Novi časi starih biti

Kako lepo je, v svetu primitive,

napočil znova bolj robat je čas,

prek mastnih pljunkov čare neminljive

ponesel v dalje je vseljudski glas;

se kislo zelje zopet v čreva vleče,

še par klobas, povprek vsega polič,

in meh raztegne v srečo se doneče,

če baba da, je srečen vsak hudič;

z oltarja far napotke uravnava,

krepelo vse bolj rine v argument,

dovzetna je božjastna vsaka glava,

in prav vsak bog ima svoj regiment;

žuljava dlan osnovno je merilo,

no, šteje tudi zadovoljna rit,

kdor več ima, ta glavno je vodilo,

v imetju siti se ničvredna bit;

prav strumno cvetje v prah smo pomendrali,

ostali pašniki so brez ograd,

bolj pozno bo, a bomo že dognali,

da ljudska pamet vodi nas v prepad!