Oprosti
mi, Lojz Ritobrihta,
vem,
čiste preprostosti svet je,
in
moje neumno početje
ti
voljo prešerno kazi…
tvoj
pljunek sred mojega ksihta,
za
hip vsaj te reši zagate,
občutek
moči trga gate,
pa
zopet ponos ti cveti…
Sem
kriv, in priznam svoje grehe,
ničvredno
vse moje je znanje,
ne
skuha kosila pisanje,
le
kdo z njim bi sploh kaj počel…
ti
zbujaš svetovne uspehe,
brez
tvoje lopate, rovnice,
izgubil
napredek bi lice,
planet
bi v propast se izpel…
Ja,
vem, le dlani, ki žuljave
ustvarjajo
nam dobrobiti,
bilo
bi potrebno častiti,
vse
drugo je goli balast…
dovolj
je, za srečne dobrave,
že
vrček in meh, ki zareže,
da te
iz bremen vseh izpreže,
in
nudi duhovno ti rast…
Ja,
res, je hudik, ta krivica,
nemarno
pozornost razdaja,
ni
prav, za menoj da ostaja
sploh
kakršenkoli pomnik…
pravica
je slepa gospica,
brez
pameti, bržčas, in reda,
zato
zgolj, prasica, spregleda
pomembnosti
svetel tvoj lik…
Ni komentarjev:
Objavite komentar