo…

Bi jo moral, obešalko,

davno že z ramena sleči,

jo, iztrošeno, zavreči,

zrela je za generalko,

vendar…kaj sva vkup že dala,

kam se polnih rim podala,

je že zguljena, razpada,

a zadeve bolj obvlada

kakor nova, ki dražeče

nekaj let mi že šepeče,

češ, daj mene iz omare,

znebi se že tiste stare!

Čaka, čaka, v njej očala,

in še globlje, sred drobovja,

je za četico stihovja,

ki ga bova deci brala…

Krivi smo mi...

Bili so časi...

ko sonce bolj zaspano,

in bolj počasi

budilo je Ljubljano...

je v parku ptica

že rano poletela,

otroška lica

igrivo v smeh odela...

Bila so leta...

zvezdnih noči snovanje,

je smeh dekleta

prebujal srčne sanje...

pesem je pela,

odpirala vsa vrata,

žal, onemela       

v poplavi vsega blata...

Krivi smo mi...

ki vajeni klečati smo v krivice,

krivi smo mi,

ki s solzami čez lice

smo mirno stali,

in jim, tako, med brati,

zlo dali zasejati,

medtem ko mi smo zgolj molčali...

Iz globin...

Spoznal sem uk Modrosti,

pot k njemu ni od muh,

telo je hram kreposti,

vanj sodi le zdrav duh,

a to, kar čas kopiči,

nadležno bremeni,

v dno duše začrviči,

v nemir moreč tišči...

Izbral sem si svetišče,

pač, človek sem manir,

res, majhno je, stranišče,

a v njem imam svoj mir,

dosledno in zagnano

zazrem se vse do dna,

nezdravo dam na plano,

v prid lepšega sveta...