Beše to u neka lepa vremena

Jednom, davno, još davnije, ja sam bio buva,

takva buva što se verno drži svoga pseta,

voleo sam topla leta, sunčana i suva,

nema buve kojoj krzno u vrućini smeta…

Moje pseto beše glavno barem u tri sela,

bole ga za javno mnenje, ravno mu do neba,

svaka bi poštena buva baš za njega htela,

al ga zadržah na kratko, taman kako treba…

Šetali smo tamo amo, dobro pili, jeli,

jaki mogu preko svega, pa i preko ruba,

ma, bilo nam je taman tako kako buva želi,

ima argumenata žestokih u oštrini zuba…

Oko nas bi uvek gužva, gusta kao tama,

svi se guraše duboko psetu ispod repa,

oni bi, kada bi smeli, hteli svi sa nama,

nema kera kome koska, čak i tuđa, smeta…

Uz mog džukca i ja stigoh pravo u elite,

imao sam udvarača bezbroj, pa i više,

svi bi oni preko mene za svoje profite,

svaka glad poštenje opšte sa lakoćom briše…

Beše lepo, nekad, davno, u ona vremena,

ali šta ću, sada vlada demokratsko stanje,

svaka buva danas želi biti uvažena,

a za ždranje džukelama manje i sve manje…

Da ne bo nesporazuma...

Ovcam odnesem sena. Rade ga imajo, v dneh, ko trava še ni dosegla svojega polnega okusa. In se ga lotijo, tudi po več ur, ko jim ga prinesem, vendar...

Namestil sem ga, in krenil navzdol, po pašniku. Koke so že drug dan v izpustu, pa sem šel, za vsak slučaj, na obhod, da ugotovim, če je katera jajce odložila, nekam, v travo...

Dodo, kot zvest, dresiran kuža, tik za menoj. Sledi, pa - kamor jaz, tam tudi ona. In še nisva povsem do dna pašnika dospela, ko že pridrvita Dada In Didi, takoj za njima pa še preostali trije, ovnič in ovčici, mlajši, katere sem dobil naravnost s pašnika, na pašnik, pa se še nismo najbolj socializirali...

Prve tri se gnetejo krog mene, pa čohaj, izmenično, eno, pa drugo, tretjo, in spet k prvi...

 

Opravim z ovcami, in s pašnikom, pa sedem, da malo predahnem, na stopnico. Glej ga vraga, najbližja rjavka, koka, se stisne k meni, in jo božam, ona pa, od ugodja, zapira oči. Tu in tam kljune, zdaj v ta, kasneje v nek drug pasji nos, ki se preveč približa, vendar - crkljanje teče v polnem teku. Malo kasneje se ponovi zadeva, z drugo koko, pa...

 

Cucki... če zginem za pet minut, me pozdravljajo, ob povratku, kot da se celo večnost ne bi videli. In mačkonarja nista kaj bistveno drugačna...

 

Priznam, godi, zelo godi, ko vse to gledam in doživljam, ampak - na marsikaterem področju sem, v preteklosti, dokazal zmožnosti, in uspešnost, in to tam, in s tistim, kjer, in s čemer, občost nikdar ne bo uspevala, pa če nešteto svojih živetij odživi, danes pa... danes pa se ukvarjam z ovcami, kokošmi, z drevjem in s trtami, medtem ko se tisti, ki niti za ovce in kure niso sposobni, ukvarjajo s tem, da času podobo krojijo!

 

Benti "demokracijo", teh, nagonskih bitij, nerazumskih, še zlasti zato, ker - ko začnejo, enkrat, živali o sobivanju odločat, takrat je začetek konca civilizacije, kakršnakoli že ta je!

 

Pa malo rožic, prek bebavega dreka, ki se je sicer čez Svet razlil...

Plovio je mornar nebom

Jedan mornar usred žita smirio je snove,

plovio je nebom plavim, budio je ptice,

nestalo mu sunca, snage, za puteve neke nove,

da prošeta želje skitalice…

 

Čak i vetrovi su stali, začas, u tišinu,

suza može da poteče kada se ne briše,

nikad više svojim brodom neće mornar na pučinu,

da na njoj u pesmama se njiše…

 

Plovio je mornar nebom u zvezdano jato,

sve  do tamo dokle drugi teško mogu stići,

skupljao je kapi rose, iz njih napravio zlato,

nikad više neće jedra dići…

Sa planete Nikadbilonije

Leteo sam, jednom, davno, na čudnu planetu,

ona živi baš daleko, u nekom drugom svetu,

nećeš verovati, brale, svi se priči čude,

ali tamo ja sam sreo – istinite ljude!

 

Nije bilo gmizavaca koji stalno gmižu,

samo zato da se hrane, dok dupeta ližu,

ma, nije bilo ni dupeta, lako mogu kaz'ti,

baš su čudni jer ne znaju živeti bez časti!

 

Šetao sam ulicama, divio se danu,

trudio sam se, žestoko, da im nađem manu,

ali nigde nit barabe nit barem lažova,

svako jedan obraz nosi i poštuje slova!

 

Nema onih što bi hteli više neg što znaju,

niti onih koji jedva, preko volje daju,

dlan u dlanu, svuda sloga, zajedno sve rade,

zajedno kad im je teško, zajedno se slade…

 

Nema zavisti, nit mržnje, svako svakog sluša,

šta je dobro to se bira, da se barem kuša,

tamo nema crno – belo, svaka boja vredi,

i zbog razlika u njima niko se ne jedi…

 

Nema moga – tvoga boga, važi im Lepota,

pesniku je tamo lako, dok se stihom mota,

dok se mota, reči bira, osećanja budi,

malo smeha, malo suza, sve to čisti grudi…

 

Da, da, leteo sam, jednom davno, na čudnu planetu,

pa se vratih opet vamo, na golemu štetu,

gde ne volim to šta gledam, svuda vidim smeće,

šta ću kada život samo maštajući neće?!

Životljenje

Od takrat, ko v svet zadihaš, prvič, nebogljeno,

ko ne veš sploh da obstajaš, v vesolju pika,

ko ne veš kam te ponese, in ti je vseeno,

od takrat že se vse bolj odmika…

 

Dan za danom, sat za satom, korake ti meri,

obećanja silna daje, poneko oživi,

više voli da se ruga, da se izneveri,

ko da te nimalo baš ne šljivi…

 

Ne pomaga, da se trudiš, da si vlečeš pota,

da, tako, povsem po svoje, v dalje se podajaš,

se, na koncu, rada skaže vsaka pot kot zmota,

ti pa sam, še bolj kot prej, ostajaš…

 

Gde je gužva tamo nema drugoga neg laži,

lažna ljubav i poštenje, lažno poštovanje,

pa zbog toga Čovek sebi baš samoću traži,

mada mu je društvo radovanje…

 

Ko dočakaš stara leta, zvrhan si prek roba,

razočaranja grenčino težko kaj poplakne,

čakaš, da se ti zaključi, da te čas pozoba,

in korak poslednji ti spodmakne…

 

Od trenutka kad te bace u život, da živiš,

ipak bolje ti je ići stazama Čoveka,

pa da samog sebe nosiš, za sudbinu kriviš,

mrvica će ostati bar neka…

Da te ne dam tako lako, V

Divji mandelj

(original: Đorđe Balašević, Divlji badem)

 

So se kolesa v neznano podala,

na njihovih poteh se življenje odvija,

ji na stopnici je peta sfrčala.

Nekoč so pogledi bili čista kemija…

 

Nedelja je dobro krenila,

še zadnje priprave za maturo,

v daljavah so nam upi že dehteli…

 

Zidove bajka je prekrila,

kot pravi okras za avanturo,

z mandlja divjega cvetovi so rdeli…

 

Kot lučke so vetrovi nas pognali,

nekateri so leteli, drugi padali,

smo v deklicah že mačke prepoznali,

čez noč najslabši so dijaki zavladali…

 

Vse mi zvenelo je prav bajno,

mi sreča je bila naklonjena,

na promenadi pasel svoje sem oči…

 

Njo srečeval sem le slučajno,

nenehno je z napačnimi bila,

a vedel sem, da sanja mandelj ki cveti…

 

Vse se da, v kitici, dveh, v baladi,

puščava, zelenje, pa čas, vročina in še hlad,

in še pred refrenom nismo več mladi…

pred kratkim je sama prišla v kafič Petrograd…

 

Skrivnost se ni v očeh razkrila

svobodo zlat okov je okoval,

daj, odpelji me, s pogledi je rotila…

 

In k vragu, kava je grenila,

vendar okus sem od nekod poznal:

ta divji mandelj, in leta so minila…

 

Moda

Od nekdaj velja, da kompleksi peklijo,

da majhni veliki postati želijo,

da tistim, ki polni so puste praznine

življenje brez mode še bolj v nič premine…

 

Na prste če stopiš, še vedno si palček,

in palček, kot palček, nesrečen je malček,

lahko se napenja, lahko se razteza,

ma, palček je tudi po lestvi ko pleza…

 

Za dneve, trenutke vsaj, tiste opazne,

bo palček spočenjal aktivnosti razne,

na primer, oblačil se v znamke bo modne,

še zlasti, če so za denarnice plodne…

 

Nadeval, natikal dodatke bo razne,

po možnosti takšne na daleč opazne,

ogrlice, prstane, razna okovja,

povsod, tudi tam krog popkovja…

 

Če luknje so prave, bo strgan oblečen,

če malo je modno, bo skorajda slečen,

če dolgo, čim daljše veli modna sila,

ob krilu premnoga se bo spotaknila…

 

Čemu ne bila bi ušesa luknjava,

če luknjasta je, v zametku že, glava,

še ustnice, lica, nosnice in brada…

se mnoga plemena prebadajo rada.

 

Pač, dejstvo razvoja. Se prav čudno kaže,

ob vsem se pojavijo še tetovaže,

na rokah, obrazih, ma, tudi na riti

je treba pomembnost pustiti!

 

Ja, tudi med zebrami črte žarijo,

da zebre le črtaste medse pustijo,

in srake, čez belo oblačijo frake,

ker le črno bele so res prave srake!

 

Seveda, med srakami tista bolj šteje,

ki gnezdo krasi si, z dodatki, svetleje,

pa tista, ki repno pero višje dvigne,

in ona, ki proti oblaku dlje švigne…

 

Ja, moda je moda, velja od davnine,

je smernica prava za prav vse praznine,

za tiste, ki niso v ničemer izbrani,

da bi kot posebnost bili prepoznani…

 

A vendar, naj bo še klobuček vrh glave,

da glava, za hip, z njim dospe do veljave,

naj bo tudi brada, za slednjega peka,

če nosil jo je že, na primer, Seneka…

 

Ja, moda je moda, prav vselej moderna,

pa naj bo zapeta ali pa ležerna,

čeprav se nikoli ne zmoreš sprostiti,

če se ji podajaš slediti…

 

Ker…

Bentiš, pa ja ne boš reva usrana,

si ja na tekočem z vestmi iz Milana,

iz Londona, in še predvsem iz Pariza,

če moda je tvoja deviza!

 

Veš kakšna bo kritika kar vrela nate,

če zadnji natakneš prek glave si gate,

morda če frizura na sivo ti vleče,

čeprav je moderno kričeče rdeče?!

 

Ne, ne, moda šteje, pomembna zadeva,

ga ni v plemenu za hip ki okleva,

in le kupna moč kdaj ravnanje drugači,

da kdo se nemodno, po svoje oblači…

 

Še za papagaje, gorile, govnače…

za vsakogar, ki iz krdela ne skače,

pomembno je črtasto se okrasiti,

da ti dopustijo med zebrami biti…

 

Ja, ja, je ta moda pomembna zadeva,

čeprav je absurd, saj praznino odeva,

kar zdajci je in, kmalu bo za smeti,

le bebavost trajno se, čvrsto, drži.

Da te ne dam tako lako, IV

Provincialka

(original: Đorđe Balašević, Provincijalka)

 

Rekli so mi, iz province bojda je prišla,

sanje in ambicije je v kovček strpala,

prijatelj naju je spoznal,

in ko sva se srečala, Ona in jaz,

sem brž

dojel:

celo to ozvezdje je za Njo provinca…

 

Srce hotelo mi je v hipu izkočiti,

iskala sva se v nekih preteklih življenjih,

za seboj sem svet zabrisal,

zmote in napake, ki me tiščijo…

Tako,

zlahka,

kot neko nepomembno pristanišče…

 

In ko bi smel

se samo še enkrat zaljubiti,

ponovno bi vzel obleko Večnega Poba.

In znova bi

zmogel v praznem dneve izgubiti,

želeč da spet prikaže njena se podoba…

 

Nedostopna za posmeh in spletke, zlobnih spev,

kot galeb osamljen, ki nad morje je zletel,

besede bi pokvarile,

v objemu skupaj, in tišina čista,

sama,

svoja,

ubežnika iz Nesmisla…

 

In ko bi smel

se samo še enkrat zaljubiti,

potem bi spet gledal na breg, in v tišino.

In znova bi

hitel oblakom sanje razkriti,

in čakal zopet bi na Njo,

na Njo edino…

Kravovita d(r)ama

Dosta joj je trave, blata, dosta joj je sela,

dosta joj je oca bika, a i mame krave,

videla je na TVu šeširnate glave,

zašto ne bi, ko sve druge, među dame smela?!

 

Papke nosi pedikeru, dlake do frizera,

sise u kardena stavlja, guzu u versaće,

da još malko više cestom u poglede skače

rešila je da mercedes sportski svetom tera…

 

Crvena na tufne plave moderna je kosa,

svaka prava krava na lepotu šanse vata,

ogrlice, narukvice, prstenje od zlata,

čak i minđuša joj visi iz goveđeg nosa…

 

Konkurencija je jaka, porasla gospoda,

al se nada da će barem do ministra stići,

da se njime dići, hvali svuda gde će ići,

pa i on da ponosito uz nju, kravu, hoda…

Čredovje

Nekako takole...

 

Da te ne dam tako lako, III

Skregana pesem

(original: Đorđe Balašević, Posvadjana pesma) 

Ko je s katedrale že v tretje drndralo,

za mašo se dosti je zvezdic nabralo

in pločnik kot potok srebrn se vije…

 

Mar so se ulice zopet pomanjšale,

mar so se sence brestov stanjšale,

ni dolgo bilo me, čas v pozabo ovije…

 

Razdajam korake, kot pijanec denar,

po novem vse, le tu in tam je čas vnemar

kot kažipot spomin razvlekel vse do nje…

 

Morda se že je, vsaj malo, umirila,

morda lahko bi celo slutila

nemir goreč, ki preti razgnati mi srce…

 

Luna pa pojma nima,

z neba dremavo kima,

svojih skrbi ima zadosti,

medtem ko mene mika

da šel bi mi z jezika

tisti zahteven del »oprosti«…

 

Ona me ljubi, vem, OK, ne prehudo,

vendar dovolj, da ji vsaj malo je težko

ko obrekljivke me zagrabijo za vrat…

 

Oblak ječi ko ona čezenj se poda,

če kaj, potem trmariti res zna,

še več, iz trme zna spisati doktorat…

 

Le veter srečno piha,

vrti se brez oddiha,

nikdar mu plesa ni zadosti,

medtem ko misli peče

kako le se po naše reče

tisti zahteven del »oprosti«…

 

Da te ne dam tako lako, II

Zaigrajte mi »Jesen prihaja, Dunja moja…«

(original_ Đorđe Balašević:  Svirajte mi Jesen stiže, Dunjo moja) 

Komajda prisijalo je na prve vlake,

pospešil domov sem korake,

prek bližnjic in skozi dvorišča…

 

Zastavil v vojski sem prijateljstva lepa,

na straži pa še vnetje sklepa,

spomin, ki gre v večna lovišča…

 

Vstopil tiho sem, kakor miš,

budna mati bila je, takoj se je prekrižala,

češ, minilo je kakor piš,

dobro, da si že tu, na poroko sva povabljena,

ti bo Cigan igral, karkoli boš izbral…

 

Je poroka poroka, tu ni kaj dodati,

ko kič z alkoholom se brati,

nevesta, popolnoma bela…

 

Kakor prav je, vse dobro in zdrave otroke,

mi hipoma rože iz roke

iztrgala je in zardela…

 

Me tedaj je Cigan ujel,

boter pesem naroča, a jaz sem tu in ni mu mar,

zlat nasmeh, zob je zablestel,

vem, da ni ti lahko, a boš s pesmijo prej prebolel,

naslednjo tebi pesem zaigramo v dar…

 

Zaigrajte »Jesen vzhaja, dunja moja…«

jesen mlada,

tambure naj v transu zadrhtijo,

vem, da so drugačne želje za poroko in veselje,

ampak dušo solze mi grenijo!

Zaigrajte »Jesen vzhaja, dunja moja…«

prav počasi,

da beseda ne bi v nič zletela…

stran kozarce, steklenice, poletele bi kot ptice,

ko se žalost v pesmi bo razvnela…

Dunja moja…

Redko vračam domov se in pišem bolj malo,

spominov ni dosti ostalo,

boleči hitreje hlapijo…

 

Ob šanku včasih podobe se kar zavrtijo,

na njeno poroko hitijo…

vse prave ljubezni bolijo…

 

Ni da bi o tem govoril…

Hitro pride ta val, mi preti da me bo potopil.

A Cigani so božji dar,

znajo vsem se razdati, za drugo pa jim ni nič mar,

poslušajo srce, strune zadehte…

 

Zaigrajte »Jesen vzhaja, dunja moja…«

Da te ne dam tako lako, I

Še ena pesem o prvi ljubezni

(original: Đorđe Balašević, Još jedna pesma o prvoj ljubavi)

 

Nosil sem še kratke hlače, si predstavljal svet drugače,

brez trpljenja in krivice,

sanjal, da v nogometu, če ne prej, potem ob letu

se povzpnem med šolske špice,

ko z neba je priletelo in med rebra me zadelo,

da sem v hipu bil brez glave,

je imela pentlje bele in v nasmehu zažarele

njene so oči sanjave.

 

Prva ljubezen brez vabila sama posije,

za vse življenje v srcu se potihoma skrije.

 

Šola dvignila je lovke z matke, angle, fizke, slovke,

se svoboda je razvnela,

ona se je spremenila, pudri, šminke in senčila,

drage je stvari želela,

v senci njenega početja, vse manj zvezd in vse manj cvetja,

večale so se daljave,

sem prenehal se pehati, stezo zanjo tlakovati,

zrl v nebeške sem planjave.

 

Prva ljubezen brez vabila sama posije,

za vse življenje v srcu se potihoma skrije.

 

Jo, menda, je našla sreča, pravijo, da je noseča

in uspešnega ima moža,

se v bogastvo je ovila, avto, jahta, bela vila

na obali modrega morja,

jaz še vedno dni ne štejem in težavam v brk se smejem,

dušni mir mi zvest je pomagač,

si po svoje ta svet rišem, zvezde štejem, pesmi pišem,

saj ostal prav isti sem sanjač.

 

Prva ljubezen brez vabila sama posije,

za vse življenje v srcu se potihoma skrije.

Otišao Đole

Ima vesti koje bole,

jako, jače, i žestoko,

pa napune tugom oko…

Otišao Đole.

 

Zvezde svoju tamu vole.

U njoj mira i tišine,

preko gutljaja gorčine…

Otišao Đole.

 

Ružnije je ovde dole.

Otplovio sa ravnice,

na krilima crne ptice…

Otišao Đole.

 

Moja sreča

Ob strani sreča mi stoji,

spoznal kar nekaj sem ljudi.

Je res, se, zlahka, da jih štet,

a z njimi mi obstane svet.

Bi davno me že pokopali,

ko srečeval bi le živali.

Popustna

Sneli pustne so okraske,

krofe spokali v pozabo,

spet za običajno rabo

bodo običajne maske…

Trot do trota - trotovija!

Ni sadov z naróda brajde,

tu in tam se zrno najde,

a prek brstov, ki bi dali,

so zgolj troti se nastlali!

Vzrok težav

Vzrok za naše vse težave:

Šle politiko polniti

so številne težke riti,

pa prostora ni za glave!

Sodobno slovensko pesništvo

Ko bi želel si osvetliti,

tako, na fino, in na drobno,

slovensko pesništvo sodobno,

bi najprej moral potegniti

ga iz globin - družbene riti!

Pa... ko bi dreka ga opral,

bi, tu in tam, kak cvet ostal.

Blagor ubogim v duhu!

Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo...

 

Prvi med osmimi "blagri" iz Matejevega evangelija. Zapis, katerega bi se dalo prevesti takole: bolj kot si neumen, bolj zate obstajata "bog" in "nebesa". Obenem...

 

Ne vem, čemu se tako trudijo "poduhovljati", in čemu Cerkev k njih "poduhovljanju" kliče, ko pa jim bo, "poduhovljenim", manjši blagor, morda celo NEblagor nebeškega kraljestva v plačilo namenjen?! In...

 

Čemu se trudijo "poduhovljati", ko pa papež Frančišek ve, da biti ubog v duhu pomeni - biti zares svoboden?! Mar Cerkev nadaljuje zasužnjevanje, katerega je sam "bogec" (skozi Mojzesove glasilke) zastavil, s tem, ko je ubogemu "ljudstvu" povedal, da ga je osvobodil zato, da mu je dolžno brezpogojno slediti?!

 

Blagor ubogim v duhu, v njih šapah se tuzemstvo(u) vrti!

Kamela na dopustu

Si kamela

je vzela

šest dni za dopust,

se napila,

napolnila

grbi, vse do ust,

pod pazduhe

trave suhe,

pa že gre na pot,

se zibaje

s peskom daje,

kot puščavski brod…

 

Do Alžira

se zapira

v noč ji prvi dan,

ji obala

je postlala

kot do zvezdnih sanj,

z jutrom hoče,

plavajoče,

v Alicante vsaj,

mesto blazno

je prijazno,

plaže pravi raj…

 

In dospela

je, kamela,

strogo po načrtu,

noč nočila,

se hladila

v sladolednem vrtu,

do kraj dneva

ji uspeva

v mestne uličice,

pade mrak,

gre na vlak,

karta pa do Nice…

 

Dan četrti

ji naprti

grozo mestne gneče,

zre turiste

kakor gliste,

vsepovsod plazeče,

se odloči,

pa brž skoči

do aeroplana,

so koraki

nad oblaki

hitri do Milana…

 

Tam svetišče

brž obišče,

kjer je pleskal Vinči,

v maskarpone

kar potone,

ko jo glad zvrtinči,

mleko spije

in zavije

v dan, ki ji ostane,

sklene trudna,

komaj budna:

Šla bom do Ljubljane!

 

V petem jutru se ji stoži,

ko začuti ga na koži:

Ne samo, da je megleno,

dali so jo v karanteno!!!

 

Od tedaj, bežijo leta,

v kletko pusto je ujeta,

molk prekine, da vzdihuje,

tu in tam polglasno psuje:

 

Res, neumna sem kamela,

da dopust sem si vzela,

da, naj strela me zadane,

sem želela si Ljubljane!

Zgolj sanjač

Sem sanjač, nek vrag me daje,

grem iz dneva v dan sanjaje,

in šele takrat, ko spim,

sanje malo umirim.

Pa čeprav... ko pika, piči,

noč v trenutku skrotoviči,

mi za spanje vzame moč

in sem, znova, sanjajoč!

Že dolgo

Že dolgo se nisem v verze odeval,

da zvezdam bi speval,

budil jih v ples,

da tam, v svojem kotu, bi mednje sameval,

v miru premleval

povprek, in počez…

 

Že dolgo se nisem podajal leteti,

hotenja razpreti

do konca, do dna,

da tam, v temi, kamor sonce ne sveti,

bi zmogel prešteti

utripe srca…

 

Že dolgo, in dlje še, korak se utruja,

ko vse bolj zamuja

in peša mu moč,

postaja, počasi, mu pot vse bolj tuja,

in le neka nuja

še žene v noč…

O, moj/a Valentin/a!

Ljubezen na vsakem je koraku,

širi krila, kakor ptica,

se spreminja zgolj v predznaku,

iz rožice privre - prasica...

 

V srcih je dovolj širjave,

kljub ljubezni siloviti,

po poteh zdrave prebave

nje presežek vre iz riti...

 

Se današnji v cvet odeva,

v moj-dragi, moja-draga,

čas trenutke mu odšteva

in jih na odpadno zlaga...

 

Brez skrbi, je vse zlagano,

kmalu spet v red se spravi,

bo ljubezni silni dano,

da, po starem, znova davi!

V naslednjem živetju...

Živetje zna biti zanimiva šola in, če dobro gledaš, potem...

Sem se odločil, da bom, v naslednjem živetju, skušal...

... postati urednik. V neki založbi, pač, dovolj močni, da bo zdržala. In si bom v neki drugi, podobni, našel prijatelja, urednika. Kak špas, bova drug drugemu, pa še kakemu nečaku, za povrh, knjige izdajala...

... organizirati redna, letna druženja, pisateljev, in predvsem "pisateljev". In bom na ta druženja vabil razne predsednike, tudi tistega, ki v DSP sedi... brezplačna, tridnevna hotelska oskrba, za zaključek še zanimiv izlet v tujino... za jedačo in pijačo poskrbljeno... ni vrag, da se mi prizadevanja ne bi, s časom, obrestovala...

... vsekakor bom poznal ta prave v ta pravih odborih, in bomo dobri, dovolj dobri, da me na obvezne bralne sezname uvrstijo, pa postanem, na tak način, in ne edini, zmožen samovzdrževanja, zgolj s pisanjem, kakopak...

...morda, ma, ne, zanesljivo, še kaj na-dušo-pihajočega-spišem, in v prave smeri, zdaj v to, drugič v drugo, naravnam, da kakemu veljaku veljaven postanem...

... morda pa bom debilne kaj-pravi-filip spočenjal, da bom tistim brez domišljije zareze razpiral, in kazal kaj-je-spod-skrito... po oceni komisije knjižničarjev, ki "zlate hruške" podeljuje, je že tako in tako večina (tudi, in žal, "otroških") knjig takšnih, da - je škoda papirja za tisk...

Pa da ne bi bil narobe razumljen, tam, kjer niti osnovnega niso zmožni dojeti...

Voda je mokra = objektivno stanje.

Voda leži, nekje, kjerkoli, miruje = objektivno stanje.

Če padem vanjo, sem moker = objektivno stanje...

In poslednje objektivno stanje: da sem moker, ni kriva mokra voda, pač pa moja nerodnost!

Ja, in tudi pri vsesplošni praksi je tako - ali plavaš s tokom, ali pa ne želiš v umazanijo skočit, pa ob strani (ob)stojiš. In si za to sam kriv, po lastni volji se tako odločiš!